Jedro

Predpostavka za podaljšanje roka je izdan sklep o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito in o predaji, in v njem določen začetek teka šestmesečnega roka. Da je bil tožnik odsoten iz azilnega doma od 10. 7. 2025 in se je vanj vrnil po skoraj mesecu dni, to je 4. 8. 2025, med strankama ni sporno. Tožnik se je v azilni dom torej vrnil 21 dni pred izdajo izpodbijanega sklepa. Toženka mu pri tem očita samovoljno zapustitev. Za take primere pa ZMZ-1 določa, da se prošnja prosilca v primeru več kot tri dnevne neopravičene odsotnosti iz azilnega doma, šteje za umaknjeno ter organ postopek ustavi.

Izrek

I.Tožbi se delno ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2341/2025/13 (1221-03) z dne 21. 8. 2025 se v točki 3. izreka odpravi ter vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II.V preostalem (v točkah 1., 2. in 4. izreka izpodbijanega sklepa) se tožba zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. istega člena zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (točka 1. izreka). Odločila je, da Republika Slovenija njegove prošnje ne bo obravnavala (točka 2. izreka). Predaja Republiki Hrvaški se bo izvršila najkasneje v 18. mesecih od 24. 7. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo (točka 3. izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (točka 4. izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka 9. 7. 2025, ko je tožnik v Republiki Sloveniji podal drugo prošnjo za mednarodno zaščito, na podlagi njegovih prstnih odtisov pridobila podatek, da je bil 7. 7. 2025 že vnesen v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Zato je pristojnemu organu Republike Hrvaške 17. 7. 2025 v skladu s točko b. prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2023 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika. Dne 24. 7. 2025 je prejela odgovor, da Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnika. Tožnik je 9. 7. 2025 zapustil azilni dom in se vrnil 4. 8. 2025.

3.Kot povzema toženka, je tožnik 14. 8. 2025 v osebnem razgovoru povedal, da se na Hrvaško ne želi vrniti. Tam je bil tri dni zaprt na policijski postaji. Dobil je en obrok na dan, policisti so mu govorili grde besede in bili do njega nasilni, njihov odnos je bil grd. O tem je imel posnetke, a so mu odvzeli mobilni telefon in jih izbrisali. Po odvzemu prstnih odtisov je bil v Republiki Hrvaški še tri dni. Uradna oseba je tožnika soočila, da so te navedbe protispisne. Iz EURODAC izpiska je razvidno, da so bili njegovi prstni odtisi v Republiki Hrvaški odvzeti 7. 7. 2025, slovenska policija pa ga je obravnavala že naslednji dan, torej 8. 7. 2025, ko je na ozemlje Republike Slovenije vstopil iz Republike Avstrije. Tožnik je pojasnil, da hrvaška policija ne govori arabsko. V Republiki Hrvaški je bil tri dni zaprt na policijski postaji, v državo pa je vstopil 5. 7. 2025. Hrvaška policija je z njim grdo ravnala. Prosil jih je, da ga pustijo, da lahko nadaljuje pot. Odpeljali so ga do železniške postaje in mu rekli, da naj zapusti državo. Prejel je dokument, na katerem je pisalo, da je zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Za mednarodno zaščito je zaprosil, ker je bil v to prisiljen. Rekli so, da ga bodo v nasprotnem primeru vrnili v izvorno državo. Po prejemu potrdila ni šel v azilni dom. Njegov cilj je bil, da gre v Republiko Slovenijo. Slišal je, da tu lepo ravnajo s prosilci. Pozvan, da naj pojasni, zakaj v Republiki Hrvaški ni odšel v azilni dom, je povedal, da zato, ker je bil izpostavljen grdemu in nekorektnemu ravnanju hrvaške policije. Poleg tega je bil njegov cilj, da odide v Republiko Slovenijo. Uradna oseba je prosilca pozvala tudi, naj pojasni, zakaj je Republiko Slovenijo zapustil po tem, ko je vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je povedal, da je bil na poti v Francosko republiko, saj je imela njegova mati tam predviden poseg. V elektronskem sporočilu pristojnemu organu je sicer napisal, da gre za očeta, a je bila to pomota pri prevodu.

4.Toženka je izpostavila, da po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnava ena sama država EU in sicer tista, ki je glede na merila iz III poglavja te uredbe za to odgovorna. Prosilec si sam te države ne more izbrati. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Tožnik po mnenju toženke ni izkazal nobenih utemeljenih zadržkov v zvezi z njegovo vrnitvijo v Republiko Hrvaško.

5.Toženka glede tožnikovih navedb o grdem obnašanju hrvaške policije navaja, da je glede na sodno prakso bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Zato so te tožnikove navedbe ne relevantne.

