Jedro

Za uveljavitev carinske oprostitve po 3. alinei 1. odstavka 34. člena Uredbe morata biti kumulativno izpolnjena oba pogoja, in sicer, da je oseba, ki uveljavlja oprostitev plačila carine, invalid ter da ji je priznana pravica do dodatka za postrežbo in tujo pomoč.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 605/98-80 z dne 11.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60 člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek. Tožena stranka je z odpravljeno odločbo z dne 2.3.1998 spremenila 1. točko izreka odločbe Carinarnice L. z dne 14.10.1996 v delu, ki določa carinskega dolžnika, in sicer tako, da je namesto N.Š. dolžan poravnati carinski dolg deklarant družba C. d.o.o., podjetje za špedicijo, trgovino in propagando, S., v ostalem delu pa je pritožbo družbe C. d.o.o. kot neutemeljeno zavrnila. Z navedeno prvostopno odločbo je carinski organ Š.N. naložil plačilo carinskega dolga in drugih dajatev v znesku 549.291,00 SIT za rabljeni osebni avtomobil, ocarinjen po uvozni carinski deklaraciji z dne 1.3.1996, ker je prišlo do nepravilne uporabe 34. in 35. člena Uredbe o uveljavljanju pravic do carinske oprostitve (Uradni list RS, št. 56/95, Uredba) V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na 8. točko 161. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, CZ), po kateri so plačila carine oproščeni invalidi za specifično opremo in tehnične pripomočke, ki jih neposredno uporabljajo za življenje in delo ter za nadomestne dele za uporabo te opreme in pripomočkov, če jih prinesejo ali dobijo iz tujine za osebno rabo. Natančnejše pogoje za uveljavljanje carinske oprostitve določa Uredba v 34. členu, vsebinsko enako pa tudi Zakon o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92, ZPD) v 14. točki 18. člena. Iz upravnih spisov je razvidno, da je druga tožeča stranka za prvega tožnika kot prejemnika ocarinila rabljen osebni avto brez plačila carine na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena CZ in brez plačila prometnega davka na podlagi 14. točke 1. odstavka 18. člena ZPD. Pri naknadnem preverjanju pravilnosti opravljenega carinjenja sta tožnika v zvezi z uveljavljanjem oprostitve plačila carine in prometnega davka s predloženimi listinami nedvomno izkazala, da je prvemu tožniku priznana pravica do dodatka za postrežbo in tujo pomoč, nista pa izkazala nadaljnjega pogoja, in sicer, da je prvi tožnik invalid oziroma da ima priznan status invalida po ustreznih predpisih. Iz odločb ZPIZ sicer izhaja, da ima ugotovljeno 50% telesno okvaro, vendar pa zgolj ugotovljena telesna okvara, razen če gre za okvare iz 1. in 2. alinee 1. odstavka 34. člena Uredbe oziroma 14. točke.

1.odstavka 18. člena ZPD, za status invalida in s tem za oprostitev plačila dajatev še ne zadošča. Tožena stranka in pred njo prvostopni upravni organ sta pravilno ugotovila, da prvi tožnik ob uvozu vozila ni izpolnjeval pogojev za carinsko oprostitev, zato sta naknadni obračun carine in prometnega davka utemeljena ( točka b 1. odstavka 154. člena CZ in 26. člena ZPD). Sodišče nadalje ugotavlja, da se z odločbo prve stopnje v 1. točki izreka nalaga plačilo carinskega dolga prvi tožeči stranki, v 2. in 3. točki izreka pa drugi tožeči strank, pri čemer se kot pravna podlaga za določitev carinskega dolžnika navaja 154. člen CZ v povezavi s 146. členom istega zakona. Tožena stranka je pritožbo zoper to odločbo zavrnila, hkrati pa je po uradni dolžnosti spremenila 1. točko izreka tako, da je namesto prvega tožnika dolg dolžna poravnati druga tožeča stranka. Spremembo odločbe, ki naj bi bila sicer pravilno utemeljena na določbi 3. odstavka 143. člena CZ, tožena stranka obrazloži kot odpravo pisne pomote. S takšno odločitvijo sicer popravi dispozitiv prvostopne odločbe, ki pa je v nasprotju z njeno obrazložitvijo, saj se v izreku odločba spremeni na podlagi določbe 242. člena ZUP/86, v obrazložitvi pa govori o očitni pomoti, ki pa se odpravlja iz drugih razlogov, v drugačnem postopku in za odpravo katere je pristojen izključno organ prve stopnje. Tako se pokaže, da v tem delu (glede vprašanja, kdo je carinski dolžnik) pravilnosti izpodbijane odločbe sploh ni mogoče preizkusiti, zato je bilo potrebno tožbi ugoditi in zadevo vrniti v ponovno odločanje. Sodišče še pojasni, da je z vidika postopka pomembno tudi, kdo je vložil pritožbo v upravnem postopku. Glede na tožbeno navedbo, da naj bi bil pritožnik v bistvu prvi tožnik, besedilo pritožbe ("kot pooblaščeni deklarant vlagamo pritožbo za prejemnika") pa po presoji sodišča ni povsem jasno, bo potrebno v ponovljenem postopku s pozivom k pojasnilu oziroma dopolnitvi vloge najprej razčistiti, kdo je vložil pritožbo, in nato o njej odločiti.

Tožnika vlagata pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Menita, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka in materialne predpise ter določila 2., 120. in 147. člena Ustave Republike Slovenije. V pritožbi uveljavljata iste ugovore, ki sta jih navajala že v tožbi in poudarjata, da je navodilo prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, kjer pritrjuje stališču, da prvi tožnik ob uvozu ni izpolnjeval pogojev za oprostitev, nezakonito in v nasprotju z veljavnimi predpisi. Organ prve stopnje je napačno uporabil določbo 1. odstavka 34. člena Uredbe. S samovoljno razlago uredbe je kršil materialno pravo kot tudi človekove pravice, predvsem pravico do enakega pravnega varstva. Tožena stranka je z napotki, kako odločiti v konkretni zadevi, kršila ustavno pravico prvega tožnika do pritožbe. S spremembo odločbe organa prve stopnje, pa je storila bistveno kršitev pravil postopka na škodo druge tožeče stranke.

Prvostopno sodišče je tem ugotovitvam nekritično sledilo. Ni se opredelilo do bistvenih okoliščin in navedb, zaradi česar je zadeva, kljub temu, da je tožbi ugodilo, ostala nerazjasnjena, tožbene navedbe pa niso bile preizkušene. Tožnika menita, da so bila kršena pravila upravnega spora, zato pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijano odločbo odpravi ter postopek ustavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo pa je navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke, ker je presodilo, da v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ima izpodbijana odločba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Iz njenega izreka izhaja, da je tožena stranka prvostopno odločbo (1. točka izreka) spremenila na podlagi določbe 242. člena ZUP/86, v obrazložitvi pa navaja, da je sprememba posledica pisne pomote glede opredelitve carinskega dolžnika. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, ker očitne pomote (če bi šlo za takšno pomoto) tožena stranka sama ne more popraviti. V skladu z določbo 1. odstavka 219. člena ZUP/86 očitne pomote v odločbi popravlja le organ, ki je takšno odločbo izdal. Glede na navedeno je tudi pritožbeno sodišče presodilo, da je podana zadostna podlaga za ugotovitev, da je tožena stranka bistveno kršila pravila postopka, kar pa je razlog za odpravo izpodbijane odločbe iz 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati tudi ostali pritožbeni ugovori. Ni res, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do tožbenih navedb. V izpodbijani sodbi je zavzelo stališče, da niso izpolnjeni pogoji iz Uredbe (prvi tožnik ni izkazal, da mu je priznan status invalida) ter s tem pritrdilo upravnima organoma, da ob uvozu vozila prvi tožnik ni izpolnjeval pogojev za carinsko oprostitev. Pritožbeno sodišče pritrjuje takšnemu stališču. V 3. alinei 1. odstavka 34. člena Uredbe je določeno, da lahko oprostitev plačila carine pri uvozu motornih vozil uveljavlja oseba - invalid s priznano pravico do dodatka za postrežbo in tujo pomoč. Iz listin, ki jih je predložil tožnik (izvid in mnenje invalidske komisije) izhaja, da mu je potrebna stalna pomoč in postrežba drugega za opravljanje osnovnih življenjskih potreb. Za uveljavitev carinske oprostitve po navedeni določbi Uredbe morata biti kumulativno izpolnjena oba pogoja. Ker je tožnik izkazal le, da mu je priznana pravica do dodatka za postrežbo in tujo pomoč, ne pa tudi, da je invalid, sta tudi po presoji pritožbenega sodišča naknadni obračun carine in prometnega davka, na podlagi točke b 1. odstavka 154. člena CZ ter 26. člena ZPD, pravilna in zakonita.

V zvezi s pritožbenim ugovorom, da sodišče prve stopnje toženi stranki ne sme dajati obvezujočih navodil, kako naj odloči o zadevi, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je po določbi 3. odstavka 60. člena ZUS v primerih, ko sodišče odpravi izpodbijani upravni akt, pristojni upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Ta vezanost pa ne pomeni, da upravni organ (tožena stranka) v novem postopku ne bi mogel upoštevati ugovore tako glede postopka, dejanskega stanja kot materialnega prava.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.