Jedro

Ker je toženka vedela za pogodbo glavnega dolžnika o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice in je s sklenitvijo Pogodbe o pristopu k dolgu jamčila za obveznosti glavnega dolžnika kot porok in solidarni plačnik z vsem svojim premoženjem, mora poravnati neplačano obveznost glavnega dolžnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1007,96 euro z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi 1. in 3. točko izreka Sklepa o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Kopru I 2003/00293 z dne 14. 3. 2003, po katerem mora tožena stranka (v nadaljevanju toženka) plačati 76.310,91 euro in zamudne obresti z obrestno mero EUR+18% od zneska 48.175,34 euro v znesku 48.175,34 euro in od zneska 28.135,57 euro od dneva vložitve izvršilnega predloga, to je od 6. 2. 2003, do plačila. Sicer pa je zavrnilo zahtevek za plačilo obresti od zneska 48.175,34 euro, ki presegajo navedeni znesek, in v tem delu razveljavilo sklep o izvršbi.

2. Proti obsodilnemu delu sodbe in popravnega sklepa se je toženka pritožila, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo iz razlogov po 367. členu Zakona o pravdnem postopku. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da ji je bilo onemogočeno, da bi se izjasnila o vseh tožbenih navedbah v zvezi z nastankom pravnega razmerja, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za zaslišanje toženke. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določba pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče pa kršitve ni odpravilo. Navedlo je, da zaslišanje toženke ni bilo potrebno, ker ni izpodbijala pogodbe o pristopu k dolgu, kar pa je po njenem povsem nepomembno, saj lahko uveljavlja vse izpodbojne razloge, vključno s tistimi, ki se nanašajo na napake volje pri sklepanju pogodbe. Pojasnjuje, da jo je zavedel glavni dolžnik C. K., ki je navajal, da gre za formalnost in da bo on ali njegovo podjetje odplačalo dolg. Toženka pogodbe o pristopu k dolgu ni prebrala, ker je mislila, da gre le za formalnost in da je njena odgovornost le subsidiarna. Po njenem ni mogoče voditi postopka zoper njo, če ni začet postopek zoper glavnega dolžnika. Dodaja, da je bila v zmoti glede bistvenih okoliščin in da ni bila poučena o pravnih posledicah svojega ravnanja. Toženka bi lahko izpovedala, ali jo je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) poučila o njenih obveznostih in o solidarni odgovornosti ter ali so ji bili vročeni splošni pogoji poslovanja. Graja tudi stališče pritožbenega sodišča, češ da v pritožbi uveljavlja novote, saj se je imela toženka pravico izreči o vseh toženkinih navedbah. Ni res, da bi te okoliščine navajala šele v pritožbi, saj je navedla zmoto že v pripravljalni vlogi z dne 22. 10. 2007, potem ko je prejela tožničino vlogo z dne 12. 10. 2007, v kateri je ta pojasnila temelj svojega zahtevka in predložila ustrezne listine. Šele takrat je tožnica izvedela, da je bila prevarana, zato ni bila prekludirana uveljavljati napake pri sklepanju pogodbe. Uveljavlja tudi kršitev materialnega prava pri presoji toženkinih obveznosti, ker o odstopu od pogodbe ni bila obveščena. Zato bi bila tožnica upravičena do plačila zamudnih obresti šele od 24. 6. 2006, to je od dneva, ko je izvedela za dolžnost plačila obveznosti.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2) , je bila revizija vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila. Meni, da revizija ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Ni res, da toženka lahko uveljavlja napake volje z ugovorom, temveč zgolj s tožbenim zahtevkom za izpodbijanje pogodbe. Poleg tega je bila pogodba o pristopu k dolgu sklenjena 16. 2. 1999, tako da je odtlej potekel objektivni rok za njeno izpodbijanje. V zvezi s toženkinim zaslišanjem pojasnjuje, da ni bilo potrebno in da se zaslišanje stranke ne izvaja informativno, temveč kot dokaz za ugotavljanje dejstev, ki so navedena v vlogah. Okoliščine v zvezi s sklepanjem pogodb je toženka začela navajati šele v pritožbi in jih dopolnjuje celo v reviziji. To velja tudi za navedbe v zvezi s posledicami ne-obvestitve o odstopu od pogodbe, sploh pa je sodišče druge stopnje pojasnilo, da je zaradi opustitve notifikacijske dolžnosti nasproti poroku predpisana le odškodninska odgovornost upnika, porokova izpolnitev obveznosti pa ne preneha.

5. Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo. V obravnavanem primeru gre za spor, ki izvira iz pogodbe. Obligacijska razmerja sedaj ureja Obligacijski zakonik (OZ)(3) ki v 1060. členu določa, da se za tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo, določila tega zakona ne uporabljajo. Zato je treba za presojo pravic in obveznosti iz Pogodbe o pristopu k dolgu, ki sta jo 16. 2. 1999 sklenili pravdni stranki, uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).(4) Sodišči prve in druge stopnje sta torej uporabili ustrezen zakon in pravilno interpretirali njegova določila. Pravilno sta ugotovili, da je pogodba med pravdnima stranka veljavna, da je toženka vedela za Pogodbo o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice in da je jamčila za obveznosti glavnega dolžnika kot porok in solidarni plačnik z vsem svojim premoženjem (1. člen pogodbe). V zvezi s tem je zlasti sodišče prve stopnje na 3. in 4. strani obrazložitve sodbe podrobno navedlo posamezne člene in razložilo njihovo vsebino. Pomislek toženke, češ da bi morala tožnica zahtevati poplačilo dolga najprej od C. K., ni utemeljen, saj dejstvo, da se je v pogodbi o pristopu k dolgu zavezala kot porok in plačnik pomeni, da sme tožnica po tretjem odstavku 1004. člena ZOR zahtevati izpolnitev obveznosti bodisi od glavnega dolžnika bodisi od katerega koli od porokov ali od več hkrati.

