Jedro

Tožena stranka je vodovodno omrežje zgolj prevzela v upravljanje zaradi izvajanja obvezne gospodarske javne službe. Tudi ni sporno, da v njegovo izgradnjo ni vložila nobenih proračunskih sredstev. Ob upoštevanju citiranih materialnopravnih podlag je tako po oceni sodišča utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka komunalnega prispevka na tej podlagi ne bi smela odmeriti, če v izgradnjo te komunalne opreme, za katero je komunalni prispevek odmerila, ni financirala, temveč jo je prevzela v upravljanje brezplačno.Komunalni prispevek, ki je po svoji vsebini javna dajatev, je namreč plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme zavezanca občini.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba o odmeri komunalnega prispevka za priključitev na vodovodno omrežje Občine Hoče-Slivnica št. 42601-178/2020 z dne 3. 3. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo o odmeri komunalnega prispevka za priključitev na vodovodno omrežje je Občinska uprava Občine Hoče-Slivnica zavezancu oz. lastniku A., d. o. o. po uradni dolžnosti odmerila komunalni prispevek v višini 3.450,21 EUR za priključitev na obstoječo komunalno opremo – vodovodno omrežje, za stavbo št. 64, ki se nahaja na parc. št. 52/24, k.o. ... (1. točka izreka odločbe). Zavezanec mora plačati komunalni prispevek na transakcijski račun Občine Hoče-Slivnica v roku 30 dni po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka odločbe). Posebni stroški niso nastali (3. točka izreka odločbe).

2. Iz obrazložitve prvostopenjske določbe izhaja, da je z izdajo odločbe Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Maribor, št. 06182-1009/2016-19 z dne 25. 9. 2017 (v nadaljevanju odločba MOP) postal vodovodni sistem, na katerega je priključen objekt št. 64, javni sistem, s katerim opravlja Občina Hoče-Slivnica. V skladu s 217. členom Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) se komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo šteje kot prispevek za obremenitev obstoječe komunalne opreme, ki ga je zavezanec dolžan plačati občini. Tožnik kot zavezanec ima na parc. št. 52/24 k.o. ... v lasti stavbo št. 64, ki je dejansko priključena na vodovodni sistem, zato je prvostopenjski organ odmeril komunalni prispevek v višini 3.450,21 EUR. Dejstvo je, da je objekt že priključen na javno komunalno opremo - javni vodovod, zato se mu odmeri komunalni prispevek za priključitev na vodovodni sistem, saj le ta do sedaj ni bil poravnan.

