Jedro

Ni verjetno izkazano, da so tožniki dejansko spremenili vero. Če pa sprememba vere ni verjetno izkazana, potem tožnikom tudi ne grozi ob vrnitvi taka nevarnost, kot grozi tistim, kjer je do spremembe vere dejansko prišlo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi odločbe najprej povzema, kaj je prvo tožnik povedal pri podaji prošnje. Kot razlog za odhod iz izvorne države je navedel, da je njegovo življenje v Iranu ogroženo zaradi spremembe vere iz islama v krščanstvo. Tri mesece pred odhodom iz Irana se je seznanil s krščansko vero preko sina nekega zlatarja in ko je to izvedela iranska tajna policija, ga je obiskala na domu, vendar ga takrat ni bilo doma, njegov brat pa je videl in ga je o tem obvestil, zato je pobegnil iz Irana. Med drugim je tudi povedal, da je okoli vratu nosil križ in da je bil v službi zaradi tega odpuščen. Zlatarjev sin je bil že prej kristjan, zato ga tajna služba ni preganjala. Meni, da je njegovo življenje in življenje njegove družine ogroženo in če bi se vrnil v Iran, bi jih ubili. Nadalje tožena stranka v obrazložitvi odločbe povzema, kaj je pri podaji prošnje povedala drugo tožnica. Kot razlog je prav tako navedla, da se je njen mož spreobrnil v krščansko vero in se je želel še poglabljati v tej smeri. Potem, ko je videla, da so njegovo in njihova življenja ogrožena, so se odločili, da odidejo iz Irana. Sama je o krščanski veri izvedela tako, da se je z možem o tem pogovarjala. Prvo tožnik je vložil prošnji tudi za svoja mladoletna sinova, kjer uveljavlja iste razloge, kot jih je navedel že sam v svoji prošnji. Tožena stranka je s strani pooblaščencev prejela tudi štiri krstne liste, izdane v evangeličanski cerkvi dne 28. 2. 2016, iz katerih je razvidno, da so bili tožniki v tej cerkvi krščeni. Nadalje tožena stranka povzema, kaj sta prvo tožnik in drugo tožnica povedala še na osebnem razgovoru.