6.Prav tako ne sledi navedbam tožnika, da je za mednarodno zaščito zaprosil pod prisilo. Sam je povedal, da mu je bilo pojasnjeno, da bo, če za mednarodno zaščito ne zaprosi, vrnjen v izvorno državo. To pa je povsem razumljivo, glede na to, da se je na območju Republike Hrvaške nahajal ilegalno. Tožnik je torej sam izbral, da za mednarodno zaščito zaprosi že v Republiki Hrvaški.

7.Dalje izpostavlja, da tožnik s sistemom mednarodne zaščite in sprejema v Republiki Hrvaški sploh ni imel izkušenj. Da mu je bilo odrejeno, da mora ozemlje države zapustiti je malo verjetno, glede na to, da mu je bilo omogočeno, da tam vloži prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Odločitev, da v azilni dom ne gre, in državo zapusti, je bila kvečjemu njegova samostojna odločitev. Na osebnem razgovoru je povedal, da če bi želel ostati v Republiki Hrvaški, bi šel tam v azilni dom.

8.Toženka je po preučitvi celotnega primera odločila, da pristojnosti za obravnavo tožnikove prošnje ne bo prevzela. Za obravnavo njegove prošnje je pristojnost potrdila Republika Hrvaška. Tožnik ni navedel okoliščin, zaradi katerih njegova vrnitev v Republiko Hrvaško ne bi bila primerna. Tudi ni podal kakšnih konkretnih izjav, ki bi nakazovale, da mu v primeru vrnitve grozi nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Zato ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite je zato zavrgla.

9.Toženka nato še citira 29. člen Uredbe Dublin III, po katerem se predaja prosilca izvede v skladu z zakonodajo Republike Slovenije po posvetu s pristojnim organom Republike Hrvaške, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po prejemu odgovora Republike Hrvaške, da sprejema odgovornost za sprejem prosilca ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je predaja odložena z začasno odredbo. V primeru, da prosilec samovoljno zapusti prostore azilnega doma, se lahko ta rok, skladno z drugo točko 29. člena Uredbe Dublin III podaljša na 18 mesecev. Glede na to, da je tožnik 10. 7. 2025 samovoljno zapustil prostore azilnega doma, je pristojni organ obvestil pristojni organ Republike Hrvaške o podaljšanju roka. Predaja prosilca se tako lahko izvede v roku 18. mesecev od 24. 7. 2025 oziroma od prejema pravnomočne sodbe odločbe, v primeru, da bo predaja odložena z začasno odredbo.

Tožba

10.Tožnik zoper odločitev vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, to je iz razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

11.Navaja, da izpodbija ugotovitev toženke, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru ob vrnitvi na Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje ter, da ni navajal nikakršnih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev pristojnega organa. Navaja, da je osebnem razgovoru pojasnil svoje zadržke za predajo na Hrvaško in povzame, kar je izpovedal na osebnem razgovoru. Ponovi, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, ker so ga v to prisilili. Grozili so mu, da ga bodo vrnili v izvorno državo, če ne bo zaprosil za azil. Glede na ravnanje hrvaških organov, ki so ga odpeljali na železniško postajo je evidentno, da niso imeli namena nadaljevati njegovega azilnega postopka oz. ga resno obravnavati v azilnem postopku. Hrvaška policija je z njim ravnala grdo in nasilno. Poleg tega, ko ga je slovenska policija najprej hotela vrniti na Hrvaško, ga tam niso želeli sprejeti. Vse navedeno po oceni tožnika kaže na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem.

12.Tožnik se ne strinja, da so njegove navedbe v zvezi z ravnanjem hrvaških policistov povsem ne relevantne. Grdo in nasilno ravnanje hrvaških oblasti nadaljevalo tudi po tem, ko je tožnik podal prstne odtise in bil evidentiran kot prosilec za mednarodno zaščito. Hrvaške oblasti so ga po tem, ko so mu izročile dokument, da je zaprosil za mednarodno zaščito ("potvrda o registraciji"), peljale do železniške postaje in dejale, da lahko zapusti državo.