3. Zoper izdano prvostopenjsko odločbo je tožnik vložil pritožbo, katero je tožena stranka Občina Hoče-Slivnica zavrnila. V odločbi se je sklicevala na drugi odstavek 2. člena Odloka o komunalnem prispevku (MUV, št. 30/09 – UPB 1/10-popravek), po katerem se odmeri komunalni prispevek za komunalno opremo, na katero se bo zavezanec priključil, oz. jo bo uporabljal. 4. Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu. Navaja, da s predmetno odločbo ni seznanjena, saj ni bila stranka v postopku, ter navedbe obrazložitve prvostopenjske odločbe ne more niti preizkusiti. Ob tem izpostavlja dejstvo, da je prav lastniški prednik nepremičnin tožeče stranke bil tisti, ki je sofinanciral in tudi izvajal izgradnjo vodovodnega sistema. Vložena sredstva so mu bila tako rekoč nacionalizirana, vendar slednjega ne izpostavlja, saj razume potrebnost varstva okolja na področju oskrbe s pitno vodo. Navaja, da je tožeča stranka vseskozi od izvedene izgradnje sistema oskrbe z vodo – vodovodni sistem Železničar priključena na predmetno lastno zgrajeno vodovodno omrežje. Od dneva prevzema s strani tožene stranke tudi plačuje tako porabo kot omrežnino, kar ni sporno. Meni, da tožena stranka ni upravičena zaračunavati priključnine oziroma za priključeno vodovodno omrežje vrsto let nazaj in zaračunavati kakršenkoli komunalni prispevek za priključitev. Omrežja namreč tožena stranka ni izvedla ter slednjega ni financirala, vložena so bila sredstva tretjih, tožena stranka pa je ob sedanji situaciji prevzela v uporabljanje omrežje brezplačno na izgrajeno omrežje priključene objekte, sedaj pa bi želela še finančno bremeniti tožečo stranko s komunalnim prispevkom. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi oziroma podredno zadevo vrne v ponovno obravnavanje toženi stranki oziroma prvostopenjskemu organu. Priglaša pa tudi stroške postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri navedeni odločbi, ki jo tožeča stranka izpodbija v tem postopku. Meni, da je upravni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in pravilno uporabil materialne predpise ter v celoti spoštoval in upošteval pravila postopka. Navaja, da tožeča stranka širi svoje trditveno podlago, in sicer iz pritožbe tožeče stranke z dne 10. 3. 2020 izhaja zgolj to, da vrača odločbo tožene stranke in da so na osnovi razgovora s prodajalcem banko B. pojasnili, da je bil komunalni prispevek v celoti plačan, pri čemer iz tožbe izhajajo številne nove navedbe, ki jih tožeča stranka ni predhodno navedla že v pritožbi zoper prvostopenjsko napadeno odločbo tožene stranke, ob tem pa v tožbi niti ni obrazložila zakaj ni teh dejstev navedla že v postopku izdaje upravnega akta. Navaja, da je v izpodbijani odločbi tožena stranka pravilno in popolno navedla pravno podlago za obračun komunalnega prispevka, in sicer 217. člen ZUreP-2 in peti odstavek 17. člena Odloka o komunalnem prispevku v Občini Hoče-Slivnica. S plačilom komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo je namreč tožeči stranki kot zavezancu zagotovljena možnost priključitve na obstoječo komunalno opremo oziroma možnost njene uporabe. Tožeča stranka tudi napačno navaja, da tožena stranka ni bila upravičena obračunati komunalnega prispevka. Dejstvo je, da je bil vodovodni sistem pred tem zaseben, nato pa je z odločbo MOP postal javen. S strani tožeče stranke predložene dokumentacije tudi ne izhaja, da bi bil za stavbo tožeče stranke kadarkoli plačan komunalni prispevek za priključitev na vodovodno omrežje. Tožena stranka poudarja in izpostavlja, da ima skladno z 218. členom ZUreP-2 sprejete vse pravne podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo.

**K točki I izreka:**

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje pravilnost in zakonitost odločbe prvostopenjskega organa, izdane po uradni dolžnosti o odmeri komunalnega prispevka za priključitev na obstoječo komunalno opremo – vodovodno omrežje, za stavbo v lasti tožeče stranke. V izpodbijani 0dločbi se je organ skliceval na določila 217. člena ZUreP-2 in Odlok o komunalnem prispevku (MUV št. 30/09 – UPB 1/10-popravek; v nadaljevanju Odlok).

8. Po 217. členu ZUreP-2 je komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo (za kar v tem primeru gre) prispevek za obremenitev obstoječe komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini (prvi odstavek). Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo se odmerja na območju celotne občine (drugi odstavek). Komunalni prispevek za posamezno vrsto obstoječe komunalne opreme se odmeri, kadar se obstoječ ali načrtovan objekt posredno ali neposredno priključi na posamezno vrsto komunalne opreme oziroma prične bremeniti posamezno vrsto komunalne opreme (tretji odstavek). Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo se določi na podlagi podlag za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (četrti odstavek). S plačilom komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo je zavezancu zagotovljena možnost priključitve na obstoječo komunalno opremo oziroma možnost njene uporabe (peti odstavek). Šteje se, da so s plačilom komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo poravnani vsi stroški priključevanja objekta na obstoječo komunalno opremo v razmerju do občine, razen gradnje tistih delov priključkov, ki so v zasebni lasti (peti odstavek).