2. Tožena stranka ugotavlja, da tožniki svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljujejo s težavami zaradi spremembe vere v povezavi z versko pripadnostjo evangeličanski veri. Po mnenju tožene stranke so bili odgovori tožnikov glede zanimanja za krščansko vero v Iranu na splošno neprepričljivi. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da so tožniki resda potovali v tako imenovanem begunskem valu, vendar je nemogoče prezreti, da so svojo pot preko večih držav nadaljevali do Nemčije, pri čemer za mednarodno zaščito niso zaprosili niti v Grčiji kot prvi državi EU niti v Makedoniji, Srbiji ali na Hrvaškem, niti ne v Sloveniji, ko so prvič vstopili na njeno ozemlje. Neprepričljive so njihove navedbe, s katerimi so skušali pojasniti tovrstno ravnanje. Ob tem niti niso izrazili kakšnih varnostnih zadržkov do držav, ki so jih v Evropi na svoji poti prečkali. V Sloveniji niso prosili za mednarodno zaščito, ko so jo prečkali prvič, ampak šele, ko so bili z vlakom na mednarodnem mejnem prehodu Dobova preverjani s strani policije. Ob prvem vstopu na ozemlje Slovenije pa so nedvomno imeli stik z uradnimi osebami. Za pomoč torej niso zaprosili takoj, ko so vstopili na ozemlje EU ali na ozemlje Republike Slovenije, ampak šele dlje časa po tem. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da so izjave tožnikov glede razloga zapustitve izvorne države neprepričljive, malo verjetne, mestoma pa celo neverjetne. Neprepričljive so navedbe prvo tožnika, da se je s krščansko vero začel spoznavati samo zato, ker je bil prodajalec zlata, h kateremu sta odšla z ženo, prijazen, vljuden in spoštljiv. Ni mogoče slediti prvo tožniku, da bi o takšni temi razpravljal z neznancem, ki ga ni poznal, še posebno ne v državi, kakršna je Iran. Kontradiktorne so tudi navedbe prvo tožnika, kdo ga je začel spoznavati s krščansko vero. Ob vložitvi prošnje je rekel, da je bil to sin zlatarja, na osebnem razgovoru pa, da je bil to lastnik zlatarne. Neprepričljive so tudi tožnikove navedbe, da je prodajalca zlata večkrat vabil na dom, da bi mu razlagal o Jezusu Kristusu in njegovem življenju. V tako kratkem času ni mogoče verjeti, da bi se s prodajalcem v takšni meri spoprijateljil, da bi ga vabil na dom. Razen tega je tožnik zatrjeval, da je zaradi svojega zanimanja za vero s strani prodajalca zlata prejel kovinski križec, ki ga je nosil okoli vratu ves čas, celo med opravljanjem službe in da naj bi mu v službi včasih ušla kakšna beseda, povezana s krščanstvom in zaradi tega naj bi ga začeli v službi sumiti, da je prestopil iz islama v krščanstvo. Tožena stranka ne more verjeti, da je lahko že po nekajkratnem pogovoru s prodajalcem zlata postal tako goreč kristjan, da se tudi na delovnem mestu ne bi mogel zadržati podajanja pripomb ali komentarjev. Takšno ravnanje je še toliko bolj neverjetno, ker je govora o Iranu, kjer je vsakršno odstopanje od islamskih norm in pravil obnašanja sankcionirano. Tožnik je tudi zatrjeval, da je njegov šef videl, da ima pod delovno obleko križec in zaradi tega naj bi ga Harasat večkrat klical in z njim opravljal razgovore v smislu, da bi priznal, da je spremenil vero. V kolikor bi tožnik res v službo hodil s križcem in bi nadrejeni opazili, gotovo ne bi z njim opravljali le razgovora, saj je sprememba vere najhujše sprevrženo dejanje. Prav gotovo bi ga zaradi tega priprli. Tožnik je kontradiktoren tudi v delu, ko je opisoval, kako je njegov šef izvedel za križ. Na osebnem razgovoru je najprej zatrjeval, da se je križ videl skozi delovno obleko, v nadaljevanju osebnega razgovora pa je navedel, da tistega dne, ko je šel k šefu, delovne obleke ni imel. Nadalje tožena stranka tudi meni, da v kolikor bi tožnika zasledovali in nadzorovali, prav gotovo ne bi mogel skupaj z družino neovirano in brez težav legalno s potnim listom in letalskimi vozovnicami odpotovati iz Irana. Neprepričljive in malo verjetne so tudi navedbe tožnika, da je uspel v roku 7 do 10 dni prodati stanovanje in avto, tudi zato, ker zatrjuje, da je bil nadzorovan, saj bi v tem primeru vzbudil dodatne sume. Drugo tožnica je povedala, da so hišo in avto prodali v tistem tednu, ko je dobil mož odpoved iz službe. Tožena stranka ne more verjeti, da so ju lahko tako hitro prodali. Nadalje je drugo tožnica navajala, da so jih njena družina in družina od moža opozarjali na to, da je neumnost, da odhajajo v Evropo, na drugem mestu pa je navedla, da so o tem, da odhajajo, povedali na tisti dan, ko so imeli let. Nadalje je tožnik neprepričljiv tudi v izjavi, ko je zatrjeval, da svoje vere ne bi nikoli zanikal, ko je dobil vprašanje glede možnosti vrnitve v Iran. Vendar pa je svojo vero predhodno že večkrat zanikal, in sicer v službi. Nadalje tožena stranka meni, da samo predloženi krstni listi še ne pomenijo, da so tožniki resnično spremenili vero. Tožena stranka dvomi v pristnost izjav tožnikov. Ne verjame, da sta tožnika v sebi kakorkoli spremenila svoje navade in občutke ter posledično dvomi, da bi se tožnikoma želja po krstu v evangeličanski cerkvi lahko pojavila v tako kratkem času po prihodu v Republiko Slovenijo. Tožnik je sicer kategorično zatrjeval, da otroka nista bila krščena, vendar pa predloženi krstni listi kažejo, da sta bila krščena. Glede na to, da tožnika nista prepričljivo in verodostojno izkazala zanimanja za krščansko vero, ravno tako pa nista verodostojno in prepričljivo opredelila dogodka, zaradi katerega sta se domnevno začela zanimati za krščanstvo, ob tem pa naj bi 20 dni po podaji prošnje bili krščeni v evangeličanski veroizpovedi, pred tem pa trikrat ali štirikrat obiskali evangeličansko cerkev, bi se morala njihova želja po krstu v evangeličanski veri vzbuditi po prihodu v Republiko Slovenijo, kar pa tožena stranka ocenjuje za izjemno neprepričljivo in neverjetno. Po mnenju tožene stranke je verjetneje, da so skupaj z drugimi prosilci odšli v evangeličansko cerkev, kjer so se, tako kot nekateri drugi, krstili. Pred krstom niso bili deležni kakšnega posebnega verskega pouka ali priprav na krst. Prvo tožnik je na osebnem razgovoru navedel, da je bil po nekaj pripravah krščen, nasprotno pa je drugo tožnica na vprašanje, ali je morala imeti pred krstom še kakšne priprave, navedla, da so trikrat hodili v cerkev, četrtič pa so bili krščeni. Tožena stranka temu ne more slediti, saj je bil ob podaji prošnje ponedeljek, do njihovega krsta dne 28. 2. 2016 pa sta bili le dve nedelji, kjer se izvaja obred bogoslužja. V evangeličansko vero so vstopili brez konkretnega predznanja oziroma poznavanja te vere. Odgovori o novi veri so bili skopi in pavšalni, navedla sta le stvari, ki so splošno znane in jih poznajo tudi osebe, ki niso verne. Nadalje tožena stranka na kratko pojasnjuje, zakaj tožniki ne izpolnjujejo niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.

