Jedro

Podlaga za izrek začasnih ukrepov, določenih v 19. členu ZPND, je ugotovitev, da je povzročitelj nasilja žrtev telesno poškodoval, ali ji prizadejal škodo na zdravju, ali je drugače posegel v njeno dostojanstvo ali osebnostne pravice. Glede na naravo postopka, s ciljem hitre in učinkovite zaščite žrtve, je zahtevana stopnja prepričanja o pravno relevantnih dejstvih nižja kot pri meritornih odločitvah. Udeleženca morata zatrjevana dejstva dokazati s stopnjo verjetnosti, ta dokazni standard pa je dosežen, kadar obstaja več argumentov za obstoj določenega dejstva kot proti njemu. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je predlagateljicama v danem primeru to uspelo. Nasprotni udeleženec namreč v ugovornem postopku ni prepričljivo ovrgel dejstev, na katerih je temeljil sklep o izrečenih ukrepih. Pri tem za izrek ukrepov ni potrebno, da so izkazane vse zatrjevane vrste nasilja, temveč zadošča obstoj katerekoli oblike, ki žrtev ogroža.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v II. točki izreka tako spremeni, da se znesek odmerjenih stroškov 1.116,30 EUR zniža na 1.049,76 EUR, sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z 22. 11. 2022 delno ugodilo predlogu za izrek ukrepov po ZPND in nasprotnemu udeležencu za obdobje dvanajstih mesecev prepovedalo približevanje in zadrževanje v bližini delovnega mesta prve predlagateljice na naslovu A., na razdaljo, manjšo od 50 m, navezovanje stikov s predlagateljicama na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in preko tretjih oseb, ter vzpostavitev srečanja z njima. Odločilo je, da omejitve ne veljajo, če je to potrebno za navezovanje in izvrševanje stikov z drugo predlagateljico oziroma za dogovarjanje v zvezi s temi stiki. V preostalem delu je sodišče predlog zavrnilo in za primer kršitve ukrepov nasprotnemu udeležencu izreklo denarno kazen v višini 300 EUR.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca z 22. 11. 2022 (I. točka izreka) in sklenilo, da je predlagateljici dolžan povrniti njene stroške v zvezi z ugovorom v višini 1.116,30 EUR (II. točka izreka). Predlog predlagateljice za izrek denarne kazni je zavrnilo (III. točka izreka) ter odločilo, da vsak udeleženec krije svoje stroške v zvezi s predlogom za izrek denarne kazni (IV. točka izreka).

3. Zoper I, II. in IV. točko izreka sklepa vlaga pritožbo nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in 22. a členom ZPND. Graja s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje ter izpostavlja svoje videnje odnosov med udeležencema.

Meni, da so navedbe predlagateljice glede fizičnega nasilja kontradiktorne, saj je zatrjevala, da sta med epidemijo imela dobre odnose, po drugi strani pa tudi, da je z nasiljem začel že aprila 2020. Nasilje, z izjemo 10. 6. 2022, ni bilo časovno konkretizirano. Sodišče bi moralo upoštevati razloge, zakaj je predlagateljico prijel za vrat. Do svojih ravnanj ni nekritičen, sicer se ne bi udeležil programa pri Društvu za nenasilno komunikacijo. Sodišče mu ne bi smelo pripisati alkoholizma zgolj na podlagi izjav predlagateljice, prav tako ni splošno znano, da alkoholizirane osebe pogosteje izvajajo nasilje. Oceno ogroženosti CSD je prejel šele na naroku 8. 6. 2023, zato se do listine ni mogel opredeliti in mu je bila kršena pravica do izjave. CSD oceno napiše na podlagi subjektivnega doživljanja žrtve ter ne more biti odločilna za izrek ukrepov. Strokovna delavka ga je napačno razumela in zapis njegove izjave ni točen. Zapisniki CSD ne predstavljajo javnih listin. Predlagateljica nasilja ni prijavila policiji, niti ni iskala pomoči pri pristojnih institucijah ali društvih, ki se ukvarjajo z zaščito žrtev družinskega nasilja. Fizično nasilje, kot ga opredeljuje tretji odstavek 3. člena ZPND, ni bilo ugotovljeno, šlo je le za enkraten konflikt. Predlagateljica je od nasprotnega udeleženca odšla že leta 2017, kar kaže, da ni imela strahu pred odhodom. Da se ga ne boji, se je odražalo tudi na obravnavah. Če bi se ga bala, ne bi ponaredila podpisa za prešolanje hčerke. Morda jo je strah zaradi kaznivega dejanja, za katerega je bila obsojena, kar pa ni v vzročni zvezi z ravnanjem nasprotnega udeleženca. Dogodek v mesecu juniju, ko je kontaktiral očeta prve predlagateljice, ni bil usmerjen vanjo. Predlagateljica mu je marca 2022 sama izročila bančno kartico, saj je imela na računu izvršbe. Nasprotni udeleženec je občasno dvigal razpoložljivi denar, dodal svojega in ji ga izročal za plačilo najemnine, ki pa je ni plačevala. Izročal ji je tudi sredstva za osebne potrebe in gospodinjstvo. Predlagateljica je bila le občasno zaposlena, sam je moral kriti večino družinskih potreb, zato ne gre za ekonomsko nasilje.

