Jedro

Tožnica v času bolniškega staleža ni spoštovala navodil osebnega zdravnika oziroma imenovanega zdravnika (tožnici je bilo v času zadržanosti z dela dovoljeno le gibanje v kraju prebivališča), ko je določenega dne zapustila kraj bivanja in opravila nego na domu. Ker tožnica izrecne (in tudi naknadne) odobritve osebnega zdravnika oziroma imenovanega zdravnika za zapustitev kraja bivanja ni imela, je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo (pravilno tožbeni zahtevek), da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 17. 4. 2014 in vročila 18. 4. 2014, nezakonita, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter jo je dolžna prijaviti v vsa obvezna zavarovanja, vpisati v delovno knjižico delovno dobo za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 18. 4. 2014 dalje in ji za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati nadomestilo plače, v višini po pogodbi o zaposlitvi ter po plačilu zakonsko določenih davkov in prispevkov izplačati neto nadomestila plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne v mesecu za predhodni mesec do plačila, ter ji priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu, med drugim tudi zapadle regrese za letni dopust, vse v 8 dneh pod izvršbo. Zavrnilo je tudi zahtevek na povračilo stroškov postopka s pripadki.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje oprta na neobstoječe predpise ter v popolnem nasprotju z veljavno sodno prakso in nasprotju s pravilom obrnjenega dokaznega bremena po drugem odstavku 84. člena ZDR-1. Tožnica ni dolžna dokazovati nezakonitosti in nepravočasnosti odpovedi in tudi drugih dejstev ne. Tožnica ni mogla in niti ni bila dolžna dokazovati, da ni kršila navodil zdravnika in da ni kršila konkurenčne prepovedi. Toženi stranki se je očitno verjelo na besedo, ker ustreznih dokazov, ki bi bili v zvezi z očitanimi dejanji sploh ni ponudila. Sodba nima bistvenih dejstev, ima pa obilico nebistvenega.

Uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti in neposrednosti, ker je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, katere posledica je, da stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pritožnica očita tudi kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so odločilni razlogi nerazumljivi, neupoštevanje pravil o prevalitvi dokaznega bremena pa predstavlja nezakonito opustitev dolžnega postopanja.

Glede kršitve navodil zdravnika pritožnica ponovno izpostavlja, da tožena stranka ni trdila, da so tožnici navodila kateregakoli zdravnika prepovedovala gibanje v času domnevne kršitve in tudi ne v mesecu, ko naj bi do kršitve prišlo. Navaja, da v primeru odobritve odsotnosti s kraja bivanja ima posebno vlogo osebni zdravnik. A.A. nikoli ni bila pristojni zdravnik in nikoli ni imela stika s tožnico. Tožena stranka zaslišanja osebnega zdravnika tožnice ni predlagala. V zvezi s spoštovanjem navodil pristojnega zdravnika je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, da je glede presoje delavčevih ravnanj v času bolniške odsotnosti sprejemljiva tudi naknadna odobritev zdravnika oziroma njegova kasnejša strokovna presoja o tem, ali je delavec kršil navodila zdravnika za zdravljenje. Pričanje osebnega zdravnika v postopku je tudi naknadna odobritev. Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je v času odsotnosti z dela, konkretno 14. 2. 2014 zaradi bolezni oziroma poškodbe, ni spoštovala navodil imenovanega zdravnika, na kar je sodišče oprlo svojo odločitev. Tožena stranka ni dokazala obstoja nobenih navodil, nobene prekršitve in nobene odločbe, ki bi dokazala obstoj navodil kateregakoli zdravnika, niti imenovanega, niti osebnega zdravnika, niti zdravniške komisije v tem obdobju. Tožena stranka tudi ni predlagala zaslišanja kateregakoli zdravnika, niti imenovanega, niti osebnega zdravnika. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sklicuje na Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, vendar se obrazložitev sodbe v ničemer ne ujema.