3. Tožniki v tožbi navajajo, da tožena stranka ni pojasnila, ali obstajajo kateri izmed izključitvenih razlogov iz 31. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Ni jim jasno, kako je tožena stranka zaključila, da sta prvo tožnik in drugo tožnica vero spremenila zgolj zato, da bi se ugodilo prošnji za mednarodno zaščito. Pripadnost veri je pristna in iskrena. Glede očitka, da nista takoj poiskala pomoči, ko sta prišla v Slovenijo, pojasnjujeta, da je bila družina del migracijskega vala v Evropo in ko so prispeli v Slovenijo iz Hrvaške, niso imeli na voljo prevajalcev in informacij o tem, kje se nahajajo in o možnosti pridobitve mednarodne zaščite. Za azil so zaprosili takoj, ko je bilo mogoče. Nadalje tožniki podrobno pojasnjujejo, zakaj je po njihovem mnenju napačna ocena tožene stranke o domnevni neverodostojnosti njihovih izjav. Pri tem podrobno pojasnjujejo okoliščine v zvezi s tem, zakaj je prvo tožnik zlatarju takoj zaupal, zakaj ga je vabil na svoj dom, glede posojila denarja zlatarja za ženino operacijo, glede dogodkov v službi, glede razgovorov, ki ga je z njim opravljala služba B., glede tega, kako je lahko neovirano prišel preko meje kljub temu, da so ga zasledovali, prav tako glede tega, kako so lahko v tako kratkem času prodali hišo in avto. Prav tako pojasnjujejo protislovje, ki ga navaja tožena stranka, da je tožnik glede možnosti vrnitve v Iran zatrjeval, da svoje vere ne bi zanikal, čeprav jo je predhodno v službi zanikal. Pojasnjujejo tudi ugotovljeno neskladje s tem, ko je prvo tožnik zatrjeval, da otroka nista bila krščena, čeprav predloženi krstni listi kažejo drugače. Pojasnjujejo tudi protislovje, ki ga navaja tožena stranka glede tega, kolikokrat so bili v cerkvi od podaje prošnje pa do krsta. V zvezi s subsidiarno zaščito tožena stranka ni navedla nobenega konkretnega vira, ki bi se nanašal na stanje v izvorni državi tožnikov. Ni predstavila niti splošnih niti specifičnih informacij. Ocena upravičenosti do subsidiarne zaščite temelji na trditvah o poznavanju varnostne tematike v Iranu, ki pa je ni mogoče preveriti. Resna škoda je izkazana z vsemi poročili, ki jih tožena stranka tudi povzema v izpodbijani odločbi. Informacije kažejo, da zaradi spremembe vere grozi smrt v izvorni državi. Tožniki predlagajo, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter tožnikom prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