Zmotna je ugotovitev, da se je spolno nasilje izvajalo že od aprila 2020 dalje. Navedbe o spolni prisili niso resnične in o tem predlagateljica ni poročala pred CSD. Ker gre za nekonkretizirane očitke, mu je bila kršena pravica do izjave. Ne drži, da bi jo zasledoval pred njeno službo v maju 2022, temveč je takrat opravljal svojo delovno obveznost na sedežu B., d. o. o., v A. Po sklepu sodišča bi se moral A. izogibati, s čimer mu je onemogočeno opravljanje dela. Poleg tega za zalezovanje niso izpolnjeni pogoji iz osmega odstavka 3. člena ZPND. Prisotnost hčerke pri nasilju ni časovno opredeljena, zato ni mogoče ugotoviti, ali je bila res prisotna. Ob prepirih je bil pozoren, da sta se z ženo umaknila v spalnico. Kadar je deklica pri njemu, nima nočnih mor. Sodišče se je postavilo v vlogo kliničnega psihologa. Če bi imela deklica resne težave, bi prišla na vrsto za psihološki pregled prej kot v enem letu. Težave hčerke si je izmislila predlagateljica. O domnevnem psihičnem nasilju po 10. 6. 2022 ni časovnih in vsebinskih navedb.

Ni jasno, zakaj je ukrep potreben tudi glede druge predlagateljice. Ker mu je prva predlagateljica do meseca februarja 2023 pogosto onemogočala stike s hčerko, je vložil kazensko prijavo in sedaj so se razmere uredile. V aprilu 2023 je bil s hčerko kar 16 dni skupaj, zato mu ni jasno, zakaj mu je prepovedano približevanje ostalih 14 dni. Odločitev v tem delu je samovoljna in arbitrarna. Sodišče je dejansko stanje zmotno ugotovilo tudi zaradi neizvedbe predlaganih dokazov s pridobitvijo zapisnikov in mnenja CSD s 14. 11. 2022, 16. 11. 2022 in 17. 11. 2022, v katerih je zapis pogovora z drugo predlagateljico. Z zaslišanjem C. C. bi sodišče lahko preverilo, ali je nasprotni udeleženec pri njem poizvedoval o predlagateljici, D. D. pa bi lahko izpovedala o neresničnih očitkih predlagateljice za obdobje po 10. 6. 2022. Po pravilnem obračunu materialnih stroškov predlagateljičini stroški znašajo 1.049,76 EUR. Ker je imela brezplačno pravno pomoč, je stroške treba plačati na račun sodišča. Sodišče je zavrnilo predlog predlagateljice za izrek denarne kazni, zato bi bil upravičen do povrnitve stroškov za odgovor na predlog.