8. Toženka bi morala pogodbe o pristopu k dolgu pred podpisom prebrati. Zakonodajalec je prav zato, da bi stranke odvrnil od lahkomiselnosti, v 998. členu ZOR predpisal pisno obliko za veljavnost pogodbe in če toženka pred podpisom pogodbe ni niti prebrala, je bila hudo malomarna in je to ne odvezuje izpolniti obveznosti, ki jih je s pogodbo sprejela. Njeno izgovarjanje, češ da jo je glavni dolžnik prevaral, tožnice ne zadeva, kajti prevara, ki jo stori kdo tretji, vpliva na pogodbo samo, če druga pogodbena stranka ob sklenitvi pogodbe za prevaro ve ali bi morala vedeti (65. člen ZOR). Kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, tega toženka ni niti zatrjevala. Izvajanje toženke, da proti tožnici lahko ugovarja zmoto, ki jo je zagrešil nekdo tretji, je zmotno. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno pojasnili, da gre v tem primeru za razmerje med toženko in glavnim dolžnikom in da bi morala pogodbo izpodbijati v posebni pravdi. Seveda je pri tem omejena z roki iz 117. člena ZOR, v katerem je določeno, da pravica zahtevati razveljavitev pogodbe v vsakem primeru preneha s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. V zvezi z odstopom od pogodbe je sodišče prve stopnje utemeljevalo pravico tožnice na podlagi Splošnih pogojev o prodaji s pridržkom lastninske pravice, za katere ni dokazano, da bi jih bila toženka prejela, toda pravica stranke, da zahteva razvezo pogodbe, je določena v zakonu (npr. 128. člen ZOR). Pri tem je sodišče druge stopnje tudi pravilno pojasnilo, da ZOR v 1010. členu sicer zahteva obvestitev poroka o dolžnikovi opustitvi, vendar zaradi tega porokova dolžnost izpolnitve ne preneha in je kot sankcija v primeru opustitve predpisana le odškodninska odgovornost upnika.

9. Ker je tožnica sklenila s toženko pisno pogodbo in zaradi jasnih določil ZOR, ki sta jih navedli sodišči prve in druge stopnje, zaslišanje toženke ni bilo potrebno. Revizija sicer opozarja, da je sodišče zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem toženke, toda sodišče izvaja dokaze zato, da bi ugotovilo, če so dejstva, ki jih navaja pravdna stranka, resnična. Če se sodišče na podlagi 213. člena ZPP odloči, da zaslišanje stranke ni pomembno za odločbo, ne gre za kršitev zaradi odvzema možnosti obravnavanja pred sodiščem po 8. točki drugega odstavka 339. člena, saj toženka ne navaja, da ji ni bila vročena kaka vloga ali vabilo na obravnavo. Toženka sicer pravilno poudarja, da njeno opozorilo v zvezi z zaslišanjem toženke ni tako imenovana pritožbena novota, ker je že pred pritožbo navedla, da bi toženka lahko izpovedala o zmoti in o tem, ali jo je tožeča stranka seznanila z obstojem solidarne odgovornosti in ali so ji bili izročeni splošni pogoji prodaje. Tega sicer ni navedla v pripravljalni vlogi z dne 22. 10. 2007, je pa na koncu glavne obravnave dne 9. 11. 2007 res pojasnila, da bi izpovedala o okoliščinah sklepanja pogodbe o pristopu k dolgu. Toda, kot je bilo že navedeno, toženkino pojasnjevanje okoliščin ni bilo potrebno za odločitev. Zato je sodišče druge stopnje pravilno zapisalo, da bi morala biti toženka pred podpisovanjem pogodbe bolj skrbna in bi morala prebrati, kaj podpisuje. Pogodba o prodaji je bila priloga njene pogodbe, splošni pogoji (če bi jih toženka sploh prebrala) pa za odločitev niso pomembni, saj je odstop od pogodbe urejen v zakonu.

10. Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in da sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Zato o je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi zahtevek toženke za povrnitev stroškov revizije, je pa priznalo stroške za odgovor na revizijo, ker je bil uspešen (prvi odstavek 154. člena in 165. člen ZPP). Po veljavni odvetniški tarifi je priznalo za sestavo odgovora na revizijo 836,20 euro, za materialne stroške 2%, kar znese 16,52 euro in za DDV 20%, kar znese 165,24 euro. Tako je priznalo skupaj 1007,96 euro. Stroškov za sodne takse ni priznalo, ker tožnica ni navedla zneska, stroški za poročilo stranki pa so vsebovani v sestavi odgovora na revizijo oziroma v materialnih stroških.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 in poznejše novele Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008 in poznejše novele Op. št. (3): Uradni list RS, št. 83/2001 in poznejše novele Op. št. (4): Uradni list SFRJ, št. 29/1978 in poznejše novele