Jedro

Ugotovitev tožničine terjatve do toženke in hkratna zavrnitev tožbenega zahtevka glede terjatve, za katero se ne ve, čigava je; opravljeni procesni pobot toženkinih terjatev (zoper tožnico) in izrek, da mora toženka plačati tožnici, so gledano skupaj nerazumljiv izrek, ki je v medsebojnem nasprotju. Hkrati iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da so bile vtoževane terjatve cedirane stranski intervenientki, kar pomeni, kot pravilno izpostavljata tožnica in stranska intervenienkta, da je imetnica vtoževanih terjatev stranska intervenientka in ne tožnica. Predmetno izraža nasprotje izreka z razlogi sodbe, ki so hkrati tudi v medsebojnem nasprotju, saj npr. 35. točka obrazložitve zopet ugotavlja obstoj terjatev tožnice do toženke in (v isti sapi) pojasnjuje zavrnitev zahtevka za plačilo terjatve v višini 1.000.000,00 EUR s pripadki. Prav tako iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje opravilo procesni pobot med medsebojnimi terjatvami pravdnih strank, nato pa naložilo toženki plačilo razlike, ki ga mora izplačati stranski intervenientki. Predmetne okoliščine niso takšne, da bi jih bilo preprosto mogoče opredeliti kot očitne pomote, kot se zavzema toženka, ampak pomenijo obstoj očitane kršitve.

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke in drugega stranskega intervenienta na njeni strani se delno zavrne in se potrdi delno izpodbijani sklep iz točke II. izreka izpodbijane sodbe, to je sklep sodišča prve stopnje o razveljavitvi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 134056/2016 z dne 21.12.2016 v 3. odstavku izreka.

II.Pritožbi tožeče stranke in drugega stranskega intervenienta na njeni strani se v preostalem delu ter pritožbi tožene stranke v celoti ugodi in se izpodbijana sodba v III., IV., V. in VI. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom (I.) sklenilo, da se pravdni postopek, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, ustavi, in "razsodilo,"1 (II.) da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 134056/2016 z dne 21.12.2016 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in se o tožbenem zahtevku odloči kot v rednem postopku po tožbi; ter (III.) ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke (tožnice) do tožene stranke (toženke) v višini 529.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.2016 dalje do plačilo in zavrnilo presežni tožbeni zahtevek za plačilo 1.000.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.2016 dalje do plačila; (IV.) izvedlo pobot za znesek 101.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.2.2017 dalje do 3.4.2024, za znesek 5.941,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.2020 dalje do 3.4.2024 in za znesek 5.058,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.2.2021 dalje do 3.4.2024; (V.) toženki naložilo, da je v roku 15 dni od vročitve sodbe dolžna plačati drugemu stranskemu intervenientu na strani tožnice (stranski intervenientki) 529.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.4.2024 dalje do plačila in 154.222,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.4.2024 dalje do plačila; in (VI.) odločilo, da je tožničin uspeh 34,60 %, da je toženkin uspeh 65,40 % in da je glede na dosežen uspeh tožnica dolžna povrniti toženki pravdne stroške, o katerih bo po pravnomočnosti sodbe izdan poseben sklep.

2.Zoper predmetno sodbo in sklep oziroma II. (op. delno), III., IV., V. in VI. točko izreka izpodbijane odločbe (izpodbijani del) sta tožnica in stranska intervenientka vložili pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, naj se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse (za predmetno presojo) pravno relevantne pritožbene očitke, izpodbija razveljavitev sklepa o izvršbi glede stroškovne odločitve na podlagi 437. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), za katerega naj sodišče prve stopnje ne bi obrazložilo, zakaj bi moral biti uporabljen. Sodišče prve stopnje je razveljavitev opravilo, ker naj ne bi imelo podlage v 24. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) za nadomestitev upnika v sklepu o izvršbi. Ta del sklepa bi moralo pustiti v veljavi, saj je do teh stroškov upravičena tožnica. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje sam sebi. V III. točki izreka ugotavlja obstoj tožničine terjatve do toženke, v V. točki pa nalaga toženki, da naj plačilo izvede prevzemniku terjatve. Slednji je imetnik terjatve in III. točka izreka je s tem v nasprotju, kar ima tudi pomemben vpliv na presojo pobotnega ugovora. Neskladje obstoji tudi med III. in II točko izreka izpodbijane odločbe, ko sodišče ugotavlja, da nima pravne podlage za nadomestitev upnika v sklepu o izvršbi. Če bi bila III. točka izreka pravilna, razveljavitev sklepa o izvršbi ni potrebna oziroma zakonita. V nadaljevanju pritožbe tožnica in stranska intervenientka obširno izpodbijata presojo sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo 1.000.000,00 EUR; uveljavljata kršitev pravil o prekluziji v zvezi z ugoditvijo procesnemu pobotnemu ugovoru iz naslova judikatnih terjatev; izpostavljata pisne pomanjkljivosti izpodbijane sodbe ter dejstvo, da je za tek zakonskih zamudnih obresti pravilna pravna podlaga v 193. členu Obligacijskega zakonika (OZ).