5. Tožniki v pripravljalni vlogi vlagajo potrdilo evangeličanske cerkve, iz katerega je razvidno, da se prvo tožnik in drugo tožnica redno udeležujeta obredov in se aktivno vključujeta v skupnost evangeličanske cerkve v Ljubljani.

6. Prvostopenjsko sodišče je v prvotnem postopku tožbi ugodilo in s sodbo št. I U 850/2017-10 z dne 21. 6. 2017 izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V obrazložitvi sodbe je navedlo, da tožena stranka ni povzela vsebine informacij, ki so jih predložili tožniki in da se zaradi tega odločbe ne da preizkusiti. Tožena stranka bi se morala opredeliti do tega, kaj konkretno pomeni za prosilca za mednarodno zaščito iz Irana, ki se vrne v Iran in je v drugi državi pridobil dokumentacijo o tem, da je spremenil vero. Iz navedenih razlogov je prvostopenjsko sodišče ocenilo obrazložitev odločbe kot pomanjkljivo in jo je odpravilo zaradi kršitev pravil postopka.

7. Vrhovno sodišče je s sklepom št. I Up 187/ 2017 z dne 23. 8. 2017 navedeno sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. V obrazložitvi sklepa je navedlo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejanskega stanja, kot ga je ugotovila tožena stranka in zaradi dvoma v pravilnost dejanskega stanja bi moralo opraviti glavno obravnavo in izvesti dokaze, ki so bili že izvedeni pred toženo stranko, če je menilo, da jih je treba drugače presoditi. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali je glede na ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku potrebno izvesti glavno obravnavo, in v primeru, če obstajajo razlogi, ki utemeljujejo izjemo od te obveznosti, to v sodbi ustrezno obrazložiti. Vrhovno sodišče je tudi navedlo, da je zmotno stališče, da bi tožena stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje na podlagi zbranih informacij o stanju v izvorni državi morala preveriti, kako bi lahko bili tožniki preganjani v Iranu, saj ugotavljanje teh dejstev ni smiselno, če so vero spremenili le navidezno, zaradi ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

8. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku skladno z navodili iz sklepa drugostopenjskega sodišča najprej presojalo, ali bi bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku v zvezi s spremembo vere tožnikov potrebno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenega razloga je sodišče najprej ugotavljalo, katere dokaze je v upravnem postopku izvedla tožena stranka. Pri tem je ugotovilo, da je tožena stranka dvakrat zaslišala prvo tožnika in drugo tožnico in to tako pri podaji prošnje kot tudi na osebnem razgovoru. Nadalje je iz upravnega spisa razvidno, da so tožniki predložili številna poročila o stanju v izvorni državi, pri čemer je tožena stranka, kot navaja v obrazložitvi, skrbno preučila ta poročila in jih je pri pripravi odločbe upoštevala, torej je izvedla tudi dokaz z vpogledom v predložene listine. V nadaljevanju presoje, ali je glede na ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku potrebno izvesti glavno obravnavo, je sodišče v ponovljenem postopku tudi preverilo, ali so bila zaslišanja prvo tožnika in drugo tožnice dovolj natančna in ali je tožena stranka postavila vsa relevantna vprašanja, na katere je potrebno dobiti odgovor, da je mogoče odločiti o prošnji za priznanje mednarodne zaščite. Pri tem je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka zelo natančno in podrobno zaslišala oba tožnika, v kar se je možno prepričati z vpogledom v oba zapisnika o osebnem razgovoru. Glede na zelo natančno zaslišanje ni nobene potrebe, da bi se na glavni obravnavi še enkrat izvajali isti dokazi z zaslišanjem strank. Iz navedenih razlogov sodišče v obravnavani zadevi v ponovljenem postopku ni opravilo glavne obravnave, saj sta bila tako prvo tožnik kot drugo tožnica zaslišana že v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot na osebnem razgovoru in ker sta bili zaslišanji na osebnih razgovorih dovolj podrobni, še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno. V skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sme sodišče odločiti brez glavne obravnave, če predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev, tožniki pa so kot dokaz predlagali njihovo zaslišanje, kar niti ne bi pomenilo izvedbe novega dokaza, saj je bil izveden že v upravnem postopku, in ker se je zaslišanje zelo natančno in podrobno opravilo že v okviru upravnega postopka, je sodišče svojo ponovno odločitev sprejelo na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.

