Jedro

Po določbi četrtega odstavka 218. b člena ZGO-1 se šteje, da je nezazidano stavbno zemljišče komunalno opremljeno že, če obstaja zgolj možnost priklopa na javno komunalno omrežje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z odločbo z dne 21. 12. 2010 v ponovljenem postopku tožniku odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2009 od nezazidanih stavbnih zemljišč parc. št. 1021, 1022/1 in 1025/1, vse k. o. … ter od stanovanjskih prostorov v izmeri 120 m2, v skupnem znesku 2.468,45 EUR. V obrazložitvi odločbe navaja, da je v ponovljenem postopku pridobil mnenje pristojne Občine Šentjur, iz katerega je razvidno, da se parc. št. 1021, 1022/1 in 1025/1 k. o. … nahajajo v območju, ki ga ureja Odlok o zazidalnem načrtu industrijske cone. Iz grafične priloge odloka in dokazil upravljavcev komunalnih vodov je razvidna dejanska komunalna opremljenost, ki zajema tako cestno, vodovodno, električno in kanalizacijsko omrežje. V skladu z Zakonom o graditvi objektov (ZGO-1) se kot nezazidano stavbno zemljišče štejejo tista zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjene za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave in da je na njih dopustna gradnja gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. Osnovo za določitev višine nadomestila določa Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Šentjur, vrednost točke za izračunan nadomestila pa je določal Sklep o določitvi vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2007. Višina nadomestila je bila določena kot zmnožek skupnega števila točk, površine stavbnega zemljišča ter letno vrednostjo točke.

Tožena stranka je z odločbo št. DT 499-13-57/2011 z dne 25. 10. 2011 pritožbi tožnika zoper navedeno odločbo v delu, ki se nanaša na odmero nadomestila od stanovanjskih prostorov ugodila ter odločbo v tem delu odpravila. Zavrnila pa je pritožbo tožnika, kolikor se ta nanaša na odmero nadomestila od nezazidanih stavbnih zemljišč. Pri tem je navedla, da se lahko v skladu z določbo 218. b člena ZGO-1 nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča odmerja samo v primeru, če takšno zemljišče izpolnjuje z navedenim zakonom predpisane pogoje in sicer, da je za to območje že zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter da so zagotovljeni dostopi na javno cesto. V skladu z Zakonom o prostorskem načrtovanju občina opremljenost zemljišč dokazuje s svojimi prostorskimi načrti, iz katerih je mogoče ugotoviti, ali ima posamezno zemljišče dejanski dostop do javnega cestnega omrežja, kot tudi dano možnost za priključitev na vodovodno, kanalizacijsko in elektroenergetsko omrežje. V ta namen lahko občina posreduje kartografske posnetke ali pa pojasnila upravljavcev komunalne infrastrukture. V obravnavanem primeru je Javno komunalno podjetje d.o.o. izdalo potrdilo, iz katerega izhaja, da so obravnavane parcele leta 2007 imele možnost priklopa na javno vodo in kanalizacijo. Prav tako iz potrdila Elektro Celje z dne 5. 8. 2010 izhaja, da je bilo mogoče sporne parcele v letu 2007 priključiti na distribucijsko električno omrežje. Ker je tožnik v pritožbi predložil potrdilo Elektra Celje z dne 4. 11. 2010, da bo priklop na omrežje električne energije mogoč le iz predvidene transformatorske postaje „TP industrijska cona“, je upravni organ zaprosil za naknadno pojasnilo. V zvezi s tem je Elektro Celje d.d. dne 16. 3. 2011 izdalo potrdilo, da je bilo možno objekte na navedenih parcelah v letu 2009 priključiti na elektroenergetsko omrežje. V zvezi z ugovorom tožnika, da kanalizacija še ni zgrajena, pa tožena stranka odgovarja, da je iz potrdila Javnega komunalnega podjetja Šentjur z dne 1. 7. 2010 razvidno, da so predmetne parcele leta 2007 imele možnost priklopa na javno kanalizacijo ter da je na sporni zemljiščih dovoljena gradnja greznic, tako da je že s tem po določilih ZGO-1 izpolnjen pogoj komunalne opremljenosti nezazidanih stavnih zemljišč.

Tožnik v tožbi navaja, da je že v svoji pritožbi izpostavil prekomerno obremenitev fizične osebe z javno dajatvijo, kakor tudi, da obravnavna zemljišča ne izpolnjujejo pogojev določenih v 218. b členu ZGO-1, ker niso komunalno opremljena. Tožena stranka se v svoji odločbi sklicuje na izjavo Elektra Celje z dne 16. 3. 2011, da je bil priklop na javno elektrodistribucijsko omrežje možen že v letu 2009. Elektro Celje se pri tem sklicuje na prostorski akt industrijske cone Šentjur, ki pa določa napajanje novogradenj na tem območju preko novozgrajene trafo postaje in ne s priklopom na javno elektrodistrubucijsko omrežje. To izhaja tudi iz potrdila Elektro Celje z dne 4. 11. 2010, ki ga je pridobil sam. Izjavi Elektra Celja, ki se obe sklicujeta na isti prostorski akt, navajata dve popolnoma različni možnosti napajanja obravnavanih parcel z električno energijo, zato sta si popolnoma kontradiktorni. Za ugotovitev obstoja električne komunalne opremljenosti pa je pomemben obstoj javnega omrežja oziroma priključitev TP na javno električno omrežje, ki v predmetni zadevi ni podano. Prav tako do meseca junija 2010 spornih parcel ni bilo mogoče priključiti na kanalizacijsko omrežje, saj se na območju funkcionalne celote C, kjer ležijo parcele, šele določa izgradnja kanalizacijskega omrežja. Tudi iz grafičnega prikaza parcel navedene cone izhaja, da je bila projektna dokumentacija za to omrežje izdelana šele leta 2009, tako da komunalna opremljenost vseh parcel v coni C še do danes ni vzpostavljena. Uporabno dovoljenje za kanalizacijsko omrežje je bilo izdano šele 30. 9. 2010, iz česar izhaja, da parcel pred tem datumu ne bi bilo mogoče priključiti na javno kanalizacijo. Prav tako je napačna interpretacija določil ZGO-1, da je pogoj komunalne opremljenosti izpolnjen, kolikor je dovoljena na predmetnih parcelah izgradnja greznic, saj takšna gradnja po določbah Odloka o spremembah in dopolnitvah zazidalnega načrta industrijske cone Šentjur iz leta 2006 ni dovoljena. Polovica zemljišč tudi leži na poplavnem območju, pri čemer visoko vodni nasip, ki bi zagotovil možnost zazidave spornih zemljišč, ni postavljen, zaradi česar je od tožnika zahtevano nadomestilo še toliko bolj absurdno. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v njeni odločbi, ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora se nanaša na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2009 in sicer od nezazidanih stavbnih zemljišč parc. št. 1021, 1022/1, 1025/1, vse k. o. …, ki so v lasti tožnika. Tožnik v tožbi zatrjuje, da za navedene parcele v letu 2009 ni obstajala možnost priključitve na komunalno infrastrukturo.

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je obvezna dajatev, ki se odmerja na podlagi 404. člena Zakona o davčnem postopku, v skladu s katerim izda davčni organ odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča po uradni dolžnosti. Odločba se izda na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke veljavne na dan 1. januarja leta, za katerega se določa nadomestilo. Pri tem je treba upoštevati tudi določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84, Uradni list RS, št.18/84 s spremembami), Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/97, Uradni list RS, št. 44/97), Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1, Uradni list RS, št. 110/02 s spremembami) in Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list RS, št. 102/04-UPB-1).

V skladu z določbo tretjega odstavka 218. člena ZGO-1 za nezazidana stavbna zemljišča za potrebe postopka odmer nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča štejejo tista zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjene za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave in da je na njih dopustna gradnja gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave. Nadalje je v 2. alinei prvega odstavka 218. b člena istega zakona določeno, da so kot nezazidana stavbna zemljišča določene tiste zemljiške parcele, če je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto in če ležijo znotraj območja, za katerega je občina z odlokom o nadomestilu določila, da se plačuje nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča. Na podlagi četrtega odstavka istega člena (v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006) pa se šteje, da je zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto, če je za območje, na katerem leži parcela, sprejet državni ali občinski lokacijski načrt. Po določbi četrtega odstavka 218. b člena ZGO-1 se šteje, da je nezazidano stavbno zemljišče komunalno opremljeno že, če obstaja zgolj možnost priklopa na javno komunalno omrežje. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je iz potrdil upravljavcev komunalne infrastrukture razvidno, da je za območje, kjer ležijo obravnavane zemljiške parcele, zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, omogočen dostop do javne ceste in odvajanje komunalnih odpadnih voda. Glede možnosti priklopa na električno omrežje je tožena stranka tekom pritožbenega postopka dodatno pridobila potrdilo Elektro Celje d.d. z dne 16. 3. 2011, iz katerega izrecno izhaja, da je v letu 2009 obstajala možnost priključitve morebitnih objektov na obravnavanih parcelah na elektroenergetsko omrežje. Navedeno potrdilo je bilo izdano kasneje, kot potrdilo, na katerega se tožnik sklicuje v tožbi (potrdilo z dne 4. 11. 2010), zato sodišče ne dvomi, da je v letu 2009 dejansko obstajala možnost priključitve na obstoječe električno omrežje. Navedeno izhaja tudi iz Odloka o spremembah Odloka o zazidalnem (lokacijskem) načrtu industrijske cone Šentjur (Ur. list RS, št. 86/06), ki v 17. členu v zvezi z oskrbo z električno energijo določa, da se bodo novogradnje v območju industrijske cone z elektriko napajale preko obstoječih transformatorskih postaj, da pa se predvideva tudi postavitev nove transformatorske postaje ustrezne moči. Navedeno pa ne pomeni, da v letu 2009 ni obstajala možnost priključitve na električno omrežje, ki se je napajalo preko obstoječih transformatorskih postaj.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da zemljišč ni mogoče šteti za komunalno opremljena, ker v letu 2009 ni bila možna priključitev na javno kanalizacijsko omrežje, saj je bilo uporabno dovoljenje za kanalizacijsko omrežje izdano šele 30. 9. 2010. Omenjeni Odlok o zazidalnem načrtu industrijske cone Šentjur je za obravnavano območje predvidel izgradnjo sistema odvajanja komunalnih in padavinskih voda preko javnega kanalizacijskega omrežja, ki pa bi se naj gradilo etapno. Vendar pa odlok tudi določa, da je do izgradnje javne kanalizacije dovoljeno odvajati komunalno odpadno vodo neposredno v vode ali s ponikovanjem v tla, če se ta očisti v pretočni greznici. Takšna določba je tudi v skladu s Pravilnikom o odvajanju in čiščenju komunalnih odpadkov in padavinske vode (Ur. list RS, št. 105/02). Ker se torej po določbah Pravilnika in 218. b člena ZGO-1 šteje, da je zagotovljeno odvajanje odpadnih vod že, če je po prostorskih aktih dovoljena gradnja greznic, je tudi po presoji sodišča izpolnjen pogoj, ki se nanaša na opremljenost z javno kanalizacijo, saj v obravnavanem primeru Odlok o zazidalnem načrtu industrijske cone Šentjur do izgradnje kanalizacijskega omrežja izrecno dopušča gradnjo greznic. Ker ZGO-1 drugih kriterijev za opredelitev zemljiških parcel kot nezazidano stavbno zemljišče ne določa, tudi ni mogoče upoštevati tožbenega ugovora, da parcele ležijo na poplavnem območju.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka tožnika za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.