3.Toženka v vsebinskem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim trditvam, soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev pravdnih stroškov. Med drugim meni, da bi sodišče prve stopnje očitno pomoto v izreku odločbe lahko odpravilo s popravnim sklepom.

4.Zoper sodbo sodišča prve stopnje oziroma zoper III., IV. in V. točko izreka izpodbijane odločbe (izpodbijani del) je tudi toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se ugodi njenemu procesnemu pobotnemu ugovoru v višini 1.454.454,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2020 dalje do plačila, oziroma podredno, naj se v izpodbijanih točkah izreka izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi obširno izpodbija presojo o nastopu prekluzije po ZPP-D pri uveljavljanju omenjenega procesnega pobotnega ugovora, pri čemer izpostavlja okoliščine konkretnega primera, stališča pravne teorije in sodne prakse (op. sklicuje se tudi na prakso in teorijo Zvezne Republike Nemčije) ter meni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter da je obenem kršilo 23. člen Ustave Republike Slovenije (URS). Izpodbija še presojo sodišča prve stopnje, da njen pobotni ugovor ni bil konkretiziran.

5.Tožnica in stranski intervenient v vsebinskem odgovoru na pritožbo toženke predlagata zavrnitev pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim izpostavljata, da bi predmetni procesni pobotni ugovor zavlekel reševanje spora.

6.Pritožba tožnice in stranskega intervenienta delno ni utemeljena. V preostalem delu pa sta njuna pritožba in v celoti pritožba toženke utemeljeni.

7.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločbi pravilno pojasnilo, da je moralo za predmetni postopek, ki se je pričel 20.12.2016 z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, na prvi stopnji sojenja uporabiti določbe ZPP-D. Ker je tekom postopka tožnica tožbeni zahtevek prilagodila sklenjeni cesiji z dne 3.10.2022, s katero je vtoževane terjatve prenesla na stransko intervenientko, v smeri, da mora toženka plačati slednji, je bilo sodišče prve stopnje primorano poseči v že izdani sklep o izvršbi, ki v skladu s pravili ZPP-D ni bil razveljavljen v tako imenovanem kondemnatornem delu (op. da je toženka dolžna plačati vtoževano terjatev tožnici) iz prvega odstavka sklepa in v tretjem odstavku izreka sklepa (op. o odmeri tožničinih izvršilnih stroškov). Predmetno je storilo s smiselno uporabo tretjega odstavka 437. člena ZPP-D, kar je po presoji pritožbenega sodišča ustrezno, čeprav bi bila primerna tudi smiselna uporaba tretjega odstavka 436. člena ZPP-D, da v odločbi o glavni stvari odloči sodišče, ali ostane plačilni nalog (oziroma v tem primeru sklep o izvršbi) v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi. Postopanje sodišča prve stopnje je bilo vsekakor pravilno in nujno, saj je tožnica spremenila tožbeni zahtevek. Hkrati je šlo le za formalno izpeljavo postopka, ki se v bistvenem, kljub vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine v času veljavnosti ZPP-D, ni razlikoval od postopkov po običajni tožbi. Predmetno nenazadnje zagotovo nima nikakršnega vpliva na pravilnost in zakonitost končne odločbe.

8.Tožnica in stranska intervenientka v pritožbi neutemeljeno menita, da bi moralo sodišče prve stopnje pustiti v veljavi tretji odstavek izreka izvršilnega sklepa, ki se nanaša na plačilo tožničinih izvršilnih stroškov. Njuna pritožba v tem delu ni utemeljena in jo je bilo treba posledično v tem obsegu zavrniti ter potrditi delno izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje iz točke II. izreka izpodbijane sodbe in sklepa (odločitev pod točko I. izreka tega sklepa, ki temelji na 2. alineji prvega odstavka 365. člena ZPP). Ko je sodišče prve stopnje po temelju razveljavilo prvi odstavek izreka sklepa o izvršbi (tako imenovani kondemnatorni del), kar s pritožbo ni izpodbijano, je hkrati po temelju razveljavilo tudi stroške, medtem ko ima sama višina (odmera) izvršilnih stroškov učinek le v izvršilnem postopku. Izvršilni stroški so postali del pravdnih stroškov in iz izpodbijane odločbe izhaja, da je sodišče prve stopnje že upoštevalo, da gre za stroške tožnice in ne za stroške stranskega intervenienta (glej točko VI. izreka izpodbijane odločbe), medtem ko o njihovi odmeri nenazadnje sploh še ni odločilo.

