Jedro

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, se pravi, da sledi postopku, ki se je že pravnomočno končal (prvi odstavek 382. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato je sodišču tudi naloženo, da preizkusi izpodbijano sodbo v zelo omejenem obsegu - v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (386. člen ZPP). Spričo povedanega revizijsko sodišče ne more in ne sme upoštevati tistega, na kar se revident le sklicuje, ne navede pa konkretno, kaj uveljavlja. Zato je moralo sodišče iti mimo razlogov, ki jih je toženka navajala v svoji pritožbi in na katere se v reviziji le sklicuje.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

V tej pravdi zaradi plačila obresti od vnaprej plačanega avtomobila je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči 189.732,05 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.12.1992 dalje do plačila in ji povrniti 45.150,00 SIT pravdnih stroškov z enakimi obrestmi od 2.6.1994 dalje.

Pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, stranski intervenient pa še proti sodbi sodišča prve stopnje vlagata reviziji tožena stranka in stranski intervenient iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, naj se sodbi razveljavita in vrne zadeva prvostopnemu sodišču v novo odločanje, tožena stranka pa še, naj se sodbi spremenita.

Tožena stranka se sklicuje na razloge zmotne uporabe materialnega prava, kot jih je navedla v pritožbi, posebej pa opozori na to, da gramatikalna in jezikovna razlaga 26. člena zakona o blagovnem prometu (Ur. list SRS, št. 21/77 in 29/86 - ZBP) ne dajeta opore za to, da se uporabi ta predpis tudi za celotno plačilo kupnine.

Stranski intervenient trdi poleg tistega, na kar opozarja tožena stranka, še, da ta ni pogojevala vnaprejšnjega plačila; da je bila kupcu ohranjena vrednost vozila; da kupec škode sploh ni uveljavljal; da so priznane obresti višje od vpoglednih; da kar zadeva pobotni ugovor, ni bil izvršen končni obračun in da mora kupec priznati razliko v ceni; da je bila soglasno sprejeta klavzula fiksna cena odpoved obrestim; da ni bilo zavzeto stališče o končnem obračunu, kar je procesna kršitev.

Na vročeni reviziji tožeča stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njiju ni izjavil. Reviziji nista utemeljeni.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, se pravi, da sledi postopku, ki se je že pravnomočno končal (prvi odstavek 382. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato je sodišču tudi naloženo, da preizkusi izpodbijano sodbo v zelo omejenem obsegu - v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (386. člen ZPP). Spričo povedanega revizijsko sodišče ne more in ne sme upoštevati tistega, na kar se revident le sklicuje, ne navede pa konkretno, kaj uveljavlja. Zato je moralo sodišče iti mimo razlogov, ki jih je toženka navajala v svoji pritožbi in na katere se v reviziji le sklicuje.

Pritrditi pa ji niti ni mogoče v edini revizijski trditvi, da 26. člena ZBP ni mogoče uporabiti v obravnavanem primeru, ker je bila kupnina v celoti plačana vnaprej. Omenjeni predpis določa, da je prodajalec, ki kupcu izrecno ali molče postavi pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen del kupnine, dolžan ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Res govori ta člen o delu vnaprej plačane kupnine, vendar za njegovo pravilno razumevanje ni dovolj le gramatikalna in jezikovna razlaga. Če naj sodnik in seveda tudi stranki izluščijo iz nekega predpisa njegovo pravo sporočilo, ne smejo poseči le po eni metodi razlage, marveč po vseh, saj so te le del razlage zakona ne pa povsem ločena sredstva za razlago, neodvisna drugo od drugega. Tako je nujna tudi namenska ali teleološka razlaga in sistematična razlaga. Namen zakonodajalca v zvezi z obravnavanim zakonom in v tej pravdi spornim problemom je zaščititi kupca pred prodajalcem kot močnejšim partnerjem, ki utegne tudi izkoriščati razmere na trgu. Če je ta ravnal proti temeljnemu načelu prodaje "daš - dam" (primerjaj 122. in 475. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in zahteval vnaprejšnje plačilo, naj se kupcu prizna vsaj odmena za uporabo denarja, s katerim prodajalec neupravičeno razpolaga od plačila do dobave blaga. V tej povezavi gledano mora za oba revidenta sporna določba pomeniti, da velja toliko bolj za primere, ko je vnaprej plačana celotna kupnina in ne le njen del (argumentum a minori ad maius), ker sicer namen predpisa ne bi bil dosežen, saj bi po razglabljanju obeh revidentov pomenilo, da bi bil nagrajen tisti prodajalec (s tem, da mu ne bi bilo potrebno plačati obresti), ki zahteva vnaprejšnje plačilo celotne kupnine, v primerjavi s tistim, ki bi zahteval le delno takšno plačilo. (Ko se že revidentka sklicuje na dr. Pavčnika Argumentacijo v pravu, jo velja opozoriti, da bo tam našla tudi misli o tem, da ne zadošča le ena sama razlaga pravne norme). Revidentki torej ni mogoče v ničemer pritrditi.