4. Na pritožbo je odgovorila predlagateljica in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Podlaga za izrek začasnih ukrepov, določenih v 19. členu ZPND, je ugotovitev, da je povzročitelj nasilja žrtev telesno poškodoval, ali ji prizadejal škodo na zdravju, ali je drugače posegel v njeno dostojanstvo ali osebnostne pravice. Glede na naravo postopka, s ciljem hitre in učinkovite zaščite žrtve, je zahtevana stopnja prepričanja o pravno relevantnih dejstvih nižja kot pri meritornih odločitvah. Udeleženca morata zatrjevana dejstva dokazati s stopnjo verjetnosti, ta dokazni standard pa je dosežen, kadar obstaja več argumentov za obstoj določenega dejstva kot proti njemu. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je predlagateljicama v danem primeru to uspelo. Nasprotni udeleženec namreč v ugovornem postopku ni prepričljivo ovrgel dejstev, na katerih je temeljil sklep o izrečenih ukrepih. Pri tem za izrek ukrepov ni potrebno, da so izkazane vse zatrjevane vrste nasilja, temveč zadošča obstoj katerekoli oblike, ki žrtev ogroža. 7. Pritožbene navedbe o časovni nedoslednosti trditev prve predlagateljice o fizičnem nasilju ne vplivajo na pravilnost ugotovitve o njegovem obstoju. Pritožbeno sodišče sledi prepričljivi dokazni oceni sodišča, da dogodek z 10. 6. 20221 ni bil osamljen, temveč zgolj prelomen za razpad življenjske skupnosti. Sodišče je poleg dokaza z zaslišanjem strank presodilo tudi listinske dokaze, kjer je nasprotni udeleženec v sporočilu predlagateljici zapisal: “_In tud udaru te nism za brez veze če sm te že sam povem_“, kar kaže, da se je zavedal uporabe fizične sile. Pritožbene navedbe, da predlagateljica nasilja ni prijavila policiji, ne kažejo na njegovo odsotnost, temveč na nekritičnost pritožnika do lastnih ravnanj, ki jih skuša minimalizirati in relativizirati s poudarjanjem svoje pozitivne vloge pri finančni skrbi za družino in izpostavljanjem predlagateljičine nezvestobe. Vse to pa fizičnega nasilja ne more upravičevati. Da je nasilje v konfliktnih odnosih verjetnejše ob pretiranem uživanju alkohola, je splošno znano, saj alkohol znižuje zadržke in otopi za to odgovorna možganska središča. To izhaja tudi iz izpovedi predlagateljice, da sta se v času „koronskega“ zaprtja gostinskih lokalov z nasprotnim udeležencem boljše razumela, ko pa je spet pričel pretirano piti, so se odnosi poslabšali ter je prišlo do poniževanja in fizičnega obračunavanja. Pritožbena graja dokazne ocene sodišča o povezavi med nasiljem in pretiranim uživanjem alkohola je zato neutemeljena.

8. Zavajajoč je pritožbeni očitek, da se nasprotni udeleženec ni mogel opredeliti do ocene ogroženosti CSD, saj mu je bila vročena skupaj s sklepom z 22. 11. 2022 ter se je o njej izrekel že v ugovoru. Ocena je bila narejena po razgovoru z obema udeležencema, zato ne gre le za izraz subjektivnega doživljanja žrtve nasilja. Sodišče izreka ukrepov ni oprlo izključno na to oceno, temveč jo je ocenilo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi v kontradiktornem postopku, kar je razlikovalni znak od zadev, na katere se pritožnik sklicuje v pritožbi. Glede na usposobljenost strokovnih delavk in konkretno vsebino izjave pritožnika, ki jo je sodišče povzelo v 12. točki sklepa, pritožbenim navedbam, da gre za neverodostojno izjavo, ni mogoče slediti.

9. Fizično nasilje v medsebojnih odnosih ni sprejemljivo. Povzroča trpljenje žrtve, bolečino in ponižanje, tudi če se ne odrazi v telesnih poškodbah. Predlagateljica je prepričljivo opisala, da je čutila stisko, ki je vplivala na njeno duševno ravnotežje. Čeprav je bil to morda le eden od dejavnikov za razvoj panične motnje, pritožnik ne more uspeti z minimaliziranjem pomena svojih ravnanj. Pritožbene navedbe, da se ga pritožnica nedvomno ni bala, ker je v preteklosti že zapustila dom, ker tega ni kazala na obravnavi, oziroma, ker je ponaredila podpis na predlogu za prešolanje hčerke, ne vzbujajo dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča o obstoju nasilja, zaradi katerega je izrek ukrepov po ZPND upravičen.

10. Poleg fizičnega nasilja je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi obstoj ekonomskega in spolnega nasilja. V postopku ni bilo sporno, da je nasprotni udeleženec nekaj mesecev pred razpadom zveze razpolagal s predlagateljičino bančno kartico, pri čemer je predlagateljica prepričljivo opisala, da je ni želel vrniti, temveč ji je občasno izročal denar po lastni presoji. S tem je izražal svojo premoč in jo spravil v podrejen položaj, nadziral je njene prilive ter jo omejeval pri upravljanju z njimi, kar ustreza pojmu ekonomskega nasilja po šestem odstavku 3. člena ZPND. Pritožbeno sodišče sicer verjame, da je želel preprečiti neracionalno potrošnjo ali zadolževanje predlagateljice, vendar pa je s tem nesprejemljivo posegel v njeno pravico, da avtonomno odloča o svojem zaslužku, ter jo spravljal v podrejen položaj.

11. Z verjetnostjo so izkazane tudi trditve predlagateljice o spolnem nasilju, kot ga je opisala ob zaslišanju. Čeprav posameznih dogodkov ni časovno umestila in prisile k spolnim odnosom ni omenila v razgovoru pred CSD, to obstoja nasilja ne izključuje in ne pomeni, da je nasprotni udeleženec spoštoval njeno voljo, kadar v odnos ni privolila. Upoštevajoč njegov podcenjujoč odnos do predlagateljice, ki izhaja iz navedb v tem postopku, pritožbeno sodišče dokazni oceni prvostopnega sodišča iz 18. točke sklepa pritrjuje.

12. Glede na izpoved nasprotnega udeleženca, da je v začetku leta 2022 izvedel za prevaro predlagateljice, je sodišče prve stopnje slednji upravičeno verjelo, da je pritožnik določeno obdobje opazoval, ali ima parkiran avto na delovnem mestu. Tudi če je šlo zgolj za občasno dejanje, ki ga ni mogoče uvrstiti med zalezovanje, kot ga opredeljuje 8. odstavek 3. člena ZPND, to na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva. Ob izkazanih ostalih vrstah nasilja je sodišče namreč pravilno presodilo, da je za zaščito predlagateljice pomembno preprečiti zadrževanje nasprotnega udeleženca na krajih, kjer se sama nahaja, to pa je nedvomno tudi na delovnem mestu. Zgolj s posplošenimi navedbami, da ga prepoved ovira pri opravljanju dela, ki jih nasprotni udeleženec tudi ob zaslišanju ni konkretiziral, oziroma je celo navedel, da se mimo delovnega mesta predlagateljice ne moreš peljati, pravilnosti sprejete odločitve ne more izpodbiti.

13. Po določilu 4. člena ZPND mladoletni družinski član uživa posebno varstvo pred nasiljem. Šteje se, da je žrtev nasilja, tudi če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja. Nasprotni udeleženec neprepričljivo zanika prisotnost hčerke v konfliktih med staršema in sodišču neutemeljeno očita, da se postavlja v vlogo kliničnega psihologa. Pritožbeno sodišče sprejema razloge prvostopnega sodišča, da je bila deklica večkrat prisotna pri izvajanju nasilja nad predlagateljico in je živela v toksičnem okolju, ki ni bilo vzpodbudno za zdrav osebnostni razvoj, kar se je odražalo tudi na njenem počutju. Ker izvajanje ukrepov ne velja pri dogovarjanju o stikih in med njihovim izvajanjem, stiki med nasprotnim udeležencem in hčerko pa so trenutno obsežno urejeni in neovirano tečejo, pritožbeno sodišče v izrek ukrepa glede druge predlagateljice ni posegalo. Odločitev sodišča ni arbitrarna in samovoljna, temveč ščiti mladoletno žrtev nasilja, za katero je pomembno, da stiki z očetom tečejo po vnaprej vzpostavljeni strukturi, ne pa, da je izpostavljena konfliktom med staršema, do katerih bi lahko prihajalo brez omejitev pri vzpostavljanju stikov ali medsebojni komunikaciji.

