Jedro

Možnost izdaje gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo obstoječega objekta ne daje tudi možnosti za postopno uveljavljanje gradbenih dovoljenj za „legalizacijo“ dejansko v celoti na novo zgrajenega objekta. Gradnjo je treba obravnavati kot celoto in ne le njenih posameznih delov, čeprav bi vsak del zase lahko pomenil rekonstrukcijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Kočevje je zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo rekonstrukcije obstoječega gospodarskega poslopja na zemljišču parc. št. 663 k. o. ... Prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi navaja, da je zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil, ker je ugotovil, da je tožnik večino objekta podrl, zaradi česar njegova rekonstrukcija ni več mogoča in bi tožnik lahko zaprosil kvečjemu za legalizacijo novozgrajenega objekta.

Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je organ prve stopnje zmotno ugotovil dejansko stanje, napačno uporabil materialno pravo in zagrešil bistveno kršitev postopka. Prvostopenjskemu organu očita kršitev načela kontradiktornosti, tj. določb 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 in spremembe – v nadaljevanju ZUP), ker mu upravni organ na ustni obravnavi 13. 7. 2010 ni pojasnil, da bo opravil ogled same rekonstrukcije, in mu tako ni omogočil, da ogledu prisostvuje in se izjavi glede dejstev in okoliščin, razvidnih iz ogleda. Kršitev načela kontradiktornosti naj bi pomenila tudi uporaba fotografij, ki jih je organ prve stopnje brez vednosti tožnika pridobil, in iz katerih naj bi bilo razvidno, da je objekt razen enega vogala v višini pritličja v celoti porušen. Ugotovitev, da je objekt razen enega vogala v višini pritličja v celoti porušen, pa naj bi bila napačna.

Navaja, da je opravil rekonstrukcijo objekta v skladu s pridobljenim gradbenim dovoljenjem z dne 28. 8. 2009. „Izven“ gradbenega dovoljenja naj bi izvedel le rušitev SZ zunanje zidane stene in SV zidane stene ter izdelal nove strojne instalacije. Porušena zidova naj bi ogrožala varnost in stabilnost objekta, ko se je odstranil tlak, pa naj bi bilo ugotovljeno, da ni temeljev. Zato je bil izveden nov pasovni temelj in nov opečni zid v enakih dimenzijah. To po mnenju tožnika ni nadomestna gradnja, temveč rekonstrukcija objekta. Meni, da je pri rekonstrukciji dovoljeno spreminjati konstrukcijske elemente in zmogljivost obstoječega objekta, le da spremembe ne smejo biti bistvene. Sklicuje se na opredelitev rekonstrukcije objekta iz 7. 2. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04 in 126/07 – v nadaljevanju ZGO-1) in opozarja na spremenjeno definicijo rekonstrukcije po ZGO-1B (Uradni list RS, št. 126/07). Poudarja, da niso bile prekoračene tlorisne dimenzije iz veljavnega gradbenega dovoljenja. Meni, da dela, ki niso zajeta z gradbenim dovoljenjem, pomenijo rekonstrukcijo objekta in v zvezi s tem predlaga postavitev izvedenca gradbene stroke, sklicuje pa se tudi na mnenje svojega projektanta z dne 7. 7. 2010. Sodišču predlaga, naj po izvedeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Tudi po presoji sodišča je očitek o kršitvi tožnikove pravice, da se izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah, neutemeljen, kljub temu, da ni bil seznanjen z ogledom oziroma s fotografijami, ki so nastale v drugem postopku. Kot je že pravilno pojasnil pritožbeni organ, ugotovitev, da je objekt skoraj v celoti porušen, ne izhaja iz teh fotografij, temveč iz inšpekcijske odločbe z dne 22. 12. 2009 in iz podatkov predloženega projekta. Tožnik ne trdi, da se o tem ni mogel izjaviti, nenazadnje pa so podatki iz predloženega projekta podatki, ki jih je dal tožnik sam. Poleg tega se je udeležil ustne obravnave 13. 7. 2010, na kateri je bil seznanjen z navedeno ugotovitvijo in jo je, kot je razvidno iz tega zapisnika, tudi potrdil. Na zapisnik te obravnave tožnik ni imel pripomb. Tudi v tožbi zapisniku ničesar ne očita, zato je neutemeljena tudi tožbena trditev, da je ugotovitev, da je objekt, razen enega vogala v višini pritličja, v celoti porušen, napačna.

V zvezi z razlago opredelitve pojma rekonstrukcije in glede na navedbe, s katerimi tožnik navaja, kaj je bilo dejansko izvedeno, pa sodišče pojasnjuje, da možnost izdaje gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo obstoječega objekta ne daje tudi možnosti za postopno uveljavljanje gradbenih dovoljenj za „legalizacijo“ dejansko v celoti na novo zgrajenega objekta. Gradnjo je treba obravnavati kot celoto in ne le njenih posameznih delov, čeprav bi vsak del zase lahko pomenil rekonstrukcijo. Celota izvedenih del pa, kot je pravilno ugotovila in ustrezno obrazložila že toženka, v obravnavani zadevi tudi po mnenju sodišča vsekakor pomeni novogradnjo in ne rekonstrukcije.

Na drugačno odločitev ne more vplivati niti mnenje projektanta z dne 7. 7. 2010, na katerega se tožnik sklicuje, niti dokaz z izvedencem gradbene stroke. Po vpogledu v upravni spis namreč sodišče ugotavlja, da tožnik teh dokazov v upravnem postopku ni predlagal. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 pa stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Če je tožnik želel, da bi sodišče navedbe projektanta upoštevalo kot njegove tožbene navedbe, bi jih moral v tožbi tudi navesti.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.Zavrnitev tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških, ki jih je tožnik uveljavljal (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).