Jedro

Ker je dogovor veljaven, toženca zavezuje.

Na podlagi Pravilnika o povračilu stroškov v pravdnem postopku mora priči izplačati nadomestilo plače najprej delodajalec, pri katerem je priča v delovnem razmerju. Delodajalec lahko nato zahteva povrnitev izplačanega nadomestila plače od sodišča, ki vodi postopek, ob predložitvi dokaza o izplačilu nadomestila plače priči. Šele nato pa lahko sodišče odloča o povračilu plačanega nadomestila.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s sodbo.

III. Pritožbi zoper sklep se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

IV. Pritožbeni stroški v zvezi s sklepom so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za odločanje v tem pritožbenem postopku na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 472/2014, s katerim je bila pristojnost za sojenje z Višjega sodišča v Mariboru prenesena na Višje sodišče v Ljubljani.

O pritožbi zoper sodbo

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki plača znesek 55.263,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2011 do plačila ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 2.737,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka.

3. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da iz sklenjenega dogovora izhaja, da naj bi za tožečo stranko pogodbo podpisal R. B., kot zastopnik družbenika tožeče stranke. Iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra pa izhaja, da sta bila v času podpisa tega dogovora dva zakonita zastopnika tožeče stranke, poleg A. H. še A. B. S., kar pomeni, da citiranega dogovora ni podpisal zakoniti zastopnik tožeče stranke, temveč za zastopanje tožeče stranke povsem nepooblaščena oseba, četudi domnevni direktor družbenika tožeče stranke. Sklenitev citiranega dogovora tako ne more imeti pravnih učinkov za pravdni stranki, saj je tožečo stranko zastopal nekdo, ki ni imel statusa zakonitega zastopnika, prav tako pa ni imel pooblastila zakonitega zastopnika tožeče stranke A. B. S. za zastopanje. Zmotno je tudi ugotovljeno dejansko stanje glede tega, ali je toženčeva zaveza plačati tožeči stranki po citiranem dogovoru navedeni znesek pogojena z njegovim družbeništvom pri tožeči stranki. Res se je toženec zavezal plačati 350,00 EUR mesečno, vendar bi se to plačevalo iz dobička, ki bi mu bil izplačan kot družbeniku te družbe. Iz izpodbijane sodbe sicer izhaja, da je dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka sklenjen dogovor in ne domnevna neupravičena obogatitev tožene stranke, čeprav se sodišče v nadaljevanju sklicuje tudi na domnevno neupravičeno obogatitev tožene stranke. Glede tega je obrazložitev sodbe nerazumljiva, protislovna in iz nje ni mogoče povzeti dejanske podlage, na podlagi katere je sodišče odločalo.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila ter je predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene v citirani določbi navedene bistvene kršitve določb postopka, prav tako pa je na popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, ki jih pritožba v ničemer ne omaje.

7. Ni sporno, da sta pravdni stranki sklenili dogovor, iz katerega izhaja, da sta bila toženi stranki v letih 2005 in 2006 v obliki avtorskega honorarja izplačana zneska 37.061,81 EUR in 29.201,70 EUR. Pravdni stranki sta sporazumno ugotovili, da obračunani avtorski honorar ne ustreza osnovnemu dogovoru med njima. Razlika med dogovorjenim honorarjem in obračunanimi avtorskimi honorarji znaša 55.263,51 EUR. Navedeni znesek je potrebno v 40 mesecih od podpisa dogovora povrniti tožeči stranki. Od 5. 6. 2008 je potrebno mesečno nakazati najmanj 350,00 EUR.

8. Predpogodba, po kateri bi toženec postal 49 % solastnik tožeče stranke, ni vsebinsko pogojena z izpolnitvijo dogovora. Zavezanec za vračilo dolga je bil toženec kot fizična oseba in šele v primeru, če bi toženec postal solastnik tožeče stranke, bi se njegove obveznosti lahko poravnavale tudi iz dobička družbe, katere solastnik bi postal. 9. Ni dvoma, da je dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka sklenjen dogovor. Dogovor ima tudi nedvomno podlago. Podlaga tega dogovora pa je bila, da je bil toženec z neupravičenim izplačilom zneska v višini 55.263,51 EUR neupravičeno obogaten in ravno ta neupravičena obogatitev s strani toženca v višini 55.263,51 EUR je bila podlaga med pravdnima strankama sklenjenega dogovora z dne 13. 5. 2005. 10. Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni svoje obveznosti izpolniti in odgovarjajo za njeno izpolnitev (9. člen OZ). Med pravdnima strankama je bil sklenjen dogovor, s katerim se je toženec zavezal mesečno nakazati tožeči stranki najmanj 350,00 EUR. Dogovor je torej veljaven in toženca zavezuje.

