Jedro

Rok za vlaganje predlogov denacionalizacijskih upravičencev za zavarovanje njihovih zahtevkov v procesu lastninjenja je prekluziven (10. in 15. čl. ZLPP) in določba 68. člena ZDen ne more biti pravni temelj za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 16.6.1994, s katero je odločila, da se tožničin predlog za obnovo postopka odločbe z dne 18.3.1994, s katero je izdala soglasje za vpis lastninskega preoblikovanja podjetja v sodni register, zavrne kot neutemeljen. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na 15. člen zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) in določbe 41. člena v povezavi z določbami 34. do 39. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen), iz katerih nedvoumno izhaja, da je pogoj za prepoved lastninskega preoblikovanja podjetja, ki se lastninsko preoblikuje po ZLPP, pravočasno vložen predlog za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka v procesu lastninskega preoblikovanja navedenega podjetja. Tožnica v roku do 7.6.1993 ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe, zato je izgubila možnost in pravico, ki ji jo je dal zakon, da bi dosegla prepoved lastninskega preoblikovanja zavezanca. Zavezanec je v skladu z zakonom v svojem programu lastninskega preoblikovanja z dne 18.8.1993 navedel, katere od stvari oziroma nepremičnin izloča iz svojih sredstev, ker so predmet denacionalizacijskih postopkov in glede katerih so bile tudi izdane odločbe. V zvezi s sporno nepremičnino ni bil priložen niti predlog za izdajo začasne odredbe, niti odločba o prepovedi lastninjenja, dopis upravnega organa, ki ga tožnica omenja v svoji pritožbi pa ni dovolj, da bi se zavezanec ne mogel lastninsko preoblikovati. Tožena stranka je presodila, da je prvostopna odločba zakonita.

Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločbo, ker zaključki tožene stranke ne ustrezajo dejanskemu stanju obravnavane zadeve ter nimajo podlage v veljavni zakonodaji. Že v pritožbi je navajala, v tožbi pa ponovno poudarja, da je pristojni upravni organ občine pravočasno, to je že 25.2.1994, pisno opozoril zavezanca, da tožnica - upravičenka zahteva vrnitev sporne nepremičnine. Kljub opozorilu pa je omenjeno podjetje z lastninskim preoblikovanjem nadaljevalo. Pristojni v podjetju so že pred postopkom denacionalizacije vedeli za interese in pravice tožnice, zato je z njihove strani nedopustno ravnanje z nepremičninami tožnice. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe niti z besedo ne omenja ravnanja občinskega upravnega organa, ki je v korist tožnice še pravočasno opozoril podjetje, naj ne lastnini sporne nepremičnine. Nesprejemljivo je stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je ZLPP specialni predpis glede na ZDen. Z dnem uveljavitve 88. člena ZDen ni bilo več dopustno nikakršno razpolaganje s premoženjem, glede katerega je obstajala dolžnost vrnitve, vsi pravni posli in enostranske izjave volje pa so bili po samem zakonu nični. Sklep o prepovedi razpolaganja je bil na podlagi vloge tožnice omenjenemu podjetju izdan na podlagi 68. člena ZDen. Upravičenec po tem zakonu lahko predlog za začasno odredbo poda kadarkoli. Tožnica je k tožbi predložila tudi dokazno gradivo in sicer sklep občine z dne 28.4.1994, s katerim je bilo podjetju prepovedano razpolaganje z navedenimi poslovnimi prostori, odločbo o denacionalizaciji istega organa z dne 27.6.1994, s katero je glede spornih prostorov odločil v celoti v korist tožnice, potrdilo o stalnem prebivališču družine P.-A.M. na naslovu, kjer se ti prostori nahajajo, odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 20.12.1994 in sklep temeljnega sodišča o prepovedi razpolaganja s poslovnim prostorom. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo podpira odločitev tožene stranke in poudarja, da je tožnica izgubila pravico zahtevati vrnitev poslovnega prostora v naravi s tem, ko ni pravočasno vložila predloga za izdajo začasne odredbe po 10. členu ZLPP in ji tako pripada le odškodninski zahtevek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

V stvari je sporno pravno vprašanje ali v postopku lastninjenja po ZLPP, za premoženje, ki je predmet denacionalizacije, veljajo v zvezi z njegovim začasnim zavarovanjem določbe ZLPP (9. do 16. člen) ali določbe ZDen (68. člen v povezavi z 88. členom). Sodišče se glede tega vprašanja strinja s stališčem tožene stranke. V tem primeru je upravni organ zavrnil tožničin predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo, s katero je bilo v skladu z ZLPP izdano soglasje za vpis lastninskega preoblikovanja podjetja v sodni register. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da tožnica v zakonskem roku do 7.6.1993 ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP. Ta okoliščina v tem primeru tudi ni sporna, saj sama tožnica v tožbi trdi, da je vložila predlog za začasno odredbo po 68. členu ZDen, ki je bil pozitivno rešen s sklepom upravnega organa, izdanim dne 28. 4. 1994, torej že po tem, ko je bila izdana prvostopna odločba v stvari, ki je predmet upravnega spora. Glede na navedeno se sodišče pridružuje stališču tožene stranke, pri tem pa še dodaja, da je rok iz ZLPP za vlaganje predlogov denacionalizacijskih upravičencev za zavarovanje njihovih zahtevkov v procesu lastninjenja prekluziven in navedeni zakon v 15. členu določa tudi posledice, če upravičenci v roku, določenim s tem zakonom, ne vložijo predloga za izdajo začasne odredbe. ZLPP kot kasnejši zakon je v poglavju o zavarovanju pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev posebej uredil zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, zato določba 68. člena ZDen ne more biti pravni temelj za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožena stranka v tem primeru odločila v skladu z določbami ZLPP in ZDen, na katere se v izpodbijani odločbi tudi pravilno sklicuje in tudi ustrezno odgovorila na pritožbene navedbe. To velja tudi za tožbeno navedbo, da ni tožena stranka v izpodbijani odločbi niti z besedo omenila opozorila občinskega upravnega organa, da je sporna nepremičnina predmet denacionalizacijskega postopka. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno presodila, da omenjeni dopis upravnega organa, brez dokaza o vloženem predlogu za izdajo začasne odredbe ali izdani odločbi o prepovedi lastninjenja, sam zase ni mogel vplivati na to, da bi se zavezanec ne mogel lastninsko preoblikovati. Listine, ki jih je tožnica predložila k tožbi kot dokaze, so bile izdane že po izdaji prvostopne odločbe, ki je bila predmet obnove postopka, zato v tem primeru ne morejo vplivati na odločitev o stvari.

Sodišče je na podlagi navedenega presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).