Jedro

Namen pridobitve premoženjske koristi je v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja naveden, tožilka je tudi obrazložila, zakaj meni, da je obtoženec obravnavano dejanje storil z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. Toda merodajen je le opis kaznivega dejanja v obtožbi, ki se nato v primeru obsodilne sodbe prelije v izrek sodbe. Ta znak v konkretnem opisu kaznivega dejanja pa ni bil z ničemer konkretiziran.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbi okrožne državne tožilke se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obtoženega A. A., rojenega ..., Gruzija, s stalnim prebivališčem ..., Francija, z začasnim bivališčem ..., Francija, državljana Gruzije, po poklicu ..., zaposlenega pri ..., Francija, ..., lastnika osebnega avtomobila BMW X5, registrskih številk ..., neobsojenega, ni v drugem kazenskem postopku v Republiki Sloveniji, v priporu od 15. 3. 2023 od 21:05 ure do 12. 6. 2023 do 16:30 ure, po 358. členu ZKP oprosti obtožbe, da je več tujcev, ki niso imeli dovoljenja za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji, z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi zase prevažal po ozemlju Republike Slovenije, pri čemer je tujce izpostavil nevarnosti za življenje in telo, s tem, da je dne 15. 3. 2023 ob 21:05 uri v osebnem vozilu BMW X5, registrske številke ... po ozemlju Republike Slovenije, in sicer po avtocesti A1 od uvoza Logatec v smeri proti Kopru, prevažal štiri državljane Ruske federacije, ki niso imeli dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo in prebivanje v njej, in sicer C. C., D. D. ter otroka E. E. in F. F., ki ju je izpostavil nevarnosti za življenje ali zdravje, saj sta prosto sedela na zadnjih sedežih in nista bila ustrezno zavarovana z zadrževalnim sistemom, ki je primeren fizičnim lastnostim otroka (otroški sedež) ter bi se lahko v primeru prometne nesreče, močnega zaviranja ali drugega nenadnega dogodka huje poškodovala, pri tem pa je tujce po predhodnem dogovoru pobral na območju Logatca in jih vozil v smeri proti Kopru, dokler ni bil ustavljen s strani policije, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1. II. Po prvem odstavku 96. člena obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun.

Obrazložitev

1. Po sprejemu obtoženčevega priznanja krivde je z izpodbijano sodbo Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1. Po 58. členu KZ-1 je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dve leti in dva meseca zapora s preizkusno dobo petih let. Nato mu je izreklo še dve stranski kazni (pravilno: določilo in nato odločilo, da se izvršita), in sicer stransko denarno kazen v višini 130 dnevnih zneskov (1.300 EUR) z rokom plačila treh mesecev po pravnomočnosti sodbe ter stransko kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za čas štirih let. V primeru preklica pogojne obsodbe je odločilo, da se obtožencu po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v kazen šteje čas pridržanja v priporu od 15. 3. 2023 od 21:05 ure do 12. 6. 2023 do 13:30 ure. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo mobilna telefona iPhone 12 PRO MAX in Samsung (ni pa se odločilo za odvzem obtoženčevega osebnega vozila BMW X5 po osmem odstavku 308. člena KZ-1). Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrado in potrebne izdatke zagovornika.

2. Zoper sodbo, natančneje zoper zaporno kazen v odločbi o kazenski sankciji, se je pritožila okrožna državna tožilka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče kazen dve leti in dva meseca zapora, medtem ko v preostalem delu izrečeni kazenski sankciji (kazni) ostaneta enaki. Predlagala je še, da se zoper obtoženca do nastopa kazni odredi pripor.

3. Ob odločanju o pritožbi je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti v mejah, določenih v 383. členu ZKP. Ugotovilo je, da je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon, in sicer je podana kršitev po 1. točki 372. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 383. člena ZKP o vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Ugotovljena kršitev je terjala spremembo izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP, saj dejanje, za katero je bil obtoženi obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje.