11. Trditev pritožnika, da dogovora ni podpisal zakoniti zastopnik tožeče stranke, temveč za zastopanje tožeče stranke povsem nepooblaščena oseba, predstavlja novo dejstvo, ki ga pritožnik ni navajal v skladu z 286. členom ZPP, temveč ga navaja šele v pritožbi, kar pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP).

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške postopka (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP). Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, saj ne gre za potrebne stroške (155. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep

14. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se družbi T., podjetje za davčne, računovodske in poslovne storitve, izplača refundacija osebnega dohodka za g. M. K., zaradi udeležbe na naroku za glavno obravnavo dne 3. 6. 2013, v znesku 494,82 EUR, na račun družbe ter da je navedeni strošek v roku 15 dni dolžna plačati tožeča stranka na račun sodnih predujmov.

15. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Sodišče prve stopnje je priči M. K. iz naslova refundacije osebnega dohodka zaradi udeležbe na naroku za glavno obravnavo priznalo znesek 494,82 EUR, pri čemer je upoštevalo urno postavko 164,94 EUR. Po logiki izpodbijanega sklepa je pričin osebni dohodek za poln delovni čas približno 29.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje bi pri odločitvi o povrnitvi stroška moralo preveriti, ali ima priča sploh sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo T., zahtevati od te družbe obračunske liste izplačanih plač za določeno preteklo obdobje, preveriti na DURS, kolikšni prispevki se plačujejo za to pričo in kolikšna je akontacija dohodnine. Pri vsem tem pa ni nepomembno, da je priča M. K. družbenik družbe T., d.o.o. in imetnik 49 % deleža, hkrati pa tudi direktor te družbe.

16. Pritožba je utemeljena.

17. Skladno z določbo 242. člena ZPP ima priča pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, kakor tudi do povračila izgubljenega zaslužka. Na podlagi prvega odstavka 12. člena Pravilnika o povračilu stroškov v pravdnem postopku (1), v nadaljevanju Pravilnik, imajo zaposleni pravico do povrnitve nadomestila plače za odsotnost z dela zaradi vabila za pričo, izvedenca ali tolmača. Zaposlenim izplača nadomestilo plače gospodarska družba, zavod, upravni ali drug državni organ, samostojni podjetnik, posameznik ali drug delodajalec, pri katerem je priča, izvedenec ali tolmač v delovnem razmerju, ki nato zahteva povrnitev izplačanega nadomestila plače od sodišča, ki vodi postopek. Sodišče povrne izplačano nadomestilo plače delodajalcem iz prejšnjega odstavka v skladu s tretjim odstavkom 242. člena ZPP (13. člen Pravilnika).

18. Iz listin v spisu izhaja, da je družba T. na sodišče dne 10.09.2013 vložila zahtevo za povračilo nadomestila plače med odsotnostjo z dela delavca M. K., ki je bil kot priča zaslišan na naroku dne 3. 6. 2013. Na podlagi citiranega Pravilnika mora priči nadomestilo plače najprej izplačati delodajalec, pri katerem je priča v delovnem razmerju. Delodajalec nato lahko zahteva povrnitev izplačanega nadomestila plače od sodišča, ki vodi postopek, ob predložitvi dokaza o izplačilu nadomestila plače priči in šele nato lahko sodišče odloča o povračilu plačanega nadomestila. Iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi delodajalec predložil dokaz o izplačilu nadomestila priči. Utemeljena je tudi pritožbena kritika, da je sodišče povsem nekritično upoštevalo urno postavko za čas odsotnosti z dela v višini 164,94 EUR. Pravno nepomembno je dejstvo, da družba (delodajalec) uporabnikom svojih storitev kot urno postavko zaračunava znesek 164,60 EUR. V tem postopku namreč sodišče ne odloča o izgubljenem dobičku, temveč o pravici delodajalca do refundacije izplačanega nadomestila plače delavcu, ki mu ga je izplačal za čas, ko je bil odsoten z dela zaradi zaslišanja na naroku.

19. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP).

20. V ponovljenem postopku bo torej moralo prvo sodišče najprej pozvati vlagatelja zahteve za povračilo nadomestila plače med odsotnostjo z dela, da predloži dokaz o nadomestilu plače, ki ga je izplačal delavcu (priči) ter da tudi predloži dokaze o bruto plači za zaposlenega delavca v navedenem obdobju.

21. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

(1) Ur. l. RS, št. 15/2003, 32/2013