9. Sodišče je v ponovljenem postopku presodilo, da tožba ni utemeljena.

10. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče v pretežni meri sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zaradi česar jo je tudi podrobneje povzelo v tej obrazložitvi.

11. Glede tožbenih navedb, da tožena stranka ni ocenjevala, ali obstaja kateri izmed izključitvenih razlogov po 31. členu ZMZ-1, sodišče pojasnjuje, da tega ni bilo potrebno ugotavljati, saj so ti razlogi relevantni le v primeru, če bi bilo določenemu prosilcu potrebno priznati mednarodno zaščito, pa bi obstajali indici, da obstajajo razlogi za izključitev iz 31. člena ZMZ-1. 12. Sodišče se ne more strinjati s tožbenimi navedbami, da bi tožniki zaprosili za azil takoj, ko je bilo mogoče. Ne glede na to, da so potovali skozi različne varne države, kjer bi lahko že v vsaki od njih zaprosili za mednarodno zaščito, sodišče meni, da bi lahko že prvič, ko so prestopili hrvaško slovensko mejo, zaprosili v Sloveniji za mednarodno zaščito, saj so nedvomno prišli v stik z uradnimi osebami, pa tega kljub temu niso storili, čeprav ni bilo nobenih varnostnih zadržkov.

13. Prvo tožnik in drugo tožnica nadalje v tožbi pojasnjujeta, da je tožena stranka nepravilno ocenila, ko je zapisala, da je neprepričljivo, da je tožnik zaupal zlatarju glede krščanstva, čeprav je bil le-ta zanj neznanec. V tožbi zatrjujeta, da se je vedelo, da je bila trgovina zlatarja (gospoda C.C.) na območju, kjer se ve, da živijo kristjani. V zvezi s tem sodišče meni, da je odločba v tem delu dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti, saj je tožena stranka utemeljeno sklepala, da je v taki državi, kot je Iran, zelo tvegano z neznancem začeti pogovore o krščanstvu, pa četudi na območju, kjer živijo kristjani. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je odločba tudi dovolj obrazložena, ko pojasnjuje protislovje med tem, da je prvo tožnik ob podaji prošnje govoril, da je navezal stik z zlatarjevim sinom, na razgovoru pa, da z lastnikom zlatarne. Čeprav v tožbi pojasnjuje, da se je pogovarjal z obema, pa je pri podaji prošnje omenil le sina zlatarja, na osebnem razgovoru pa lastnika (g. C.C.).

14. Po oceni sodišča je tožena stranka tudi utemeljeno sklepala, da je zelo malo verjetno, da bi se v tako kratkem času tožnik spoprijateljil s prodajalcem zlata, da bi ga kar vabil na svoj dom in zato v tem delu sodišče ne sledi tožbenim navedbam, da v Iranu ni neobičajno, da ljudje hitro stkejo prijateljstva. V konkretnem primeru je treba upoštevati, da je šlo za pogovore o krščanski veri, kar pa je v Iranu za tiste, ki so po veri muslimani, po iranskih zakonih nesprejemljivo. Pač pa po mnenju sodišča ni relevantno, ali je zlatar denar posodil za ženino operacijo, ker je šlo za poslovno kupčijo ali pa zaradi verske predanosti. Ne glede na motiv posojila je po mnenju sodišča tožena stranka pravilno ocenila, da so v konkretnem primeru podane nekatere protislovnosti in malo verjetne okoliščine, zaradi katerih je tožena stranka dovolj prepričljivo obrazložila, zakaj je morala prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrniti.

15. Sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam, da je bil tožnik tako navdihnjen nad krščansko vero, da je v službi nosil križ in večkrat omenjal krščanstvo, saj je po mnenju sodišča nedvomno vedel, kako nevarno je v Iranu spreobrnjenje iz muslimanske v krščansko vero. Po mnenju sodišča je tožnik vedel, da je to ekstremno nevarno, zato tudi v tem delu ne more slediti tožbenim navedbam, da tega ni vedel. 16. V zvezi s stališčem tožene stranke, da če bi bilo mogoče verjeti tožnikovemu zatrjevanju, da je tudi v službi nosil križec, da bi ga zaradi tega priprli in ne bi ostali samo pri razgovorih, na kar v tožbi tožniki odgovarjajo, da ga zato niso priprli, ker niso bili prepričani, da je postal kristjan, pa sodišče meni, da iz tega kvečjemu izhaja to, da ni možno sklepati o tem, da je bil prvo tožnik v izvorni državi že preganjan, če so ga le spraševali o krščanstvu, državo pa je lahko nemoteno legalno zapustil. 17. V zvezi s protislovjem, ko je prvo tožnik enkrat rekel, da ko je šel k šefu je imel delovno obleko, drugič pa, da tistega dne sploh ni imel delovne obleke, sodišče meni, da je tožena stranka prepričljivo obrazložila, da gre za protislovnost in čeprav tožnik v tožbi zatrjuje, da je vedno nosil delovno obleko, je iz zapisnika o osebnem razgovoru nedvoumno razvidno, da je rekel, da tistega dne ni imel delovne obleke (stran 10, peti odstavek zapisnika o osebnem razgovoru). Sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam, da ker B. ni vladna organizacija, ampak vladi le daje informacije, da so zaradi tega lahko nemoteno zapustili Iran. V kolikor je bil tožnik nadzorovan, je po mnenju sodišča tožena stranka logično sklepala, da če bi se tem navedbam o nadzorovanju sledilo, da bi potem oblasti tudi preprečile odhod tožnikov iz Irana in da je tudi malo verjetno, da bi lahko neovirano prodali stanovanje. Glede hitre prodaje stanovanja sodišče meni, da četudi je po tožbenih navedbah nepremičninski trg v Iranu močan in so svoje stanovanje ponudili po polovični ceni, da je tožena stranka dovolj prepričljivo obrazložila, da je malo verjetno, da bi lahko hišo in avto prodali tako hitro, tako da je tudi v tem delu odločba dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti.

18. Pač pa se sodišče strinja s tem, da ni nič neprepričljivega v tem, če je tožnik zatrjeval, da z ženo nikoli nista bila čisto prava muslimana, saj sta jedla svinjino in pila alkohol. Prav tako sodišče ne more slediti navedbam tožene stranke (in se tudi v tem delu strinja s tožbenimi navedbami), češ da naj ne bi bilo možno, da bi družina tožnikov tik pred odhodom prepričevala tožnike, naj ne odidejo v Evropo, saj bi bilo mogoče, da bi jih prepričevali tudi, če so zvedeli za njihov odhod en dan pred samim odhodom. Sodišču se tudi ne zdi neprepričljivo, če je drugo tožnica zatrjevala, da so stvari po prodaji stanovanja dali v velike vreče in jih pustili pri smeteh. Prav tako po mnenju sodišča ni neprepričljiva navedba tožnice, češ da so dokumente pustili pri moževemu bratu in jih je potem po pošti poslal na naslov novega prebivališča. Sodišču se tudi ne zdi neverjetno, da bi tožnik živel doma pri vernih muslimanskih starših ter se pri tem upiral izvajanju verskih obredov.