9.V preostalem delu je pritožba tožnice in stranske intervenientke utemeljena in posledično je treba v celoti ugoditi tudi pritožbi toženke, saj je podan očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predmetna kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izrek izpodbijane sodbe v III., IV. in V. točki ni razumljiv in nasprotuje samemu sebi ter razlogom sodbe. III. točka izreka se nanaša na ugotovitev obstoja terjatve "tožnice do toženke" v višini 529.000,00 EUR s pripadki in "v isti sapi" na zavrnitev tožbenega zahtevka glede terjatve (čigave?) za plačilo 1.000.000,00 EUR s pripadki. V IV. točki izreka je izveden procesni pobot z judikatnimi terjatvami toženke (do tožnice), kar ne spada v izrek odločbe, saj gre za procesni pobot z judikatnimi terjatvami. IV. točka izreka (op. in nadaljnje točke) hkrati ne vsebuje zavrnitve dela tožbenega zahtevka, kar bi moralo biti del izreka pri procesnem pobotanju.2 Skladno s V. točko izreka mora toženka plačati stranski intervenientki 529.000,00 EUR in 154.222,21 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.4.2024 dalje do plačila. Ugotovitev tožničine terjatve do toženke in hkratna zavrnitev tožbenega zahtevka glede terjatve, za katero se ne ve, čigava je; opravljeni procesni pobot toženkinih terjatev (zoper tožnico) in izrek, da mora toženka plačati tožnici, so gledano skupaj nerazumljiv izrek, ki je v medsebojnem nasprotju. Hkrati iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da so bile vtoževane terjatve cedirane stranski intervenientki, kar pomeni, kot pravilno izpostavljata tožnica in stranska intervenienkta, da je imetnica vtoževanih terjatev stranska intervenientka in ne tožnica. Predmetno izraža nasprotje izreka z razlogi sodbe, ki so hkrati tudi v medsebojnem nasprotju, saj npr. 35. točka obrazložitve zopet ugotavlja obstoj terjatev tožnice do toženke in (v isti sapi) pojasnjuje zavrnitev zahtevka za plačilo terjatve v višini 1.000.000,00 EUR s pripadki. Prav tako iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje opravilo procesni pobot med medsebojnimi terjatvami pravdnih strank, nato pa naložilo toženki plačilo razlike, ki ga mora izplačati stranski intervenientki. Predmetne okoliščine niso takšne, da bi jih bilo preprosto mogoče opredeliti kot očitne pomote, kot se zavzema toženka, ampak pomenijo obstoj očitane kršitve, ki je poleg omenjenih točk izreka narekoval tudi razveljavitev z njimi neločljivo povezane stroškovne odločitve (VI. točke izreka izpodbijane sodbe) in vrnitev zadeve v novo sojenje, ki ne bo obremenjeno s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek sodbe je nerazumljiv in nasprotuje nekaterim razlogom sodbe, ki so tudi medsebojno v nasprotju.

10.Z zgoraj opisanim ravnanjem sodišča prve stopnje je bila torej storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za katero se domneva vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more dopolniti postopka oziroma te (absolutne) bistvene kršitve odpraviti samo. Izpodbijane sodbe zaradi formalnih pomanjkljivosti niti ni mogoče preizkusiti, zato je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče kršitev ne more sanirati s tem, da bi namesto sodišča prve stopnje in po pritožbi tožnice in stranske intervenientke na njeni strani saniralo omenjene procesne pomanjkljivosti glede izreka sodbe in njenih razlogov. S takšnim ravnanjem bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja vsekakor prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS).3 Gre za prvo razveljavitev, ki po presoji pritožbenega sodišča, kljub vložitvi tožbe dne 20.12.2016, ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

11.Do preostalih pritožbenih navedb iz obeh pritožb se pritožbeno sodišče glede na naravo ugotovljenih procesnih kršitev v tem sklepu ni opredeljevalo in niso bile predmet pritožbenega preizkusa. V zvezi s pritožbo toženke, ki se nanaša na njen procesni pobotni ugovor iz naslova odškodninske odgovornosti, velja pripomniti, da obrazložitev izpodbijane in (delno) razveljavljene sodbe nima narave pravnomočnosti. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje postopati tako, da izpodbijana sodba ne bo obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Samoumevno je oziroma že iz izraza ponovljeno sojenje izhaja, da se bo moralo znova opredeliti do vseh upoštevnih in pravno relevantnih trditev obeh pravdnih strank ter izvedenih dokazov, ki se nanašajo na tožbeni zahtevek in na procesni pobotni ugovor.

12.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Sklep o izvršbi se razveljavlja s sklepom, zato gre pri II. točki izreka, kljub uporabi besede "razsodilo", za sklep in pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke in drugega stranskega intervenienta na njeni strani v tem delu obravnavana kot pritožbo zoper sklep.

2Glej npr. Tadeja Zima Jenull: Materialnopravni in procesni vidik pobota, Pravosodni bilten 2/2017, str. 137.

3Podobno tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi III Ips 4/2013 z dne 17.9.2013.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.