Jedro

Po določbi 2. odstavka 371. člena ZKP je kršitev pravic obrambe upoštevana le, če so kršene pravice obrambe na glavni obravnavi, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Analogno je takšna kršitev podana tudi, če so pravice obrambe kršene v postopku obnove oziroma če gre za kršitev pravic do izvajanja dokazov v korist obsojenca, kot jih zagotavlja 3. alinea 29. člena Ustave Republike Slovenije.

Izrek

Zahtevi zagovornice obsojene A.P. za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sklepa se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 15.4.1950 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani z dne 9.5.1950 in v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 16.4.1997, opr. št. I Ips 178, 179, 180 in 203/95, je bila A.P. spoznana za krivo kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju po 1. odstavku 5. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper splošno ljudsko premoženje in premoženje zadružnih in drugih družbenih organizacij (ZKLP) in ji je bila izrečena kazen dve leti odvzema prostosti s prisilnim delom, vanjo pa vštet čas, prebit v priporu.

Zagovornica obsojene A.P. je zoper navedeno sodbo vložila zahtevo za obnovo kazenskega postopka, v kateri je opozarjala na pomanjkljivosti postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje, in sicer, da v tem postopku nista bila zaslišana I.K. in D.Š., obenem pa zagovornica ugotavlja, da zbrani dokazi kažejo, da je prišlo do vlomne tatvine v odkupno postajo v Ž. novembra 1949 na podlagi dogovora A.L., D.Š. in zakoncev K., pri čemer pa naj bi obsojena A.P. ne sodelovala. Zatrjuje, da je bilo priznanje obsojenke pridobljeno na nezakonit način, njegova vsebina pa skonstruirana. Zagovornica v zahtevi za obnovo opisuje silo, ki je bila uporabljena pri zaslišanjih, in poudarja prepričanje obsojenke, da so ji takrat tudi dajali droge. Zatrjuje tudi, da se obsojenka, ki je bila takrat hudo bolna, ni udeležila glavne obravnave, navzoča je bila le pri razglasitvi sodbe.

Sodišče prve stopnje je v poizvedbenem postopku zaslišalo A.P., njenega brata V.P., S.R., J.J. in F.V. in nato na podlagi svoje presoje zahtevo za obnovo postopka zavrnilo. Odločitev utemeljuje sodišče z ugotovitvijo, da dokazi, izvedeni pred sodiščem prve stopnje, kažejo, da je bilo priznanje A.P. resnično in ni bilo pridobljeno s silo ali na kakšen drug nedovoljen način. Sodišče nadalje ugotavlja, da je obsojenka v letu 1949 prejemala razna darila kot nagrado za pomoč oboroženi tolpi, darila pa so izvirala iz vlomov v poslovalnice kmetijskih zadrug, kot tudi, da je vse to potrjeno z njeno izjavo, ki jo je podala 22.2.1950, enako kot za znesek 7.000 din. Glede zatrjevanja, da je bila obsojenka v času sojenja bolna, sodišče ugotavlja, da njena bolezen očitno ni bila takšna, da ne bi mogla prisostvovati glavni obravnavi in je bila na glavni obravnavi tudi v resnici prisotna, saj je to razvidno iz zapisnika.

Zatrjevanje, da naj bi obstajal dogovor med upravnikom odkupne postaje D.Š. in A.L. in K., po oceni sodišča ni podprto z dokazi v takšni meri, da bi lahko to povzročilo dvom v ugotovitve sodišča prve stopnje.

Zoper sklep sodišča prve stopnje sta se pritožili obsojeni A.P. in njena zagovornica. Obsojenka je v pritožbi uveljavljala pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer je navajala, da pri hišni preiskavi dne 3.2.1950 niso bili zaseženi predmeti v zvezi s kaznivim dejanjem, da D.Š. ni bil zaslišan oziroma z njim ni bila soočena, zatrjevala je, da izpovedbi S. in H.K. nista verodostojni, saj se z njima nikoli ni sestajala niti ni bila v njuni hiši. Zagovornica obsojenke je v pritožbi uveljavljala pritožbene razloge iz 1., 2. in 3. točke 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Poleg povzemanja navedb iz zahteve za obnovo postopka in navajanja, da gre za krivično obsodbo, ki je posledica kršitve načel in določb kazenskega postopka, je zatrjevala, da je priznanje obsojenke bilo pridobljeno s kaznivimi dejanji preiskovalcev UDV in je pri tem grajala trditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, da obsojenki ni uspelo dokazati izsiljenosti priznanja. Zatrjevala je nadalje, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da bi obsojenka za svojo pomoč pri kaznivem dejanju dobila 7.000 din in oblačila, nadalje pa ponavlja sum, da je bil D.Š. povezan z A.L. in I.K. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo na podlagi ocene, da je prvostopno sodišče na podlagi zbranih podatkov in dokazov pravilno odločilo, da na takšni podlagi ni mogoče dovoliti obnove kazenskega postopka zoper obsojenko.

