Jedro

Delo voznika mestnega avtobusa (ki doživi napad nasilneža in utrpi škodo) ni delo s povečano nevarnostjo oz. ne gre za nevarno dejavnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 9.662,15 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, tožniku pa je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 58,31 EUR.

Zoper to sodbo se po svojem pooblaščencu pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo ugotovitev, da tožnikovo delo ne predstavlja nevarne dejavnosti, predvsem na izpoved priče A.M. Slednji naj bi izpovedal, da so vozniki avtobusa dobro zaščiteni, da delodajalec nabavlja najmodernejše avtobuse, sodišče prve stopnje pa je celo ugotovilo, da je tožnik v času nastanka škode vozil novejši nizkopodni avtobus s zaščitno pregrado. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje je nepravilna in protispisna. Priča je poudarila, da delodajalec tožnika nabavlja najmodernejše avtobuse, s tem pa ni izpovedala, da so vsi avtobusi tožnikovega delodajalca najmodernejši. V kakšnem vozilu konkretno je opravljal svoje delo tožnik, ni zatrjevala in dokazovala nobena od pravdnih strank. Zato je ugotavljanje dejanskega stanja v tej smeri nedopustno, nepravilno in nepotrebno. Priča je tudi izpovedala, da se položaj voznikov mestnih avtobusov glede varnosti pri delu poslabšuje, kar se tiče samega prometa, katerega je čedalje več. To izpoved je opisala s številnimi statističnimi podatki, iz katerih izhaja, da so vozniki avtobusov pogosto žrtve napadov, ki se končajo s telesnimi poškodbami voznikov. V zadnjih sedmih letih je po izpovedi priče bilo kar 46 napadov, ki so se končali s telesnimi poškodbami voznikov avtobusov. V 22 letih vožnje mestnega avtobusa je tožnik na delovnem mestu utrpel telesne poškodbe zaradi napada tretjih oseb dvakrat. Po mnenju tožeče stranke je vožnja mestnega avtobusa, glede na takšne statistične podatke, nevarna dejavnost. Jasno je, da ni nevarna dejavnost vožnja sama po sebi, prav tako ni vožnja avtobusa nevarna dejavnost že samo iz razloga, ker je promet na cestah vedno bolj gost, je pa vožnja mestnega avtobusa nevarna dejavnost, če se upošteva veliko število ljudi, s katerimi so šoferji v kontaktu, upoštevajoč neprijetne prometne situacije, v katerih se lahko znajdejo ob vožnji v mestu v času prometnih konic. Podatek o številu napadov in poškodb voznikov jasno kaže, da tožnik opravlja nevarno dejavnost in ne pomeni, da bi šlo v teh primerih samo za izjemne dogodke, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Da gre za nevarno dejavnost, se zaveda tudi tožnikov delodajalec, kar je razvidno iz izpovedbe A.M., da delodajalec voznike posebej uri glede ravnanja v spornih trenutkih, nadalje iz prijave poškodbe pri delu, v kateri delodajalec ni obkrožil točke 0 pri 15. točki, ki bi pomenila, da delovno mesto ni nevarno, ter iz sodbe III P 1039/98, s katero je sodišče odločalo le o višini tožbenega zahtevka ravno zato, ker je delodajalec tožnika priznal, da je tožnikovo delo nevarno in zato temelj obveznosti ni bil sporen. Tožnikov delodajalec je v preteklosti že soglašal s svojo objektivno odgovornostjo glede istovrstne škode, ki je nastala na istovrsten način. Neutemeljeni so tudi očitki sodišča prve stopnje glede tožnikovega ravnanja, ko je videl, da se mu približuje napadalec s kovinsko palico v roki. Sodišče prve stopnje ne pove, kako bi lahko tožnik ravnal bolj preudarno oz. bolj previdno. Zgolj zaprto okno tožnika ne bi obvarovalo pred napadom vandala z železno palico. Tožnikova reakcija, ki se je hotel pogovoriti in situacijo pomiriti, je bila v danem trenutku najboljša. Tožnik ni tisti, ki bi izzval tretjo osebo. Sodišče prve stopnje tudi ne pojasni, za katere predhodne negativne izkušnje pri tožniku naj bi šlo v zvezi z njegovim odzivom v dani situaciji. Med izpovedbami tožnika in obeh prič ni take razlike, kot jo prikazuje sodišče prve stopnje. Osnovni namen instituta nevarne dejavnosti je v tem, da tisti, ki se ukvarja s posamezno dejavnostjo, za škodo iz te dejavnosti tudi odgovarja. Kdor zaradi opravljanja neke dejavnosti profitira, naj trpi tudi škodo, ki nastaja v zvezi s to dejavnostjo. Ni prav, da je vsako leto sedem voznikov mestnega potniškega prometa v glavnem mestu države bolj ali manj pretepenih s strani tretjih oseb, njihov delodajalec pa za to škodo ne odgovarja, ker naj bi njihovo delo ne bilo nevarno. Glede na približno 480 zaposlenih voznikov v mestnem potniškem prometu bi za primerljivost stanja moralo biti letno pretepenih, če se primerja podatke o številu drugih javnih uslužbencev v državni upravi oz. sodnikov, 495 državnih uradnikov, 16 sodnikov oz. 29.166 Slovencev nasploh. V primeru voznikov mestnih avtobusov po Ljubljani je podana bistvena večja nevarnost od povprečne, kar je glavni pogoj za kvalifikacijo neke dejavnosti kot nevarne. Tožnik sam je vložil še laično pritožbo zoper odločitev, da je dolžan plačati toženki pravdne stroške, navaja, da mu premoženjsko stanje ne dopušča tega plačila.

