Jedro

Zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je izvršba z rubežem premičnine nedopustna, je bil namreč pravnomočno zavrnjen. To pa že samo po sebi pomeni, da po tožniku zatrjevana terjatev ni verjetno izkazana, ker je že pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ne obstaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015, z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki prepovedalo odtujiti in obremeniti bioplinski motor in nepremičnino z ID znakom 1 (I. tč. izreka) ter odločilo, da sama nosi svoje stroške postopka zavarovanja (II. tč. Izreka).

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu tožeče stranke. Uvodoma navaja, da je v tem pravdnem postopku zahtevala ugotovitev, da je izvršba z rubežem premičnine (bioplinskega motorja) nedopustna. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, pritožbeno sodišče pa takšno odločitev potrdilo. Zato je tožeča stranka zoper sodbo drugostopenjskega sodišča vložila revizijo, ob tem pa predlagala izdajo začasne odredbe. Vztraja, da je bioplinski motor njena last, je premičnina in popolnoma samostojna strojna oprema, in v tej zvezi pojasnjuje, na kakšen način je bil bioplinski motor prodan kupcu (D. J. s.p.). Do vsega tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zatrjuje, da je izkazana tako verjetnost terjatve, kot tudi nastanek težko nadomestljive škode.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je (ob vloženi reviziji) predlagala izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki prepovedalo odtujiti in obremeniti bioplinski motor in nepremičnino z ID znakom 1. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe o zavarovanju nedenarne terjatve po prvem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, kar tudi za pritožbo ni sporno, da je bilo v tem gospodarskem sporu že pravnomočno odločeno. Zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je izvršba z rubežem premičnine (bioplinskega motorja) nedopustna, je bil namreč pravnomočno zavrnjen (sodba Okrožnega sodišča na Ptuju, I Pg 48/2014 z dne 8.10.2014, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, Cpg 27/2015 z dne 15.4.2015). To pa že samo po sebi pomeni, da po tožniku zatrjevana terjatev ni verjetno izkazana, ker je že pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ne obstaja. Zato je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da upnik ni izkazal že temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe. Tako se izkažejo vse pritožbene navedbe o bioplinskemu motorju kot samostojni stvari kot pravno nerelevantne za ta postopek in se sodišču prve stopnje do njih ni bilo potrebno opredeljevati.

Ker morata biti za izdajo začasne odredbe predpostavki iz prvega in drugega odstavka 272. člena ZIZ kumulativno izpolnjeni, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati s pritožbenimi navedbami v zvezi z obstojem predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP); pri tem pa tudi ni zasledilo kakšnih uradno upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena in prvi odstavek 366. člena ZPP).