Zoper navedena sklepa je zagovornica obsojenke vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP s predlogom, naj Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločitev oziroma jo spremeni tako, da predlogu obsojene A.P. za obnovo kazenskega postopka ugodi. Predlog utemeljuje z oceno, da je izpovedba obsojene A.P. o tem, da je bilo njuno priznanje izsiljeno, verodostojna in se v zvezi s tem sklicuje tudi na zgodovinske vire o sodnih procesih po drugi svetovni vojni, iz katerih je razvidno, da so nad osumljenci preiskovalci izvajali psihično in fizično nasilje, dokler jih niso psihično zlomili in so bili pripravljeni priznati tudi takšna dejanja, ki jih dejansko niso storili. Vložnica ocenjuje, da obrazložitev sklepa višjega sodišča nima razlogov v zvezi z navedbami obsojenke in soobsojenega A.G. o uporabi sile in groženj. Vložnica nadalje navaja, da bi verodostojnost navedb o uporabi sile in groženj zoper obsojenko lahko potrdili takratni zasliševalci, med njimi tudi J. (I.) D., tedanji šef kriminalnega oddelka pri OLO C. okolica. Zaslišanja je obsojenka že predlagala, vendar njenim predlogom ni bilo ugodeno, niti ni bilo pojasnjeno, zakaj je predlog zavrnjen. Vložnica nadalje navaja, da je sodišču predlagala zaslišanje D.Š., kot tudi soočenje obsojenke z I.K., vendar predlogoma ni bilo ugodeno, sodišče pa svoje odločitve posebej ni obrazložilo. Navedeno po mnenju vložnice predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vložnica zaključuje obrazložitev zahteve z oceno, da je podan precejšen dvom o resničnosti ugotovitev v odločbi višjega sodišča, da je obsojenka svoje izjave dala prostovoljno in da je storila kaznivo dejanje, ki se ji očita. V zvezi s tem ponovno opozarja na zatrjevanja, da obsojenka ni bila prisotna na glavni obravnavi, ampak samo na razglasitvi sodbe.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v svojem odgovoru na zahtevo ocenil, da je ta utemeljena. Meni, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in da verodostojnosti izpovedbe A.P. ni mogoče utemeljevati z izjavami obsojenega I.K., ki jih je podal pred Okrožnim sodiščem v Mariboru in izjavo, ki jo je podal v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ker sta ti neskladni. Vrhovni državni tožilec nadalje meni, da nesprejetje izjav A.P. in V.P. ni obrazloženo in tudi ni utemeljeno, zakaj ti izpovedbi ne bi mogli predstavljati novega dokaza za oceno verodostojnosti izpovedb S. in H.K., na katerih temelji obsodilna sodba. Nadalje še meni, da je ocena izpovedbe obsojenke premalo utemeljena glede na sam potek postopka, potek glavne obravnave in odsotnost obsojenke z obravnave, prav tako pa po njegovem izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov za zavrnitev zaslišanj prič o novih okoliščinah pričevanj pred organi za notranje zadeve.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 15.4.1950 je bilo ugotovljeno, da je A.P. z dajanjem podatkov pomagala pri vlomu v odkupno podjetje v Ž., ki sta ga izvršila A.L. in I.K., dejanje pa da je storila z namenom, da se z nasiljem zruši obstoječa državna ureditev v FLRJ. Iz kazenske ovadbe Ministrstva za notranje zadeve LRS z dne 7.3.1950, podane Javnemu tožilstvu ljubljanske oblasti Ljubljana, kot tudi iz same preiskave, ki so jo vodili organi za notranje zadeve, je razvidno, da je preiskava potekala iz predpostavke, da so bili v večini osumljenci politični nasprotniki takratne države, pri nekaterih pa, da je šlo pri njihovem kriminalnem delovanju za premoženjske motive, manjši del osumljencev pa naj bi bil zapeljan v kazniva dejanja. Preiskava iz takšnih izhodišč seveda ni mogla biti objektivna, kot je lahko sodna preiskava, bila pa je podlaga za vložitev obtožnice, ki ji je sodišče z obsodilno sodbo praktično v celoti sledilo. Policijska preiskava je zbrala praktično zgolj personalne dokaze, skoraj vsi osumljenci so bili večkrat, tudi trikrat ali štirikrat zaslišani o istih obdolžitvah, bila jim je vzeta prostost, zaslišanja so potekala v večih zaporednih dneh. Vsa ta zaslišanja so, sicer v skladu s takratnimi predpisi, potekala brez procesnih garancij, kot so privilegij zoper samoobtožbo, pravica do zagovornika, pravica do molka. Glavna obravnava, na kateri so obtoženci imeli zagovornike, je bila, kot je razvidno iz zapisnika, le ponovitev dokazov, pridobljenih v takšni preiskavi, sodba pa ponovljen zapisnik policijske preiskave, reproducirane na glavni obravnavi.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, in na to opozarja tudi zahteva zagovornice obsojenke za obnovo postopka, da so bili posamezni akterji obravnavanega dogajanja sodelavci UDBE ali njeni informatorji (I.K.), da nekateri v postopku sploh niso bili zaslišani, čeprav bi bile njihove izpovedbe pomembne (D.Š.) oziroma, da je A.L.-ja, protaganista vloma v odkupno postajo v Ž., umoril sostorilec I.K., ki je bil sojen v ločenem postopku. Tak širši kontekst zadeve je potrebno poznati in upoštevati pri presoji utemeljenosti zahteve za obnovo postopka, v katerem je bila obsojena A.P., kot tudi za presojo utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti, vloženo zoper pravnomočni sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo postopka.

