Jedro

Nasprotni udeleženec ima zaradi hujše duševne motnje hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, od svojih bolezenskih prepričanj pa ni sposoben odstopiti, kar pomeni, da ni zmožen oblikovati svobodne volje. Posledica takšne duševne motnje je ogrožanje svojega zdravja in zdravja drugih oseb s strani nasprotnega udeleženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotnega udeleženca zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice od 22. 6. 2017 do 22. 8. 2017. 2. Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec po svoji odvetnici, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Navaja, da ne ogroža svojega življenja ali življenja drugih oziroma ne ogroža svojega zdravja. Prvo sodišče ni konkretiziralo nevarnosti za življenje ali zdravje pridržanca. Zgolj pavšalno navaja, da je zdravje nasprotnega udeleženca ogroženo zaradi dalj časa trajajočega zastrupljanja z marihuano. Zgolj dejstvo uživanja marihuane ne predstavlja zadostnega razloga za zdravljenje na zaprtem oddelku. Sodna praksa je zavzela stališče, da povzročanje hude škode lastnemu zdravju, ki je v vzročni zvezi z ugotovljeno duševno boleznijo, ne opravičuje zadrževanje bolnika na zaprtem oddelku, kadar je nevarnost povzročanja hude škode lastnemu zdravju mogoče preprečiti z milejšimi ukrepi. Sodišče mora ugotoviti, kateri so tisti nujno potrebni ukrepi, ki jih razen na zaprtem oddelku ni mogoče izvajati. Nasprotni udeleženec je navedel na zaslišanju, da bo v primeru, da bo izpuščen na odprti oddelek, prenehal s kajenjem marihuane, če bo to potrebno. Sodišče ni pojasnilo razlogov, da naj bi bila presoja realnosti nasprotnega udeleženca hudo motena. Nasprotni udeleženec je smiselno in povezano odgovarjal na vprašanja izvedenca in sodišča, bil je krajevno in prostorsko orientiran, navajal je podrobnosti v zvezi s šolanjem in načrti za prihodnost. V zvezi z zaključkom, da naj bi nasprotni udeleženec imel občutke preganjanja in zasledovanja, sodišče ni zavzelo stališča do tega, da so te okoliščine lahko povezane s kaznivim dejanjem vloma nasprotnega udeleženca v škofjeloški grad. Zavedanje realnosti nasprotnega udeleženca nedvomno ni okrnjeno do takšne mere, da bi potreboval zdravljenje na zaprtem oddelku. Neutemeljen je zaključek, da morebitne storitve samomora nasprotnega udeleženca ne gre izključiti. Sodišče se je oprlo na izpoved mame nasprotnega udeleženca, kateri je nasprotni udeleženec dejal, naj mu da pištolo, da bo naredil samomor. Nasprotni udeleženec je prepričljivo izpovedal, da je šlo zgolj za očitno provokacijo z njegove strani na paničarjenje mame. Večkrat je jasno zanikal samomorilna nagnjenja. Ugotovitev sodišča, da naj bi bil nasprotni udeleženec nevaren za druge, saj bi lahko zaradi občutkov preganjanja, zasledovanja in vpliva drugih oseb ob obrambi nenadzorovano uporabil nož, je ostala zgolj na ravni domnev. Nasprotni udeleženec je izpovedal le to, da je imel v žepu nožek, ni pa izpovedal o tem, da naj bi ga imel zaradi domnevnega zasledovanja oseb. Prvo sodišče pavšalno navaja, da druge milejše oblike zdravljenja pri nasprotnem udeležencu zaradi nekritičnosti do svojega stanja ne pridejo v poštev. Sodišče je v tem delu nekritično sledilo mnenju izvedenca, čeprav za to ni podlage v izpovedbi nasprotnega udeleženca. Sodišče ne podkrepi ugotovitve, da nasprotni udeleženec ne bo sodeloval pri drugih oblikah pomoči. Sodišče ne navaja, da nasprotni udeleženec v bolnišnici odklanja jemanje zdravil oziroma da teh ne bi hotel jemati, če zdravljenje ne bi potekalo na oddelku pod posebnim nadzorom. Z izpodbijanim sklepom je bilo kršeno tudi načelo sorazmernosti. S sklepom z dne 8. 6.2017 je sodišče določilo zadržanje nasprotnega udeleženca za obdobje dveh tednov, z izpodbijanim sklepom pa je neobrazloženo določilo zadržanje nasprotnega udeleženca kar za dva meseca. Prvo sodišče za takšno odločitev ni navedlo razlogov. Prvo sodišče tudi ni upoštevalo, da je zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom dopustno le v izjemnih primerih. Nasprotni udeleženec s svojim ravnanjem ni ogrožal ne sebe ne drugih.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve je dopustno, če so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa prvi odstavek 39. člena ZDZdr. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami prvega sodišča, da so ti pogoji izpolnjeni. Prvo sodišče je v zadostni meri konkretiziralo dejstva, ki tvorijo dejanski stan izpolnjenih pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