Tožena stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je zatrjeval, da je zavarovanec tožene stranke (tožnikov delodajalec) odgovoren tožniku za vtoževano škodo tako po pravilih o objektivni odgovornosti kot po določbah o krivdni odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek po predhodni ugotovitvi, da tožnikov delodajalec ne odgovarja za tožnikovo škodo ne objektivno ne krivdno. V pritožbi tožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da njegov delodajalec ni krivdno odgovoren, saj napada le stališče, da delodajalec ni objektivno odgovoren za tožnikovo nastalo škodo.

V okviru svojega trditvenega bremena je tožnik pri utemeljevanju obstoja delodajalčeve objektivne odgovornosti zatrjeval, da je njegovo delo (voznik mestnega avtobusa) nevarno zato, ker mu pri delu grozi nastanek škode, kar potrjuje tudi sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 1039/98 z dne 16.11.2000, ki je obravnavala dogodek, v katerem je neznanec napadel in poškodoval tožnika kot voznika mestnega avtobusa (navedbe v tožbi), da za škodo, ki jo delavec utrpi na delu oz. v zvezi z delom, pri čemer je delo nevarno, odgovarja delodajalec (navedbe v prvi pripravljalni vlogi) ter da je tožnikovo delo nevarno tako zaradi povečane možnosti nastanka same prometne nesreče kot zaradi okoliščin konkretnega škodnega primera (napada voznika tovornjaka na tožnika), pri čemer je tožnik pri svojem delu izpostavljen nevarnosti morebitnih napadov, kar se je izkazalo v tem primeru in v dogodku, glede katerega je predložil sodbo III P 1039/98, in da so napadi na voznike neredek pojav ter je zato obstoj takšne nevarnosti realen (navedbe na prvem naroku za glavno obravnavo). Drugih, konkretnih trditev o delodajalčevi objektivni odgovornosti tožnik do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni podal. Iz tožnikovih trditev je razvidno, da naj bi opravljal delo s povečano nevarnostjo (prevažanje potnikov v mestnem prometu, pri čemer naj bi bil izpostavljen nevarnostim napadov), zaradi česar naj bi zavarovanec tožene stranke odgovarjal za tožnikovo škodo (149. in 150. člen OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni podana objektivna odgovornost delodajalca za tožnikovo škodo. Razlogi izpodbijane sodbe o tem so glede pravno pomembnih dejstev (npr. o tem, da vozniki tožnikovega delodajalca niso redno ogroženi s strani drugih udeležencev v prometu, da vožnja avtobusa ne predstavlja dela s povečano nevarnostjo) pravilni ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje, pri čemer dodaja še naslednje.

