Jedro

Revizijo je po 1. odstavku 382. člena ZPP dovoljeno vložiti zoper pravnomočno odločbo, izdano na drugi stopnji. Ker tudi za to pravno sredstvo velja procesna predpostavka pravnega interesa, je revizija dovoljena le zoper tisti del drugostopne sodbe, ki ga je stranka v pritožbenem postopku neuspešno izpodbijala. Če pa pritožbe ni vložila, vložila pa jo je nasprotna stranka, le zoper tisti del, s katerim je nasprotna stranka uspela.

Izrek

Revizija prve tožene stranke zoper odločitev o odškodnini za drugo tožečo stranko se zavrže. Revizija prve tožene stranke zoper odločitev o odškodnini za prvo tožečo stranko se zavrne kot neutemeljena. Revizija prve in druge tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za škodo, ki sta jo tožnika pretrpela v prometni nesreči 21.1.1986. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbam pravdnih strank in sicer tako, da je prisojeno odškodnino za prvega tožnika znižalo za 130.000,00 SIT, stroškovni izrek pa razveljavilo. Tako je pravnomočno razsojeno o odškodnini za prvega tožnika v znesku 1.162.031,42 SIT, za drugega tožnika pa v znesku 30.000,00 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje so vložili revizijo prva tožena stranka in oba tožnika.

Tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče obema tožnikoma prenizko odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo. Odškodnina ni pravična in zato v nasprotju z določilom 200. člena ZOR. Ponavlja navedbe iz izvedenskega mnenja. Meni tudi, da je sodišče napačno ravnalo, ko je od priznane odškodnine odštelo že izplačani del odškodnine. Tega je tožeča stranka že upoštevala pri postavitvi tožbenega zahtevka. Končno še meni, da je odškodnina tudi v primerjavi s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih prenizka. Tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

Prva tožena stranka uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje. V reviziji trdi, da je vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na katero sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti. Ko je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je za škodo izključno odgovorna druga tožena stranka, bi moralo po uradni dolžnosti tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko zavrniti. Ker tako ni ravnalo, je kršilo 2. odstavek 365. člena ZPP.

Reviziji sta bili vročeni Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavil, in nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija prve tožene stranke zoper odločitev o odškodnini za drugega tožnika ni dovoljena.

Revizijo je po 1. odstavku 382. člena ZPP dovoljeno vložiti zoper pravnomočno odločbo, izdano na drugi stopnji. Ker tudi za to pravno sredstvo velja procesna predpostavka pravnega interesa, je revizija dovoljena le zoper tisti del drugostopne sodbe, ki ga je stranka v pritožbenem postopku neuspešno izpodbijala. Če pa pritožbe ni vložila, vložila pa jo je nasprotna stranka, le zoper tisti del, s katerim je nasprotna stranka uspela.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je prva tožena stranka vložila pritožbo le zoper odločitev o višini odškodnine za prvega tožnika. Tožeča stranka je sicer vložila pritožbo zoper odločitev o odškodnini za oba tožnika, vendar je bila njena pritožba zavrnjena in potrjena prvostopna sodba. Nastal je torej enak procesni položaj, kakršen bi bil, če bi odločitev že na prvi stopnji postala pravnomočna. Revizija 1. tožene stranke zoper odločitev o odškodnini glede drugega tožnika zato ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je na podlagi 392. člena ZPP moralo zavreči. Revizija prve tožene stranke zoper odločitev o odškodnini za prvega tožnika pa ni utemeljena.

Že v prvostopni sodbi je bilo odločeno o krivdni odgovornosti druge tožene stranke. Prva tožena stranka se zoper odločitev o svoji solidarni odgovornosti za škodo ni pritožila (izpodbijala je le višino odškodnine). Pritožila se je le druga tožena stranka. Zaradi prepovedi reformatio in peius po 374. členu ZPP, pritožbeno sodišče tej pritožbi ni smelo ugoditi. S tem ni storilo nobene kršitve določb pravdnega postopka. To načelo ima prednost pred načelom iz 2. odstavka 365. člena ZPP, po katerem mora sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti presojati, ali je bilo na prvi stopnji pravilno uporabljeno materialno pravo. Odločitev sodišča druge stopnje je zato v tem delu povsem pravilna.

Tudi revizija prvega in drugega tožnika ni utemeljena.

Tožnika v reviziji podrobno ponavljata ugotovitve iz izvedenskega mnenja. Toda revizijsko sodišče v dejanske ugotovitve na prvi in drugi stopnji ne sme posegati. Po 3. odstavku 385. člena ZPP ugovori, s katerimi se izpodbija dejansko stanje, niso revizijski razlog in zato nedovoljeni.

Revizijsko sodišče je zato smelo presojati le, ali sta sodišči na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili materialno pravo. Ugotovilo je, da je odločitev, s katero sta tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo delno zavrnili, pravilna. Prisojena odškodnina tudi ne odstopa od sodne prakse za tovrstne škode in ustreza kriterijem iz 200. člena ZOR.

Le zaradi odgovora na trditve in priloge k reviziji pa revizijsko sodišče še dodaja. Odločba, ki jo revident prilaga reviziji kot dokaz, da je odškodnina za škodo prvega tožnika prenizko odmerjena, primerjave glede na obseg poškodb ne vzdrži. Sklicevanje na sladkorno bolezen in popoškodbeni delirij prvega tožnika nista dejstvi, ki bi lahko vplivali na zvišanje odškodnine. Revident končno prezre, da je bil način vračunavanja in valorizacije že prejetega zneska zaradi pasivnosti prve tožene stranke opravljen v korist tožnikov.

Glede na navedeno revizijama prve tožene stranke in tožečih strank ni bilo mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče ju je potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeni (393. člen ZPP).

Ker nobena od strank z revizijo ni uspela, nosi vsaka svoje stroške revizijskega postopka sama.