14. Sodišče zaradi neizvedbe vseh predlaganih dokazov ni kršilo načela kontradiktornosti, saj je svojo odločitev o vzrokih za njihovo zavrnitev ustrezno obrazložilo. Pravilno je ocenilo, da predlagani dokazi ne bi vplivali na presojo o obstoju nasilja. Tudi če bi priča C. C. zanikal, da je nasprotni udeleženec pri njem poizvedoval o predlagateljici, to verjetnosti obstoja nasilja ne bi ovrglo. Poleg tega nasprotni udeleženec v vlogi ni konkretiziral, o čem naj bi priča izpovedala, navedel je le, da se z njim večkrat sliši, da je njegov znanec in da je preko njega predlagateljici uredil zaposlitev. Prav tako iz trditvene podlage nasprotnega udeleženca ne izhaja, da bi bila sedanja partnerka D. D. seznanjena z odnosi med udeležencema, ko sta še bivala skupaj in je prihajalo do nasilja, zato tudi njeno zaslišanje ne bi predstavljalo primernega dokaza za izkazovanje pravno relevantnih dejstev. Enako velja za zapisnike in mnenja CSD ... iz drugih postopkov, ki te tematike niso obravnavali. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da predlagatelj nikoli ni namerno izvajal nasilja nad drugo nasprotno udeleženko, da je s hčerko tesno povezan, da gre za vzajemno ljubeč odnos in da si prizadeva biti dober oče. Z obiskovanjem programa Društva za nenasilno komunikacijo tudi izkazuje, da je pripravljen preseči ustaljene vzorce obnašanja in izboljšati svoje vedenje, kar bo nedvomno prispevalo k zmanjšanju konfliktnih odnosov in vzpostavilo dobro podlago za trden starševski odnos.

15. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče predlagateljici za materialne stroške zmotno prisodilo 35 odvetniških točk. Ob pravilnem obračunu bi ji pripadalo 2 % do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk, kar skupaj znaša 24,10 točk. Skupaj ob upoštevanju pravilne odmere materialnih stroškov stroški predlagateljice znašajo 1.049,76 EUR. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep v II. točki izreka spremenilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 22.a člena ZPND. Ker predlagateljica v tem postopku ni imela brezplačne pravne pomoči, je odločitev o upravičencu do povrnitve stroškov pravilna.

16. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o zavrnitvi predloga za izrek denarne kazni ugotovilo kršitev prepovedi komuniciranja, ki pa ji ni pripisalo take teže, da bi upravičevala denarno kaznovanje. Odločitev sodišča, da v zvezi s tem predlogom oba udeleženca krijeta svoje stroške postopka, je glede na navedeno ustrezna.

17. V preostalem delu (z izjemo odločitve o odmeri stroškov predlagateljice) pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 22.a členom ZPND).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi osmega odstavka 22. a. člena ZPND. Sodišče je upoštevalo, da je pritožnik s pritožbo uspel le v manjšem delu glede stroškovne odločitve, da vsebina odgovora na pritožbo zgolj pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in da je zaznati pozitivne premike v odnosih med udeleženci, tudi s sodelovanjem v strokovnih programih. Zato je odločilo, da oba udeleženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Nasprotni udeleženec je prišel vinjen domov, prišlo je do prepira, med katerim je predlagateljico vrgel na kavč in jo pričel daviti.