Tožnikovo sklicevanje na sodbo III P 1039/98 je brez vsake teže že zato, ker sodbe sodišč v Republiki Sloveniji niso pravni vir. Razen tega iz te sodbe ni razvidno, na kakšni podlagi je bil delodajalec dolžan plačati tožniku odškodnino za škodo, ki jo je utrpel v napadu pri opravljanju dela. V tem pogledu so pritožbene trditve v zvezi s to sodbo (2. odstavek list. št. 96) protispisne, ne glede na to pa predstavljajo tudi nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP). Slednje velja tudi za trditve o vsebini prijave poškodbe pri delu, o izpovedbi priče A.M. o urjenju voznikov, o pretepenih sedmih voznikih na leto, kar naj bi kazalo na nevarno dejavnost, o številu (480) zaposlenih voznikov (pritožbena trditev, da je ta del izpovedi priče izpadel iz zapisnika, je neupoštevna že zato, ker je tožnik s pooblaščencem vred brez pripomb podpisal zapisnik in s tem potrdil njegovo verodostojnost) ter o primerjavi s številom zaposlenih na drugih področjih.

Da se šteje določeno delo za delo s povečano nevarnostjo oz. dejavnost za nevarno, mora iz nje same izvirati večja škodna nevarnost za okolico (2. odstavek 131. člena OZ). Dejavnost mora biti nevarna sama po sebi. Ta nevarnost mora izhajati iz narave same dejavnosti oz. iz sfere odgovornosti tistega, ki se ukvarja z dejavnostjo (obratovalca). Dejavnost je nevarna, kadar po svoji naravi in načinu opravljanja pomeni povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi. V konkretnih okoliščinah tožnikovo delo (vožnja mestnega avtobusa oz. prevoz potnikov v mestnem prometu) ni moglo predstavljati dela s povečano nevarnostjo oz. nevarne dejavnosti. Dejstvo, da je bil tožnik tistega dne napaden od neznanega voznika tovornjaka, ne pomeni, da je tožnikovo delo pomenilo nevarno dejavnost. Tožnikov delodajalec ne more odgovarjati za ravnanje tega napadalca. Tožnikova škoda je posledica nedopustnega ravnanja voznika tovornjaka, ki pa ne izvira iz dejavnosti zavarovanca tožene stranke. Zato tudi ne obstaja njegova objektivna odgovornost za tožnikovo škodo v tem dogodku.

Pritožba zgrešeno meni, da temelji ugotovitev sodišča prve stopnje o neobstoju objektivne odgovornosti delodajalca predvsem na izpovedbi priče A.M. Njegova izpoved se v razlogih sodbe sodišča prve stopnje povezuje predvsem z ukrepi delodajalca s področja varstva pri delu, kar pa za presojo objektivne odgovornosti tožnikovega delodajalca v obravnavanih okoliščinah ni odločilnega pomena. S tega vidika tudi ni bistveno, kakšno je bilo tožnikovo ravnanje, ko se mu je s kovinsko palico v roki začel približevati neznani voznik tovornjaka po nastanku konfliktne situacije, saj ni moglo vplivati na presojo, ali je podana objektivna odgovornost delodajalca. Če je tožnik bil izpostavljen navedenemu napadu neznanca (za njegovo ravnanje delodajalec, kot že rečeno, ne odgovarja), še ni mogoče trditi, da tožnikov delodajalec odgovarja za njegovo škodo po načelu objektivne odgovornosti za škodo iz nevarne dejavnosti (po tožnikovi izpovedbi je voznik mestnega avtobusa 22 let, v tem času pa je bil napaden dvakrat, neupoštevajoč obravnavani dogodek). V tem pogledu ničesar ne spremeni tudi tisti del izpovedbe A.M. da se položaj voznikov mestnih avtobusov glede varnosti pri delu poslabšuje, ker je čedalje več prometa, saj ta okoliščina nima nobene zveze z obravnavanim dogodkom. Pritožbene trditve, da kaže na nevarno dejavnost tožnikovega delodajalca tudi statistični podatek (o katerem je izpovedal A.M.), da je bilo v zadnjih sedmih letih 46 napadov na voznike avtobusov tožnikovega delodajalca, ter da je vožnja avtobusa nevarna dejavnost, ker so vozniki v kontaktu z velikim številom ljudi in ker se lahko znajdejo v neprijetnih prometnih situacijah v času prometnih konic, pa so neupoštevne že zato, ker gre tudi v tem delu za nedovoljene pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP).

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena in 353. člen ZPP). Ker tožnik ni uspel v sporu, je dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške, zato je pravilna tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (1. odstavek 154. člena ZPP).

Ker tožnik ni uspel s pritožbo, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).