Jedro

Sporno med strankami je, ali je tožnica dokazala drugo pravno podlago, ki je močnejša od volje lastnika, da se njena GERK-a, ki sta vrisana na spornih parcelah, izbrišeta. Tožnica „druge pravne podlage“ ni izkazala. Nesporno v zemljiško knjigo služnost tožnice na navedenih parcelah ni bila nikoli vpisana, saj tožnica tega niti ne zatrjuje. Le vpis teh pravic v zemljiško knjigo bi lahko predstavljal ustrezno „drugo pravno podlago“, iz katere bi izhajala pravica do uporabe spornih zemljišč s strani tožnice. Kolikor tožnica meni, da je imela ob času nacionalizacije spornih zemljišč pravico služnosti na le-teh, bi morala s sprožitvijo ustreznega sodnega postopka dokazati obstoj služnosti. Obstoja deležnih pravic na spornih parcelah, vpis katerih v register tožnica zatrjuje in dokazuje v tem postopku, pa ni mogoče enačiti z vpisom služnosti v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločil, da se GERK-a z identifikacijskima številkama GERK PID 3060099, domače ime …, ki leži na delih parc. št. 333, 332 in 337/1 k.o. …, v velikosti 3,4753 ha in GERK PID ..., ki leži na delu parc. št. 332 k.o. … in na delu parc. št. 679/19 k.o. …, po pravnomočnosti te odločbe izbrišeta iz kmetijskega gospodarstva tožnice. V obrazložitvi navaja, da je A. lastnica v izreku navedenih parcel, na delu katerih ima tožnica vrisana GERK-a. Citira določbo 7. točke 2. člena, drugi odstavek 34. člena ter določbo 35. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju Pravilnik) in navaja, da je z dopisom z dne 12. 9. 2012 tožnico pozval, da predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe spornega zemljišča. V odgovoru se je tožnica sklicevala na analogno uporabo drugega odstavka 33. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in predložila register deležnih pravic z dne 30. 9. 1932, dodatek z dne 10. 12. 1937 ter odločbo o podržavljenju z dne 22. 3. 1949. Soglasja lastnice parcel za uporabo predmetnih zemljišč pa ni predložila. Na ustni obravnavi 8. 11. 2012 je bilo ugotovljeno, da je v GERK … vključen tudi del parc. št. 679/19 k.o. …, katere zemljiškoknjižna lastnica je prav tako A. Tako je upravni organ tožnico pozval, da izkaže tudi pravico uporabe za del te parcele. Dalje ugotavlja, da v predpisanem roku in vse do izdaje te odločbe tožnica ni predložila nobenega dokazila o tem, da bi stranki sklenili zakupno pogodbo, niti da bi pridobila soglasje lastnice za uporabo delov spornih parcel. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 5. 12. 2013 pritožbo tožnice zavrnil. Ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnica pravice do uporabe ni dokazala, saj se razsodba z dne 5. 6. 1913 in register deležnih pravic z dne 30. 9. 1932 in 10. 12. 1937 ne more šteti kot druga pravna podlaga, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč. Ugotavlja tudi, da na navedenih zemljiščih v zemljiški knjigi ni bila nikoli vpisana stvarna ali osebna služnost, kar pomeni, da tožnica pravice do uporabe ni dokazala. Nevpisana služnost proti dobrovernemu lastniku (pridobitev lastninske pravice z odločbo organa) ne učinkuje. A. je pridobila lastninsko pravico na navedenih nepremičninah na podlagi odločb upravnega organa z dne 28. 3. 2000 in 23. 3. 2009, kar pomeni, da nevpisane služnosti proti A. ne učinkujejo.