19. Vendar pa ne glede na to obstajajo nekatere druge protislovnosti v izjavah tožnikov, ki so bile že navedene, kot tudi več navedb, ki so malo verjetne, zaradi česar je po mnenju sodišče tožena stranka pri odločanju prošenj za mednarodno zaščito odločila pravilno, saj ni mogla slediti navedbam o spremembi vere. Tožena stranka je tako po mnenju sodišča dovolj prepričljivo obrazložila, da obstaja protislovnost v tem, da je tožnik zatrjeval, da svoje vere ne bi nikoli zanikal, predhodno pa je po lastnih navedbah vero že zanikal v službi (na primer pred šefom). Tudi če takrat nihče ni zagotovo vedel, da so kristjani, kot se navaja v tožbi, je bilo to zanikanje v nasprotju z navedbo, da svoje vere ne bi nikoli zanikal. 20. Sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam glede nerazumevanja vprašanja, ki se nanaša na to, ali sta otroka krščena. Dejstvo je, da je tožnik zatrjeval, da nista bila krščena, čeprav predloženi krstni listi kažejo drugače (str. 10 in 11 zapisnika o osebnem razgovoru). Zapisnik je prvo tožnik podpisal in nanj ni imel pripomb. Po mnenju sodišča tožniki tudi v tožbi ne pojasnjujejo protislovja, da glede na to, da je bil ob podaji prošnje 8. 2. 2016 ponedeljek, do krsta pa sta bili le dve nedelji, da je nemogoče, da bi bili trikrat v cerkvi, četrtič pa bi bili krščeni, saj sta bili vmes le dve nedelji. V tožbi pravijo, da so 3 - 4 krat šli v cerkev, vendar pa njihovih izjav na osebnem razgovoru ni mogoče razumeti, češ da so tri ali štirikrat zgolj šli v cerkev, saj je bila drugo tožnica povprašana o tem, če so imeli kakšne priprave (str. 8 zapisnika o osebnem razgovoru), tako da je odgovor na to vprašanje možno razumeti, kot da so trikrat imeli priprave.

21. Sodišče tako sicer meni, da vsi očitki v odločbi, kjer se prvo tožniku in drugo tožnici očita neverodostojnost in neprepričljivost, niso utemeljeni in ne kažejo na to, da bi zaradi njih morali dvomiti v vse, kar sta prvo tožnik in drugo tožnica povedala, vendar pa je v nekaterih bistvenih delih v njunih izpovedih še vedno prišlo do večjih razhajanj, ki jih je tožena stranka opisala in so zgoraj navedena.

22. Glede tožbenih očitkov, ki se nanašajo na domnevno nepopolno obrazloženost odločbe, kar se tiče subsidiarne zaščite, pa sodišče pojasnjuje, da po mnenju sodišča za ugotavljanje resne škode po 3. alineji 28. člena ZMZ-1 ni vedno nujno, da bi moral pristojni organ zbrati poročila o stanju v izvorni državi. Ta resna škoda se nanaša na resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Iz odločbe izhaja, da je tožena stranka sklepala, da je splošno znano dejstvo, da v Iranu ni vojne oziroma samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Tožena stranka opozarja na to, da bi o tem mediji množično poročali. Ker gre po mnenju sodišča za splošno znano dejstvo o tem glede varnostne situacije v Iranu, toženi stranki ni bilo potrebno za potrditev tega dejstva zbirati še dodatnih poročil. 23. Glede navedbe, da je resna škoda izkazana z vsemi poročili, ki so bila predložena in jih tožena stranka sama povzema, pa sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da v Iranu obstaja nevarnost preganjanja za vse tiste, ki so muslimani, pa se spreobrnejo v krščansko vero. Vendar pa je v konkretnem primeru iz odločbe razvidno, da je tožena stranka izhajala iz stališča, da ni verjetno izkazano, da so tožniki dejansko spremenili vero, kar je v odločbi tudi natančno obrazložila, zakaj tako meni. Izhajajoč iz tega stališča pa logično izhaja, da če sprememba vere ni verjetno izkazana, da potem tožnikom tudi ne grozi ob vrnitvi taka nevarnost, kot grozi tistim, kjer pa je do spremembe vere dejansko prišlo. Odločba je glede tega dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti.

24. Potrdil, datiranih z dne 17. 4. 2017, pa ni mogoče upoštevati, saj se skladno z 52. členom ZUS-1 lahko novi dokazi upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta, ta dokaz pa je nastal šele pozneje, saj je bila odločba izdana 27. 3. 2017. 25. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.