13.V nadaljevanju še navaja, da presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja, da država prosilca za mednarodno zaščito ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje ("substantial grounds for believing”), da obstaja realna nevarnost ("real risk”), da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Tožnik se sklicuje na zadevo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) št. C-392/22 z dne 29. 2. 2024, kjer je med drugim navedeno: "Poleg tega je treba navesti, da so ne glede na upoštevanje informacij, ki jih posreduje prosilec, države članice zavezane, da prosilca ne predajo v odgovorno državo članico, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v tej državi članici pomenijo resne in utemeljene razloge za domnevo, da bo prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali poniževalno ravnalo v smislu člena 4 Listine (glej v tem smislu sodbi z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi, C-411/10 in C-493/10, EU:C:2011:865, točka 94, in z dne 19. marca 2019, Jawo, C-163/17, EU:C:2019:218, točka 85). Zato ni mogoče izključiti, da je država članica, ki je pristojna za določitev odgovorne države članice, zavezana na lastno pobudo upoštevati ustrezne informacije, s katerimi je seznanjena, da bi se odločila o uporabi člena 3(2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III." Tožena stranka bi morala v postopku aktivno preveriti stanje v državi sprejema in ne zgolj predpostaviti, da bo država sprejema spoštovala človekove pravice. Dejstvo, da je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, ne pomeni, da bo tožnik dejansko imel zagotovljen dostop do azilnega postopka.

14.Tožnik tudi izrecno izpodbija 3. točko izreka izpodbijanega sklepa, v kateri je določeno, da se predaja izvrši najkasneje v 18. mesecih od 24. 7. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo. Uredba Dublin III v 29. členu (2. točka) določa, da se ta rok lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne.

15.Tožnik meni, da v predmetni zadevi ne gre za primer, ko bi pobegnil. Pojasnil je, da je v juliju odšel v Francijo zaradi bolezni matere, ki je nato umrla, kar bi morala toženka vsekakor upoštevati, saj gre za humanitarne razloge. Nazaj v Slovenijo se je vrnil prostovoljno. Poleg tega v tem času izpodbijani sklep še ni bil izdan in ne gre za podaljšanje roka, kot je to določeno v zgoraj citirani določbi Uredbe Dublin III. Zato meni, da je rok za predajo Hrvaški neutemeljeno podaljšan na 18 mesecev.

Odgovor na tožbo

16.Toženka se je v odgovoru na tožbo v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Menila je, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena.

Dokazni postopek

17.Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-2341/2025, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo in pogledalo listinske priloge tožnika A 1 do A 2 . Zaslišalo je tožnika.

18.Tožba je delno utemeljena.

K sodbi

19.V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU) država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja iz 3. člena EKČP.

20.Sodišče ugotavlja, da je toženka, razen glede roka za predajo, kar bo še obrazložilo, podala pravilne razloge za utemeljitev izpodbijanega upravnega akta. Zato se v tem delu na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1) pa dodaja, kot sledi v nadaljevanju.

21.Toženka je v izpodbijanem sklepu glede obravnave tožnika v policijskem postopku v Republiki Hrvaški, pravilno pojasnila in citirala ustaljeno sodno prakso, iz katere izhaja, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Ne torej takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku, pač pa takrat, ko je postal prosilec za mednarodno zaščito.

22.Prav tako se sodišče strinja z oceno toženke, da tožniku ni bilo odrejeno, da mora ozemlje države zapustiti, glede na to, da mu je bilo omogočeno, da tam vloži prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik se ne sooči z argumentacijo toženke, da se je po lastni izjavi sam odločil, da v azilni dom ne gre, in da državo zapusti, saj je bila njegova ciljna država Republika Slovenija. Tudi se ne opredeli do svoje izpovedi, ki jo izpostavi toženka, namreč, da če bi želel ostati v Republiki Hrvaški, bi šel tam v azilni dom. Torej je očitno bil ustrezno seznanjen in je vedel, da ima to možnost. Če ga je policija peljala na železniško postajo (kar sicer sodišče dvomi, če pa ga je, pa slednje ne more pomeniti grdega ravnanja), to ne pomeni, da ni imel možnost izbire ostati v Republiki Hrvaški in oditi v azilni dom. Namreč ne v upravnem postopku ne v tožbi ni trdil, da bi ga policija (ali druga uradna oseba) (pri)silila, da državo zapusti. Tožnik se je torej postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito izognil po lastni odločitvi, zato stališče, da njegova prošnja ne bi bila resno obravnavana, lahko predstavlja zgolj špekulacijo.

23.Tožnik tudi navaja, da naj bi policija z njim grdo ravnala še po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, vendar tega ravnanja v ničemer ne konkretizira (razen zgoraj omenjenega prevoza na železniško postajo). Sodišče zato slednjih navedb ne more preizkusiti.

24.Prav tako tožniku ni moč pritrditi, da bi ga policija prisilila v podajo prošnje za mednarodno zaščito. Toženka je pravilno pojasnila, da mu je kot osebi, ki se je nahajala na območju Republike Hrvaške ilegalno, dala na izbiro razpoložljive možnosti, kot jih ureja zakonodaja. Da bi policija glede pravnih okvirjev ravnala samovoljno oz. protipravno tožnik ne trdi in razen gole trditve, da je šlo za prisilo, tudi ne pojasni, zakaj naj bi se tako ravnanje štelo za prisilo. Potrjuje pa tožnikovo trditve, da je želel naprej v Evropo in očitno zato razumel postopanje hrvaške policije kot prisilo.