Tožnica v tožbi navaja, da je A. pri prvostopenjskem organu 7. 9. 2012 vložila vlogo za ugotavljanje pravilnosti prijavljenih GERK-ov na parc. št. 332, 333 in 337/1 k.o. …, pri čemer je za navedene parcele predložila zemljiškoknjižne izpiske. Na ustni obravnavi pa je razširila svoj predlog tudi na del parc. št. 332 k.o. … in na del parc. št. 679/19 k.o. …, za svojo trditev pa ni predložila nobenih dokazil, pa tudi ni navedla, v kolikšnem delu oziroma na kakšni kvadraturi naj bi navedeni parceli prekrival GERK PID 4563729. Kljub temu je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo, s katero je odločil tudi o razširjenem zahtevku A. Dalje izpostavlja, da je na podlagi razsodbe z dne 5. 6. 1913 št. 456/a.o. Komisije za agrarne operacije v Ljubljani, ki je uvedla agrarno postopanje ter uredbo užitkov in uprave glede …, izkazovala pravico uporabe na spornih parcelah. Operacijsko ozemlje, ki je zajemalo tudi zemljišča, ki so predmet tega postopka, je bilo prijavljeno Okrajnemu sodišču v Radovljici. K registru deležnih pravic, ki je postal pravnomočen, je bil 10. 12. 1937 izdan tudi dodatek, ki je ravno tako postal pravnomočen. To potrjuje tudi zapisnik, ki določa meje deležnih pravic na obremenjenem zemljišču, ki je bil predmet postopka. To pomeni, da je tožnica že v postopku pred organom prve stopnje dokazala, da ima pravico uporabe na spornih zemljiščih na podlagi sodbe, ki je bila tudi že izvedena v registru deležnih pravic. To pomeni, da je bila pravica tožnice vnešena v register, ki ima naravo javne listine. Iz odločbe o prenosu agrarne skupnosti v obče ljudsko premoženje z dne 22. 3. 1949 je razvidno, da bo o prehodu servitutnih pravic v splošno ljudsko premoženje na planini …, … in … izdana posebna odločba, ki pa nikoli ni bila izdana. Torej pravna podlaga za servitutne pravice še danes obstoji, saj je bila tožnici priznana na podlagi sodbe in vnesena v register, ki je imel naravo javne listine. Tožnica je tako prepričana, da je v celoti izpolnila zahtevo glede dokazovanja druge pravne podlage po 7. točki 2. člena Pravilnika. Ugovarja tudi, da je izrek prvostopenjske odločbe nedoločen in nedoločljiv, zato se odločbe ne da preizkusiti. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in drugostopenjsko odločbo spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi in odločbo prve stopnje odpravi, toženki pa naloži plačilo vseh stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je sodišču posredovala upravni spis zadeve, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Iz določbe 7. točke 2. člena Pravilnika izhaja, da so zemljišča v uporabi kmetijskega gospodarstva zemljišča, za katera ima nosilec kmetijskega gospodarstva pravico do uporabe; pravico do uporabe ima nosilec, ki je lastnik ali zakupnik zemljišča oziroma ima za uporabo zemljišča pridobljeno soglasje lastnika zemljišča ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč.

V obravnavani zadevi leži GERK PID tožnice 3060099 na delih parc. št. 333, 332 in 337/1 k.o. …. GERK PID tožnice 4563729 pa leži na delu parc. št. 332 k.o. … in na delu parc. št. 679/19 k.o. …. Med strankami ni sporno, da tožnica ni lastnica teh parcel, niti zakupnica oziroma da za njihovo uporabo nima soglasja lastnice zemljišča. Prav tako ni sporno, da je lastnica vseh predmetnih parcel A.. Sporno med strankami pa je, ali je tožnica dokazala „drugo pravno podlago“, ki je močnejša od volje lastnika, da se tožničina GERK-a, ki sta vrisana na teh parcelah, izbrišeta.

Po mnenju sodišča tožnica „druge pravne podlage“ ni izkazala. S tem v zvezi se sklicuje na sodbo z dne 5. 6. 1913 in na register deležnih pravic z dne 30. 9. 1932 in 10. 12. 1937. Nesporno pa v zemljiško knjigo služnost tožnice na navedenih parcelah ni bila nikoli vpisana, saj tožnica tega niti ne zatrjuje. Le vpis teh pravic, ki jih zatrjuje tožnica, v zemljiško knjigo, pa bi po prepričanju sodišča lahko predstavljal ustrezno „drugo pravno podlago“, iz katere bi izhajala pravica do uporabe spornih zemljišč s strani tožnice. Kolikor tožnica meni, da je imela ob času nacionalizacije spornih zemljišč pravico služnosti na le-teh, bi morala s sprožitvijo ustreznega sodnega postopka dokazati obstoj služnosti. Obstoja deležnih pravic na spornih parcelah, vpis katerih v register tožnica zatrjuje in dokazuje v tem postopku, pa ni mogoče enačiti z vpisom služnosti v zemljiško knjigo.

V zvezi z ugovorom razširitve zahtevka na ustni obravnavi tudi na del parc. št. 679/19 k.o. … in na del parc. št. 332 k.o. …, na katerih ima tožnica vpisan GERK PID 4563729, pa sodišče po vpogledu v upravni spis zadeve ugotavlja, da je A. na ustni obravnavi dne 8. 11. 2012 predlagala vpogled v zemljiško knjigo v zvezi z lastništvom navedenih dveh parcel ter da je prvostopenjski organ na omenjeni ustni obravnavi v zemljiško knjigo vpogledal in izpisek tudi vročil obema strankama. Dalje iz zapisnika izhaja, da je organ tožnici določil 15-dnevni rok, da predloži dokaz o pravici uporabe tudi omenjenih dveh parcel, vendar pa le-ta tega v odrejenem roku, niti pozneje do izdaje izpodbijane odločbe, ni predložila. Sodišče tako očitane postopkovne kršitve ni našlo.

Utemeljen pa ni niti tožbeni ugovor, da je izrek prvostopenjske odločbe nedoločen. V čem naj bi bila nedoločnost izreka izpodbijane odločbe, tožnica v tožbi ne pojasni. Sodišče sodi, da je izrek jasen in določen, saj jasno opredeljuje oba GERK-a tožnice, njuno velikost in to, na katerih parcelah konkretno ležita in del katerega kmetijskega gospodarstva sta ter tudi, da se po pravnomočnosti te odločbe izbrišeta. Takšen izrek torej po presoji sodišča ne dopušča različnih tolmačenj, tako da ne more biti sporno, kako je potrebno izpodbijano odločbo izvršiti.

Po vsem povedanem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.