4. Navedena kršitev kazenskega zakona je podana, kadar sodišče zaradi napačne pravne presoje, da gre za kaznivo dejanje, izreče obsodilno sodbo namesto oprostilne. Dejanje, za katero je obtoženec obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje, če v opisu dejanja manjka kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja oziroma če ti zakonski znaki v opisu obtoženčevega izvršitvenega dejanja niso konkretno navedeni. Za obsodbo namreč ne zadošča, da so v opisu dejanja navedeni samo abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja.

5. Sodišče prve stopnje je pravno napačno presodilo, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, sploh kaznivo. Obtožencu je obtožba očitala in je bil na prvi stopnji spoznan za krivega kaznivega dejanja po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Kvalifikatorno okoliščino po šestem odstavku navedenega člena je predstavljala izpostavitev dveh otrok nevarnosti za življenje ali zdravje. Kot je korektno opisano v konkretnem delu očitanega kaznivega dejanja sta kot potnika v obtoženčevem osebnem avtomobilu prosto sedela na zadnjih sedežih in nista bila ustrezno zavarovana z namestitvijo v otroška sedeža med vožnjo po avtocesti. Toda bistveno za odločitev pritožbenega sodišča je, da mora biti tudi v primeru kvalifikatorne okoliščine dejanje storjeno po tretjem (četrtem ali petem) odstavku 308. člena KZ-1. Kazniva dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 je mogoče izvršiti z več izvršilnimi ravnanji. Eden izmed njih je, da storilec enega ali več tujcev z namenom pridobitve premoženjske koristi zase ali za koga drugega nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države oziroma jih po njem prevaža. Namen pridobitve premoženjske koristi je v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja naveden, tožilka pa je na strani 11 obtožnice še obrazložila, zakaj meni, da je obtoženec obravnavano dejanje storil z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. Vendar pa navedba v obrazložitvi obtožnice (ali sodbe, kadar ne gre za sodbo na podlagi priznanja krivde) ne zadošča, saj je merodajen le opis kaznivega dejanja v obtožbi, ki se nato v primeru obsodilne sodbe prelije v izrek sodbe. Navedeni zakonski znak pa ni takšne narave, da zaradi jasnosti in razumljivosti ne bi potreboval podrobnejše konkretizacije, temveč terja navedbo okoliščin, ki kažejo na takšen storilčev namen.

6. Pritožbeno sodišče je pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da prav ta znak v konkretnem opisu kaznivega dejanja ni z ničemer konkretiziran. V začetnem delu konkretnega opisa je navedeno, da je obtoženec v osebnem vozilu prevažal štiri državljane Ruske federacije, v osrednjem delu je opisana kvalifikatorna okoliščina prevažanja otrok, ne da bi bila nameščena v otroška sedeža, ob koncu pa je navedeno, da je obtoženec tujce po predhodnem dogovoru pobral na območju Logatca in jih vozil v smeri proti Kopru, dokler ni bil zaustavljen s strani policije. Niti iz slednjega dela opisa ni razvidno, da bi obtoženec prevoz opravil za plačilo oziroma z namenom pridobitve premoženjske koristi. Predhodni dogovor namreč ne pomeni nujno, da je prevoz odplačen.

7. Zaradi takšnega hibnega opisa kaznivega dejanja je tedaj izostal opis enega od zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Iz opisa kaznivega dejanja tudi ne izhaja katero izmed drugih izvršitvenih ravnanj po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 ali katero drugo kaznivo dejanje, kar vse je terjalo spremembo obsodilne sodbe po uradni dolžnosti v oprostilno sodbo, kot je bilo pojasnjeno zgoraj.

8. Zaradi sprejete odločitve se pritožbeno sodišče ni spuščalo v presojo pritožbenih navedb oziroma ustreznosti kazenske sankcije, natančneje pogojne obsodbe in zaporne kazni.

9. Sprememba sodbe je narekovala še spremembo odločbe o stroških, in sicer je sodišče odločilo, kot je razvidno iz točke II izreka te sodbe, da navedeni stroški obremenjujejo proračun.