Zagovornica obsojenke je v zahtevi za obnovo postopka posebej opozarjala na vlogo upravnika odkupne postaje v Ž., D.Š., ki se je pred vlomom družil z A.L., ki je naročil knjigovodji M.P., naj vzame ključ iz vrat, če bo prespal v pisarni, Š. je bil odgovoren, da je denar čez noč ostal v pisarni, čeprav bi ga moral deponirati v blagajni kmetijske zadruge ali v banko, vendar D.Š. na glavni obravnavi niti ni bil zaslišan. Ob takšnem stanju stvari se pokaže, da bi moralo sodišče prve stopnje, če ni znano, ali je mogoče D.Š.-ja še zaslišati, na podlagi podatkov, ki jih je dala A.P. v pritožbi zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katerim je bila zavrnjena zahteva za obnovo postopka, ugotoviti, ali vendarle obstajajo dokumenti oziroma zapisniki, ki bi bili pomembni za oceno utemeljenosti zahteve za obnovo.

Zahteva za obnovo kazenskega postopka je bila med drugim zavrnjena tudi na podlagi ocene, da izpovedbe S. in H.K. kot I.K. dokazujejo, da je bilo priznanje A.P. v preiskavi in na glavni obravnavi po svoji vsebini resnično, glede prostovoljnosti priznanja pa, da izpovedbe prič, zaslišanih v poizvedbenem postopku, vanjo ne morejo vnesti upoštevnega dvoma. Vendar je tudi tu treba opozoriti na izpovedbe zakoncev K., ko je S.K. že v preiskavi govoril le o verjetnosti, da je A.P. A.L.-ju dala podatke v zvezi z razmerami v odkupni postaji in o denarju, medtem ko H.K. govori le o tem, da je bila A.P. pri A.L. in I.K. V zvezi s tem bi bilo lahko ključno zaslišanje I.K., za katerega res vložnica šele v zahtevi za varstvo zakonitosti posreduje sedanji naslov in zatrjuje njegovo pripravljenost, da pride na sodišče, je pa v zahtevi za obnovo postopka, kot v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi zahteve, ves čas opozarjala na vlogo I.K. in na nujnost soočenja obsojenke z njim.

S tem, ko sodišče ni izvedlo dokazov, ki so bili predlagani v postopku, ki je tekel po zahtevi zagovornice obsojenke za obnovo kazenskega postopka, je bila kršena pravica obrambe. Po določbi 2. odstavka 371. člena ZKP je takšna kršitev upoštevna le, če so kršene pravice obrambe na glavni obravnavi, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Analogno je takšna kršitev podana tudi, če so pravice obrambe kršene v postopku obnove oziroma če gre za kršitev pravic do izvajanja dokazov v korist obsojenca, kot jih zagotavlja 3. alinea 29. člena Ustave Republike Slovenije. Obnova kazenskega postopka je namreč izredno pravno sredstvo, ki naj omogoči odpravo nepravilnosti sicer pravnomočne sodbe. Po oceni Vrhovnega sodišča bi navedena kršitev mogla vplivati na pravilnost odločitve o zahtevi za obnovo kazenskega postopka, brez dvoma pa je vplivala na njeno zakonitost. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Prvostopno sodišče bo moralo poizvedbeni postopek dopolniti tako, da bo pribavilo dokumentacijo v zvezi z D.Š., na katero se sklicuje obsojena A.P. in ugotoviti, ali vsebuje podatke, morebiti pa tudi zapisnike, ki kakorkoli pojasnjujejo vlogo Š. oziroma A.P. pri kaznivem dejanju, zaradi katerega je bila A.P. obsojena. Nadalje bo potrebno zaslišati I.K. ter priskrbeti dokaze in raziskati dejstva, ki se še zatrjujejo v zahtevi za obnovo. Po dopolnjenem poizvedbenem postopku in po podanem mnenju državnega tožilca pa bo moralo sodišče ponovno ocenjevati, ali je podana podlaga za to, da se dovoli obnova kazenskega postopka. Pri tem bo potrebno na eni strani upoštevati morebitne nove ugotovitve v zvezi z dopolnitvijo poizvedbenega postopka, hkrati pa bo potrebno ponovno pretehtati, ali je bilo priznanje obsojene A.P., ne glede na vsebinsko resničnost, podano v pogojih in na način, da ga je moč upoštevati kot veljaven dokaz in nanj opreti obsodilno sodbo, prav tako pa bo potrebno presoditi verodostojnost izpovedb H. in S.K.