Pravkar povedano pa velja tudi za revidenta. Revizijske trditve, češ da tožena stranka ni pogojevala vnaprejšnjega plačila kupnine, ni mogoče upoštevati. S tem namreč izpodbija ugotovitev, ki se nanaša na dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče je pri svojem odločanju vezano na ugotovljeno dejansko stanje nižjih sodišč in zato pravilnosti dejanskih ugotovitev ne sme preizkušati.

Dejstvo, da je tožena stranka kot prodajalka zagotovila tožnici kot kupcu nespremenjeno ceno, ne onemogoča odločitve, kakršno sta sprejeli nižji sodišči. Nespremenjena cena namreč za kupca v danih okoliščinah pomeni le navidezno ugodnost, saj dobi kupljeni avtomobil pozneje po enaki ceni, kot bi ga praviloma moral prejeti takoj. V času čakanja na avtomobil nima ne tega ne denarja. Z njegovim denarjem razpolaga prodajalec. Obresti po 28. členu ZBP pomenijo le minimalno odmeno za uporabo denarja. Obresti od vpoglednih hranilnih vlog so namreč najmanj, kar dobi vsak varčevalec za bančno hranilno vlogo.

Zgrešena je revizijska trditev, da tožnici ne gre odškodnina, saj ni postavila nobenega odškodninskega zahtevka. Svoj zahtevek je utemeljevala le na določbah ZBP, oblikovala pa ga je na podlagi kapitalizacije obresti, ki ji gredo po 26. členu zakona, plačila le-teh pa zakon v ničemer ne povezuje s pogoji, ki morajo biti sicer podani, če naj bi bil utemeljen kakšen odškodninski zahtevek. Obresti po 26. členu ZBP niso sankcija za zamudo, marveč le odmena za uporabo kupčevega denarja v času od plačila do dobave blaga, kot je bilo že poudarjeno. Ne gre za zamudne obresti, ne za obresti zaradi nepravočasne izročitve blaga.

Ni videti, na čem gradi revident svojo trditev, da so po obravnavanih sodbah priznane obresti višje kot obresti po obrestni meri za vloge na vpogled. Med izvedenimi dokazi je bila tudi listina - obračun banke za obresti po obrestni meri za vpogledne vloge. Od kod torej trditve o višjih obrestih? Nadalje je neutemeljen intervenientov očitek, češ da bi moralo sodišče opraviti končni obračun. Takšen obračun bi morala opraviti že tožena stranka sama ob izročitvi vozila tožnici, kot to nalaga 26. člen ZBP, in ji pri tem priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti... Ker tožena stranka tega ni storila, je bila tožnica prisiljena uveljavljati svojo pravico, ki ji jo daje zakon, s tožbo. S tem, ko je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku in tako tožnici prisodilo obresti, ki ji gredo, je namesto tožene stranke opravilo končni obračun. Seveda pa tega ni storilo tako, kot si predstavljata toženka in stranski intervenient, da bi se upoštevala razlika med dogovorjeno ceno in ceno avtomobila ob njegovi dobavi, za kar ni zakonske podlage.

V zvezi z revizijskim opozorilom, da se je tožnica ob pogodbi odpovedala obrestim, velja poudariti, da je zakonska določba o plačilu obresti za vnaprej plačano kupnino kogentne narave, zaradi česar s pogodbo ni mogoče izključiti takšne obveznosti tožene stranke kot prodajalke. Zato je pogodbeno določilo, da se kupnina ne obrestuje, nično (prvi odstavek 105. člena v zvezi s prvim odstavkom 103. člena in 10. člen ZOR). Če bi sodišče upoštevalo takšno pogodbeno določilo, bi bil izničen namen zakona - zavarovati kupce pred izsiljenim vnaprejšnjim plačilom.

Revizijama torej ni mogoče pritrditi v prav nobenem pogledu in ker revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti ni ugotovilo, da bi šlo za procesno kršitev, na kakršno mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen v zvezi z 10. točko drugega odstavka 354. člena ZPP), je reviziji kot neutemeljeni zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o revidentkinih revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP).