Jedro

Presoja, ali zavrnitev dokaznih predlogov obrambe pomeni bistveno kršitev določbe kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. R.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Krškem z dne 05.01.2001 je bil obs. R.G. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Izrečena mu je bila v skladu z določbami 50. člena KZ pogojna obsodba, v njej pa določena kazen štiri mesece zapora ter preizkusna doba dveh let. Po določbi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo odločeno, da mora povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino. Višje sodišče je s sodbo z dne 26.4.2001 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik J.S. iz L., je dne 16.08.2001 priporočeno po pošti vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve Kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v zakonit postopek in v ponovno sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena.

Zagovornik se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, ko napada sklep sodišča glede tega, katera noga oškodovanca je bila v prometni nesreči poškodovana in da odpoved zavornega mehanizma ni v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Sodišču pa tudi očita, da je zavrnilo vse dokazne predloge obrambe. Izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti. Po preučitvi spisa meni, da ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj med izrekom sodbe in razlogi ni nasprotja, prav tako pa ne obstaja nasprotje med navedbami v obrazložitvi sodbe in vsebino listin in zapisnikov. Sodišče je tudi natančno obrazložilo, zakaj je vzrok za obravnavano prometno nesrečo obsojenčeva kršitev cestnoprometnih predpisov in ne nenadna odpoved zavor in tudi na osnovi česa zanesljivo sklepa, katero nogo je imel oškodovanec poškodovano. Tako so v sodbi navedeni tudi vsi razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče je tudi obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge obrambe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki je ni opredelil glede tega, katera konkretna kršitev naj bi bila podana. Slednje tudi ni razvidno iz obrazložitve zahteve. Zato razloga kršitve kazenskega zakona sploh ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je z navedbo, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje obsojenčeve matere M.G. in za pridobitev operacijskega zapisnika, nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Pri tem ocenjuje, da je operacijski zapisnik edini avtentičen dokaz, za kakšno poškodbo gre in na kateri oškodovančevi nogi je nastala. Od tega je odvisna tudi ocena, ali je poškodba nastala od udarca avtomobila ali od padca oškodovanca. Zaslišanje obsojenčeve matere pa je po stališču zahteve potrebno v zvezi z ugotavljanjem okoliščine, da se je oškodovanec na sredi ceste za hip ustavil, kar je v navzočnosti navedene priče priznal. Takšen postanek pa je bil usoden za prepozno reagiranje obsojenca, ne pa njegova vinjenost. Obsojenčev zagovornik je že na glavni obravnavi dne 24.10.2000 predlagal zaslišanje priče M.G. z utemeljitvijo, da bo lahko izpovedala o okoliščini, povezani s pošiljanjem obsojenca po alkohol s strani oškodovanca. Na glavni obravnavi dne 05.01.2001 je ponovil ta dokazni predog, ne da bi ga dodatno obrazložil. Predlagal pa je tudi, da sodišče pribavi operacijski zapisnik bolnišnice B. zaradi izključitve dvoma glede tega, ali je oškodovanec dobil poškodbo leve ali desne goleni. Sodišče je oba dokazna predloga zavrnilo z obrazložitvijo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno glede nastale poškodbe, pričanje M.G. pa se tudi ne nanaša na kritični dogodek. V obrazložitvi pravnomočne sodbe je sodišče navedlo, da opira zaključek o tem, da je oškodovanec dobil zlom desne in ne leve goleni, na njegovo izpovedbo in na izvid ter mnenje izvedenca medicinske stroke dr. F.D. Ugotovitev sodišča glede okoliščine, da se je oškodovanec med prečkanjem ceste ustavil, je prav tako oprta na oškodovančevo izpovedbo in na izvid ter mnenje izvedenca prometne stroke T.J. Ob ugotovitvi popolne zanesljivosti izvedenih dokazov, je sodišče dejansko presodilo, da izvedba po zagovorniku predlaganih dokazov ne more spremeniti ali bistveno vplivati na odločilna dejstva, ugotovljena s pravnomočno sodbo. V skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Zato sme zavrniti izvedbo dokazov v zvezi z ugotavljanjem dejstev, ki niso pomembna za odločitev, prav tako tudi v primerih, v katerih ugotovi, da nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve ni potrebno. V tej zadevi je sodišče dejstva, ki zadevajo vrsto in način oškodovancu povzročene poškodbe ter način njegove hoje pred nesrečo, z izvedenimi dokazi povsem razjasnilo. Obramba z navedbami, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti deloma razširja, izpodbija odločitev sodišča glede zavrnitve dokazov, pri čemer s podano utemeljitvijo ne izkazuje zadostne verjetnosti, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko odločilno vplivala na dejanske zaključke pravnomočne sodbe, v posledici tega pa tudi na pravilnost odločitve v tej zadevi. Posebej še, ker zahteva za varstvo zakonitosti ne pojasni, kako bi zatrjevani okoliščini, da je oškodovanec imel poškodovano levo golen in da se je za hip ustavil med hojo preko vozišča, če bi bili izkazani, ob ugotovljenem načinu obsojenčeve vožnje, sploh lahko bistveno vplivali na drugačno presojo njegovega ravnanja. Z zavrnitvijo predlogov, da se pribavi operacijski zapisnik in zasliši kot priča M.G., sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist in zato tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Z navedbami, s katerimi zahteva za varstvo zakonitosti nakazuje, da sodišče ni pravilno ugotovilo, katero nogo si je v prometni nesreči poškodoval oškodovanec in smiselno opozarja na nepravilno oceno mnenja izvedenca medicinske stroke dr. D., uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. R.G. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP, višina povprečnine pa je odmerjena z upoštevanjem trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.