Jedro

Ekonomski interes tožnika za posestno varstvo je treba presojati (tudi) z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic.V tem smislu je preprečevanje samovolje in nasilja kot razlog posestnega varstva v svojem končnem bistvu tudi varovanje ekonomskih interesov. Ekonomski interes tožnika za posestno varstvo je torej treba presojati (tudi) z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov (toženke) v obstoječe posestno stanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki prepovedalo v bodoče s takšnimi in drugačnimi ravnanji, kot so odstranitev premičnin iz kletnih prostorov in spalnice ali vnosom drugih premičnin(1) v kletne prostore in spalnico, motiti tožnikovo posest tožnika, v preostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženki naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov.

2. Toženka v pravočasni pritožbi izpodbija ugodilni del sklepa, sodišču očita larpurlartizem in kot bistveno navaja, da tožnik ni bil moten v posesti svojih prostorov niti v posesti svojih stvari. Toženka ni zamenjala ključavnice, ampak je zgolj vzpostavljala minimalni red in čistočo v prostorih. Zaradi prestavitve omare (čiščenja in delne adaptacije stanovanja) je morala zložiti oblačila na posteljo in tožnik bi lahko uporabil samopomoč ter brez najmanjšega napora z odrivom teh oblačil mirno ležal na ležišču, zato dejanja toženke ne morejo pomeniti motenja posesti. Opozarja, da je sodišče zmotno zaključilo, da je storila motilno ravnanje tudi s tem, ko je odnesla nekaj tožnikove posode, čeprav ni logično, kam. Tožnik ni bil z ničemer prikrajšan v svoji ekonomski koristi (sodba VSL 1508/99). Očita še, da je sodišče zmotno ocenilo, da ima tožnik služnostno pravico na posameznih predmetih, kar iz sklenjene sodne poravnave ne izhaja. Ker je toženka s pleskanjem in čiščenjem opravljala redna vzdrževalna dela (in zato prestavila obleke iz omare na posteljo tožnika), ni mogoče govoriti o protipravnosti njenih dejanj. Graja še odločitev o stroških postopka, saj bi glede na delni umik zahtevka in na delno zavrnitev, morala vsaka stranka nositi svoje stroške celotnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podredno njegovo razveljavitev.

3. Tožnik je na vročeno pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta razvezana zakonca, ki sta solastnika skupne nepremičnine: tožniku pripada solastniški delež do 1/3. V delni sodni poravnavi v pravdi glede določitve deležev na skupnem premoženju sta dogovorili način uporabe prostorov: tožnik lahko uporablja spalnico z opremo, WC v kopalnici, tuš kabino v kleti in souporablja omaro za čevlje v predsobi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik posest na teh delih nepremičnine (12. točka obrazložitve), česar toženka v pritožbi niti ne izpodbija. Sodišče je tožnikov zahtevek zavrnilo v delu, kjer je ugotovilo, da sploh ni šlo za motilno ravnanje (preprečevanja souporabe omarice za čevlje), oziroma v delu, kjer tožnik ni dokazal motilnih ravnanj (odvzem posode). Za preostala očitana motilna ravnanja (metanje oblačil, radia, škatel s kasetami ipd. na posteljo) je zavrnilo restitucijski del tožbenega zahtevka, ker je bilo po vložitvi tožbe stanje že sanirano, ugodilo pa je prepovednemu delu zahtevka za v bodoče. 6. Predmet te pravde je posestno varstvo, pri čemer nista pomembna pravica do posesti niti (ne)poštenost posestnika, temveč zgolj zadnje posestno stanje in nastalo motenje. Glede na navedeno je brezpredmeten pritožbeni očitek, da tožnik nima služnostne pravice na posameznih predmetih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik imel posest nepremičnine v delu, kjer je prišlo do motenja, s tem pa tudi posest na premičninah v tem prostoru, zato je treba le še odgovoriti na vprašanje, ali ga je toženka v tej posesti motila ali ne.

7. Tožnik je že v tožbi pojasnil, da so posamezna motilna dejanja zgolj izseki celotnega dogajanja – šikaniranja, ki ga izvaja toženka, dokazni postopek pa je to potrdil. Očitek o (pravnem) larpurlartizmu ni na mestu, kajti intervencija sodišča je potrebna ravno v takih primerih, kot je obravnavani, da se zaščitita pravni in ekonomski interes tožnika ter prepreči samovolja. Posestno varstvo je varstvo, ki ga nudi pravna država zaradi javne varnosti in ekonomske blaginje ter preprečitve nereda. Njegov temeljni namen je ohranitev obstoječega dejanskega stanja in preprečitev samovolje, kar izhaja tudi iz vsebine predpisov, ki urejajo to področje. Ekonomski interes tožnika za posestno varstvo je treba presojati (tudi) z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic.V tem smislu je preprečevanje samovolje in nasilja kot razlog posestnega varstva v svojem končnem bistvu tudi varovanje ekonomskih interesov. Ekonomski interes tožnika za posestno varstvo je torej treba presojati (tudi) z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov (toženke) v obstoječe posestno stanje.