5. Izvedenec je ugotovil, da ima nasprotni udeleženec hujšo duševno motnjo in sicer gre za razvoj duševne bolezni na podlagi dalj časa trajajočega zastrupljanja z marihuano, zaradi česar je resno ogroženo njegovo zdravje, pri čemer iz izpovedbe nasprotnega udeleženca izhaja, da bi rad nadaljeval z uživanjem marihuane, katero bi rad posadil doma. S takšnim ravnanjem (uživanje psihoaktivnih snovi) nasprotni udeleženec nedvomno huje ogroža svoje zdravje. Pri nasprotnem udeležencu so prisotne že najmanj pol leta paranoidne nanašalne blodnje, ki so vodile do blodnjave prepričanosti, da mu drugi strežejo po življenju, ga zasledujejo in preganjajo, zaradi česar je naokoli hodil oborožen z nožem, s tem pa je izkazana tudi nevarnost ogrožanja življenja ali zdravja drugih oseb, saj je nasprotni udeleženec nesposoben ločiti realnost od bolezenskih predstav. Tako je izpovedal, da ga je bilo strah, zato je imel zaščito, v žepu je nosil nožek, ko so hodili za njim. Grožnja za njegovo zdravje in zdravje drugih zato obstaja.

6. Prvo sodišče je na podlagi izvida in mnenja izvedenca ugotovilo, da ima nasprotni udeleženec zaradi hujše duševne motnje hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, od svojih bolezenskih prepričanj pa ni sposoben odstopiti, kar pomeni, da ni zmožen oblikovati svobodne volje. Posledica takšne duševne motnje je ogrožanje svojega zdravja in zdravja drugih oseb s strani nasprotnega udeleženca, kar je prvo sodišče pravilno ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca.

7. Pravilna je tudi ugotovitev, da teh vzrokov in ogrožanja pri nasprotnemu udeležencu ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Izvedenec je pojasnil, da je nasprotni udeleženec popolnoma nekritičen do škodljivosti uživanja marihuane in da želi s tem nadaljevati, saj je na naroku 14. 6. 2017 nasprotni udeleženec izpovedal, da zdravil najraje ne bi jemal, da bi rad potrdilo zdravnika, da lahko uporablja marihuano in da bi rad marihuano sadil doma. Ob ugotovitvah izvedenca, da v pogovoru na naroku 14. 6. 2017 ni bilo mogoče zaznati prav nobenega izboljšanja stanja od dne 8. 6. 2017, da je v celotni klinični sliki s slabšimi rezultati zdravljenja potrebno natančneje ugotoviti umsko opremljenost nasprotnega udeleženca in da je pri njem prisotna tudi čustvena in vedenjska patologija iz zgodnjega otroškega obdobja, ki usmerja osebnostni razvoj nasprotnega udeleženca v smislu razvoja disocialnih osebnostnih lastnosti, kar vse komplicira trenutno klinično sliko, je jasno, da druge oblike pomoči ne pridejo v poštev. Nasprotni udeleženec je tudi nesposoben videti škodo, ki nastaja zaradi škodljivega uživanja prepovedanih drog, kar je v tesni korelaciji z duševno boleznijo. Izvedenec je na podlagi svojih ugotovitev podal mnenje, da je pri nasprotnem udeležencu potrebno zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom še najmanj dva meseca od izteka prejšnjega ukrepa (od 22. 6. 2017 dalje). Glede na ugotovljena dejstva je prvo sodišče zato pravilno odločilo tudi o času zadržanja (prvi odstavek 48. člena ZDZdr).

8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).