Jedro

Tožnica ni izkazala verjetnosti obstoja vtoževane terjatve, saj je tožena stranka po inventurno ugotovljeni škodi v prodajalni, katere poslovanje je vodila tožnica, v zvezi s postopkom o odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevala predpisana procesna opravila, ki se nanašajo na obveščanje delavke in sindikata, zapisniško sprejeti zagovor, ter upoštevala predpisan rok za izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice. Poleg tega do sedaj zbrani podatki o višini primanjkljaja zaradi nastalega kala, ki je očitno presegal normalne okvire v primerjavi z inventurnimi ugotovitvami iz preteklih obdobij, kažejo na tožničino odgovornost za njegov nastanek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje odločbe tožene stranke z dne 9.5.2003 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice, da se hkrati izreče toženi stranki denarna kazen v višini 1.000.000,00 SIT za primer, če bi ravnala v nasprotju z začasno odredbo oz. višja kazen za primer, če bo ponovno kršila prepoved iz začasne odredbe, da začasna odredba velja do pravnomočnosti rešitve spora, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške začasne odredbe, in da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve. Ugotovilo je, da v tožničinem primeru niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe iz določbe 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in 75/02).

Tožnica se je pritožila zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02) v zvezi z določbo 366. čl. ZPP. Navaja, da je tožena stranka prikrojila razloge za izredno odpoved z namenom, da ji preneha delo in da postopoma zapre prodajalno s čim manjšimi stroški. Tožena stranka ni pravilno vodila postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bila obdolžitev kršitev pogodbenih obveznosti drugačna od razlogov za odpoved pogodbe. Ne zanika, da v njeni branži določenega kala ni bilo. Sicer ga je bilo več v zimskem obdobju, vendar bistveno manj, kot to dopuščajo ustrezni standardi. Poleg tega dvomi, da je v kritičnem času nastal kalo zgolj zaradi njenega naklepnega ravnanja ali hude malomarnosti. Da temu ni bilo tako, je pojasnila v svojem zagovoru. Nadalje navaja, da bo z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nastala na njeni strani nenadomestljiva škoda, saj bo ostala brez vsakršnih sredstev za normalno življenje in kot starejša delavka brez možnosti pridobitve nove zaposlitve. Poleg tega mora skrbeti za sina, ki študira in ostarelega očeta. Tožena stranka je v njenem primeru ravnala nepravilno tudi iz razloga, ker ji je v zadnjih mesecih dela zadržala izplačilo plače in del regresa za letni dopust. Na podlagi navedenih dejstev meni, da so v zadevi v celoti izkazani pogoji za izdajo začasne odredbe. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče njenemu predlogu ugodi oz. podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Začasne odredbe so sredstva zavarovanja terjatev, s katerimi se dolžniku prepove določeno ravnanje, da se obstoječe stanje ne spremeni na škodo upnika, pri čemer je namen začasnih odredb predvsem v zavarovanju terjatev pred spremembami, ki bi omogočile ali znatno otežile njihovo bodoče uveljavljanje. Odločilno je, da se z začasnimi odredbami sporno razmerje le delno ali začasno rešuje. Upnik mora v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe v primeru zavarovanja nedenarne terjatve izkazati verjetnost takšne terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakih tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju, o tem da mora v nadaljevanju izkazati še obstoj ene izmed predpostavk iz določbe 2. odst. 272. čl. ZIZ.

Iz utemeljitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožena stranka v sporni zadevi ni izkazala verjetnosti obstoja vtoževane terjatve kot primarnega pogoja za izdajo začasne odredbe iz določbe 1. odst. 272. čl. ZIZ. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s takšnimi razlogi, saj je tožena stranka po inventurno ugotovljeni škodi v prodajalni, katere poslovanje je vodila tožnica, v zvezi s postopkom o odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevala predpisana procesna opravila, ki se nanašajo na potrebno obveščanje delavke in sindikata, zapisniško sprejeti zagovor, kot upoštevala predpisan rok za izdajo odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice. Poleg tega do sedaj zbrani podatki o višini primanjkljaja zaradi nastalega kala, ki je očitno presegal normalne okvire v primerjavi z inventurnimi ugotovitvami iz preteklih obdobjih, nakazuje na tožničino odgovornost za njegov nastanek. Zato v skladu z navedenimi dejstvi ne more biti sprejemljiva pritožbena navedba o izkazanosti verjetnosti, da odpoved pogodbe ni bila utemeljena.

Nadalje v zadevi tudi ni izkazan vsaj eden od alternativno določenih pogojev iz določbe 2. odst. 272. čl. ZIZ. Odločilno je, da tožnici ni izkazan zatrjevani pogoj nenadomestljive škode, ki bi ji nastala z prenehanjem delovnega razmerja, saj nastanek takšne škode tako na njeni strani kot na strani njenih družinskih članov ni ustrezno izkazala s konkretnimi listinskimi dokazi. Poleg tega je za presojo zadeve potrebno povdariti, da je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo za določen čas, pri čemer bi ji po izteku pogodbe oz. prenehanju osebnega dovoljenja prenehalo delovno razmerje v Sloveniji že na tej podlagi. Ne glede na obrazložene razloge pa je potrebno opozoriti na dejstvo, da je v tožničinem primeru izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že začela učinkovati z vročitvijo odločbe tožene stranke z dne 9.5.2003, kar pomeni, da tožnica za toženo stranko od tega datuma dalje ne opravlja dela. Zato predlog za zadržanje učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi navedenega razloga ne more predstavljati primernega načina zavarovanja tožničine terjatve.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sklepa ugotovilo, da pritožbene navedbe niso podane. Nadalje tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot izdanim sklepom ni ugotovilo obstoja bistvenih postopkovnih kršitev ali to, da bi sodišče pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, na kar je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).