Navaja, da se je sodišče prve stopnje o kršitvi (glede opravljanja pridobitne dejavnosti) prepričalo na podlagi odločbe ZZZS z dne 19. 3. 2014 in na podlagi izpovedbe zdravnice A.A., ki nikoli ni bila imenovani zdravnik tožnice. Zdravnica ni niti vodila, niti sodelovala v postopku odločanja o zdravstveni zmožnosti tožnice. Tudi ni imela zakonskih pooblastil za vpogled v tožničino dokumentacijo. Zaslišanje omenjene priče predstavlja kršitev ustavne pravice do zasebnosti po 35. členu Ustave RS v povezavi z 81. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka po 6. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče odločbo oprlo na protiustaven dokaz. Ponavlja, da v sodnem spisu ni odločbe ali kakšne druge listine, iz katere bi izhajalo, da je pritožnica imela kakršnekoli omejitve glede gibanja. Tožena stranka ni dokazala odpovednega razloga iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Navaja, da je tožena stranka šele v sodnem postopku v spis predložila listine, zaznamke z 11. 3. 2014 in 2. 4. 2014, na podlagi katerih je tožena stranka odpovedala delovno razmerje. Za obstoj teh listin, ki sta jih tožena stranka in sodišče smatrali kot ključne dokaze, tožnica pred tem niti vedela ni. Ne gre niti za uradne zaznamke, če pa so, je posledično jasno, da je rok za odpoved začel teči najkasneje že 11. 3. 2014. Zato je ugovor prekluzije utemeljen. Tožnici ni bila dana možnost, da učinkovito predstavi svoje stališče glede resničnosti in upoštevnosti dejstev in okoliščin. Poudarja da samo formalno nespoštovanje navodil, ki ne vpliva na poslabšanje zdravstvenega stanja, ne more biti zakonski razlog za odpoved delovnega razmerja. Tožnica je bila postavljena v izrazito neenakopraven položaj tako glede dokaznega postopka kot tudi glede možnosti, da predstavi svoje dejanske in pravne argumente v sporu. Tudi ni imela možnosti sodelovati pri izvedbi dokazov, možnosti postavljati vprašanj, se izjaviti o rezultatih dokazovanja, njeni ugovori so bili preslišani in spregledani. Tožnica se ne strinja s pavšalnim zaključkom, da je tožena stranka pravočasno podala odpoved. Iz listin tožene stranke izhaja, da je pri odpovedi prekoračila prekluzivni rok. Pritožnica ponovno opozarja, da tožena stranka tudi glede kršitve konkurenčne prepovedi v nobeni od vlog tega ni očitala. Sodišče prve stopnje te kršitve niti obravnavati ne bi smelo. Uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnica navaja, da bi sama ponudila ustrezno trditveno in dokazno podlago, če ne bi bilo s pravilom obrnjenega dokaznega bremena trditveno in dokazno breme na toženi stranki. Sodba je presenečenje tudi glede očitane kršitve konkurenčne prepovedi, ker ni navedeno kot razlog odpovedi v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo vseh s strani tožnice dokazov glede diskriminacije in tega da je razlog odpovedi članstvo v svetu zavoda. Po prvem odstavku 112. člena ZDR-1 delodajalec brez izrecnega soglasja ustreznega organa ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi predstavniku delavcev v svetu zavoda. Takega soglasja tožena stranka ni pridobila in niti ni sprožila ustreznega postopka. Ignoriranje za pritožnico ugodnih dejstev in prava, ne predstavlja le kršitev načela vestne in skrbne presoje dejstev in dokazov po 8. členu v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, pač pa tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožena stranka je tožnici dne 17. 4. 2014 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker tožnica v času odsotnosti z dela zaradi bolezni oziroma poškodbe ni spoštovala navodil imenovanega zdravnika ter je v tem času opravljala pridobitno delo.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, razlogi niso nejasni in med seboj niso v nasprotju. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje ter tudi argumentirano navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o kršitvi 22. člena Ustave RS. Navedeno ustavno načelo se uresničuje predvsem v kontradiktornosti postopka, ki v 5. členu ZPP daje obema strankama možnost, da se izjavita o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. V pravdnem postopku je ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave uveljavljena zlasti z določbo 7. člena ZPP, ki od strank zahteva, da morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Samo v primeru, če stranki ni dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev, gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave oziroma procesne kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev v konkretnem postopku ni bila storjena, saj tožnici ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Če tožnica ne sprejema dokazne ocene sodišča prve stopnje, to ne predstavlja procesnih in ustavnih kršitev.

8. Delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi med drugim tudi članu sveta delavcev, brez soglasja sveta delavcev ali delavcev, ki so ga izvolili, ali sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev pri delodajalcu ali če gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopku prenehanja delodajalca (112. člen ZDR-1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so člani sveta delavcev ravnanje tožnice ocenili kot neprimerno in so se strinjali, da tožena stranka nadaljuje s postopkom odpovedi.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozno. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je delavka tožene stranke B.B., ko se je pri obisku C.C. seznanila z določenimi dejstvi v zvezi s tožnico, napisala zapisnik 11. 3. 2014, po prejemu zapisnika 18. 3. 2014 pa je zakonita zastopnica tožene stranke od B.B. in D.D. zahtevala, da preverita, kaj se je dejansko dogajalo. Navedeno je izpovedala tudi priča B.B.. Tožnica je bila vabljena na zagovor, ki se ga ni udeležila, podala pa je pisni zagovor z dne 9. 4. 2014, iz katerega izhaja, da je v času bolniškega staleža pri C.C. opravila nego nohtov, za katero ni prejela plačila, temveč le darilo. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožnici podana 17. 4. 2014. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici pravočasno, v roku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved in pri tem spoštovala rok po drugem odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS, št. 21/2013).

10. Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi očitala, da je v času bolniškega staleža kršila navodila zdravnika ter v tem času tudi opravljala pridobitno delo, ker je 14. 2. 2014 odpotovala s kraja bivanja in na domu C.C. opravila nego nohtov. Tožnica je bila začasno nezmožna za delo od 30. 12. 2013 do 17. 4. 2014, iz odločbe ZZZS z dne 19. 3. 2014 izhaja, da je tožnici v času zadržanosti z dela dovoljeno gibanje v kraju prebivališča. Tožnica ni upoštevala navodila temveč je 14. 2. 2014 zapustila kraj bivanja ter opravila nego na domu.

11. Po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica 14. 2. 2014 odpotovala s kraja svojega bivanja, kljub temu, da ji je bilo dovoljeno gibanje le v kraju prebivališča. 12. Po 233. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Pravila, Ur. list RS, št. 30/2003 in naslednji) mora osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela. V času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege mora zavarovanec, ki se zdravi doma v času takšne zadržanosti biti na svojem domu. Odsotnost je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma, če zdravnik, imenovani zdravnik ali komisija to odredita ali dovolita. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika.

13. Bistvena dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je, da tožnica za odhod iz kraja bivanja ni imela izrecne odobritve osebnega zdravnika, niti imenovanega zdravnika. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja so jasna. Bolniški stalež je namenjen izboljšanju zdravstvenega stanja, obveznost predhodne odobritve osebnega zdravnika nedvomno izhaja iz 233. člena Pravil, posredno pa tudi iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki zapustitev kraja bivališča brez predhodne odobritve zdravnika opredeljuje kot odpovedni razlog. V konkretnem primeru je obstoj tega razloga utemeljen, saj tožnica izrecne (in tudi naknadne) odobritve osebnega zdravnika oziroma imenovanega zdravnika za zapustitev kraja bivanja ni imela.

14. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo osebnega zdravnika. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je imela tožnica vrtoglavice in bolečine v križu, kot posledico prometne nesreče in ni bila sposobna voziti avtomobila ter da ji je svetoval sprehode in predpisane vaje. Priča A.A. res ni bila niti imenovanega zdravnica tožnice, kot navaja pritožba, vendar pritožbeno sodišče kljub temu ocenjuje, da sodišče prve stopnje z njenim zaslišanjem ni storilo bistvene kršitve pravil postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to uveljavlja pritožba.

15. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica ni upoštevala navodil osebnega oziroma imenovanega zdravnika. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je v obravnavani zadevi izpolnjen zakonski dejanski stan odpovednega razloga, opisanega v 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 16. Tožena stranka je dokazala tudi, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. Pritožba v tem delu, razen nasprotovanja ugotovljenemu dejanskemu stanju, vsebinske utemeljitve nima.

17. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožena stranka tožnici ni očitala konkurenčne prepovedi. Iz obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnica s svojim ravnanjem, ko je opravljala storitve tožene stranke (nega nohtov) na domu ene od uporabnic storitev tožene stranke, kršila zakonsko in pogodbeno določeno konkurenčno prepoved. Drugi odstavek 87. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz obrazložitve odpovedi torej jasno izhaja, da je tožena stranka tožnici očitala tudi konkurenčno prepoved.

18. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnice ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

19. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).