8. Sodišče prve stopnje se je pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali obravnavani zahtevek pomeni tako izvrševanje pravice do posestnega varstva, kot ustreza namenu, zaradi katerega je posest varovana, oziroma, ali ima tožnik ekonomski interes za zahtevano posestno varstvo. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožnik ekonomski (in pravni) interes za uporabo omenjenih prostorov izkazal, je pravilen (tožnik občasno uporablja prostore za preoblačenje, kuho in spanje, saj pomaga bratu na kmetiji, ki jo ima v bližini), glede razlogov pa pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na 12. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbene navedbe, da tožnik ni bil z ničemer prikrajšan v svoji ekonomski koristi, niso utemeljene, saj tožnik zaradi toženkinih ravnanj ni mogel uporabljati postelje za počitek (ni mogel počivati in ležati tam, kjer je to prej počel). Brezpredmetno je sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1508/99, saj gre za drugačno dejansko stanje(2).

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da oblačila na postelji ne morejo pomeniti dejanja, s katerim se lahko moti posest. Prvostopenjsko sodišče je namreč v 13. točki obrazložitve sodbe pravilno ugotovilo, da je bil tožnik moten v svoji posesti, ker se zaradi predmetov, ki so bili naloženi na postelji, tam ni mogel več odpočiti med delom. Tudi iz fotografij (prilogi A 12 in A 13) je jasno razvidno, da je bila postelja v spalnici popolnoma založena z oblačili in drugimi predmeti, ki jih tožnik vsekakor ne bi mogel odstraniti z enim samim gibom roke (kot to v pritožbi navaja toženka), zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je bil s predmetnim motilnim ravnanjem način izvrševanja tožnikove dejanske posesti posebno otežen, in sicer zaradi ravnanja toženke, česar ta niti ni zanikala. Pritožnica prihaja sama s seboj v nasprotje, ko enkrat navaja, da motilnih ravnanj sploh ni bilo, drugič pa niso bila protipravna, saj je šlo za redno vzdrževanje stanovanjske hiše (pleskanje, čiščenje). Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjsko obrazložitvijo (14. točka obrazložitve), da je bilo predmetno motilno ravnanje storjeno samovoljno in je zato protipravno. V zvezi slednjim pritožbeno sodišče odgovarja, da protipravnost motenja izključujejo zgolj na zakonu temelječa ravnanja. Pritožničina zahteva, da bi se moral tožnik poslužiti samopomoči, nima opore v zakonskih določbah glede motenja posesti.

10. Pritožbene navedbe glede posode so nepomembne, saj je bil tožnikov zahtevek v tem delu zavrnjen, ker je sodišče zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je posodo iz kuhinje v kleti res vzela toženka.

11. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Odločitev temelji na prvem in tretjem odstavku 154. člena ZPP in je skladna z večinsko sodno prakso, saj je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnik v pretežnem delu uspel, z neuspelim delom pa posebni stroški niso nastali, v celoti pa je v uspel v predhodnem pritožbenem postopku.

12. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sklepa preizkusilo še v mejah razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), vendar pomanjkljivosti ni odkrilo, zato je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

13. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka: toženka, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa, ker z odgovorom na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve na drugi stopnji.

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je zapisalo „nepremičnin“, a gre za očitno pisno pomoto, ki jo lahko sodišče prve stopnje kadar koli popravi (328. člen ZPP).

Op. št. (2): V tej zadevi je tožnik izkazal ekonomski interes, da lahko po dvorišču tožencev pride peš do svoje drvarnice, vendar je sodišče zaključilo, da železna konstrukcija, ki sta jo postavila toženca, ne pomeni motenja posesti, saj je lahko obide zgolj z dvema korakoma vstran. Torej sodišče je ugotovilo, da motilno ravnanje (železna konstrukcija) tako minimalno posega v njegovo posest, da tožnik ni onemogočen v pridobivanju njegove ekonomske koristi. V konkretnem primeru pa oblačila in druge stvari na tožnikovi postelji onemogočajo njeno uporabo za počitek in spanje, zato je tožnik prikrajšan v svoji ekonomski koristi.