25.Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da bi toženka morala pridobivati informacije o Republiki Hrvaški. Dolžnost države, da preveri stanje v državi članici EU, kamor se prosilca predaja, je v izhodišču začrtana z navedbami prosilca (dokazno in trditveno breme je na njem). Tako je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024 obrazložilo, da je o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru je mogoče toženki očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju azilnega sistema države, kamor se prosilca predaja.

26.Za vzpostavitev obveznosti toženke, da preverja aktualne podatke o stanju azilnega sistema v Republiki Hrvaški, morajo s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja tudi dosegati minimalno stopnjo resnosti. Vrhovno sodišče je v sodbi in sklepu I Up 272/2023 z dne 24. 10. 2023 (in drugih), ob sklicevanju na sodbo SEU v C-163/17 dne 19. 3. 2019 (Jawo) poudarilo, da mora merilo pri presoji za preučitev resničnosti pomanjkljivosti, ki so bodisi sistemske ali splošne bodisi se nanašajo na nekatere skupine oseb, dosegati posebej visok prag resnosti, kar se presoja glede na vse okoliščine zadeve. Navedeni prag pa ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali velikega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila ta oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da je mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Ob tem, da v ničemer ni izkazano zatrjevano nasilno oz. grdo ravnanje policije po oddani prošnji tožnika za mednarodno zaščito in ob dejstvu, da je tožnik Republiko Hrvaško zapustil samovoljno in ni čakal na potek azilnega postopka, tožnik domneve načela medsebojnega zaupanja držav članic EU, ni uspel izpodbiti.

27.Sodišče tako lahko sklene, da tožnik ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

28.Drugače je glede odločitve toženke, da se določi 18 mesečni rok za predajo tožnika Republiki Hrvaški. Po določbi prvega odstavka 1. točke 29. člena Uredbe Dublin III se predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek. V skladu s prvim odstavkom 2. točke istega člena je v primeru, da se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok pa se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne.

29.Tožnik ima prav, da je glede na citirane določbe, predpostavka za podaljšanje roka izdan sklep o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito in o predaji, in v njem določen začetek teka šestmesečnega roka. Da je bil tožnik odsoten iz azilnega doma od 10. 7. 2025 in se je vanj vrnil po skoraj mesecu dni, to je 4. 8. 2025, med strankama ni sporno. Tožnik se je v azilni dom torej vrnil 21 dni pred izdajo izpodbijanega sklepa. Toženka mu pri tem očita samovoljno zapustitev. Za take primere pa ZMZ-1 v 2. alineji drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 določa, da se prošnja prosilca v primeru več kot tri dnevne neopravičene odsotnosti iz azilnega doma, šteje za umaknjeno. Organ zato postopek na podlagi šestega odstavka 49. člena ZMZ-1 ustavi.

30.Toženka je kljub temu postopek vodila naprej, opravila s tožnikom osebni razgovor 14. 8. 202 in 25. 8. 2025 izdala izpodbijani sklep. Podlage za odločitev, da se rok za predajo tožnika iz šestih mesecev podaljša na 18 mesecev zaradi odsotnosti tožnika, ki je ne kvalificira kot pobeg po izdaji izpodbijanega sklepa, tako v Uredbi Dublin III ni imela. S tem je napačno uporabila materialno pravo in je izpodbijani sklep zato v tem delu nezakonit.

31.Sodišče je zato izpodbijani sklep v točki 3. izreka odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in ga toženki v tem obsegu vrnilo v ponoven postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V preostalem je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča I Up 47/2024 z dne 2. 4. 2024, I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.

2Kar mu sodišče ne verjame, saj je očitno bila njegova ciljna država druga evropska država. Zaslišan pred sodiščem je namreč toženki na vprašanje, čemu je v Ljubljani sedel na vlak za Jesenice in sodišču, ali je bil vrnjen iz Avstrije v Slovenijo, neprepričljivo pojasnil, da ne ve, kje so Jesenice in da je bil po pomoti na železniški postaji na meji med Slovenijo in Avstrijo. Ob tem pa je ob koncu zaslišanja povedal, da je bil že večkrat v Evropi brez težav, kar pomeni, da mu potovanja po Evropi niso tuja.

3Tč. 12 obrazložitve.

4Po sodbi SEU C-163/17 dne 19. 3. 2019 bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom.

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 29

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.