9. V 218. členu ZUreP-2 so navedene podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, in sicer stroški obstoječe komunalne opreme, preračun stroškov obstoječe komunalne opreme na enoto mere in merila za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (prvi odstavek). Podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo se določijo za oskrbna območja posamezne vrste obstoječe komunalne opreme na območju celotne občine; oskrbna območja posamezne vrste obstoječe komunalne opreme so poselitvena območja, na katerih se zagotavlja priključevanje oziroma uporaba posamezne vrste obstoječe komunalne opreme (drugi odstavek). Podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo sprejme občinski svet z odlokom (tretji odstavek).

10. Iz citirane določbe 218. člena ZUreP-2 tako izhaja, da mora občina za primer odmere komunalnega prispevka zaradi obremenitve obstoječe komunalne opreme sprejeti odlok in v njem določiti podlage za njegovo odmero. Vsebino takega odloka predpisuje 21. člen Uredbe o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o izračunu in odmeri komunalnega prispevka (Uredba o programu opremljanja; slednja velja od 30. 3. 2019). Da bi tožena stranka tak odlok sprejela (in na tej podlagi opravila odmero v obravnavanem primeru), iz izpodbijane odločbe ne izhaja, saj je, kot izhaja iz te, komunalni prispevek odmerila (ob zgoraj citiranih določbah ZUreP-2) na podlagi Odloka, ki je bil sprejet še na podlagi prej veljavnega 79. in 80. člena Zakona o prostorskem načrtovanju - ZPNačrt), ki pa, glede na zgoraj povzeti 218. člen ZUreP-2, ne predstavlja ustrezne podlage za odmero komunalnega prispevka v konkretnem primeru. To pomeni, da izpodbijana odločba temelji na napačni uporabi materialnega prava (1. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1), že iz tega razloga pa treba tožbi ugoditi ter izpodbijano odločbo odpraviti.

11. V odgovoru na tožbo je toženka sicer navedla, da ima sprejete vse pravne podlage po 218. členu ZUreP-2 za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (poleg Odloka še Odlok o programu opremljanja), s čimer naj bi še dodatno utemeljila izdajo izpodbijane odločbe, kar pa ne vzdrži sodne presoje. Kot že povedano, mora občina sprejeti poseben odlok in v njem določiti podlage za odmero komunalnega prispevka v primeru obremenitve obstoječe komunalne opreme (kot ji to nalaga ZUreP-2 in na njegovi podlagi izdana Uredba o programu opremljanja). Take vsebine (ali uskladitve z ZUreP-2) pa (kot kažejo že datumi uveljavitve teh predpisov s spremembami) ne vsebuje niti Odlok (na podlagi katerega je z izpodbijano odločbo odmerjen komunalni prispevek) niti Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje Občine Hoče -Slivnica.1

12. Po 156. členu ZUreP-2 občina zagotavlja gradnjo komunalne opreme; gradnja komunalne opreme se financira iz komunalnega prispevka, proračunskih sredstev občine in drugih virov. Drugi viri financiranja komunalne opreme so proračunska sredstva države, sredstva pridobljena iz različnih skladov in druga finančna sredstva, ki niso komunalni prispevek.

13. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka vodovodno omrežje zgolj prevzela v upravljanje, po izdaji odločbe MOP z odločbo, št. 06182-1009/2016-9 z dne 25. 9. 2017, zaradi izvajanja obvezne gospodarske javne službe. Tudi ni sporno, da v njegovo izgradnjo ni vložila nobenih proračunskih sredstev. Ob upoštevanju citiranih materialnopravnih podlag je tako po oceni sodišča utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka komunalnega prispevka na tej podlagi ne bi smela odmeriti, če v izgradnjo te komunalne opreme, za katero je komunalni prispevek odmerila, ni financirala, temveč je prevzela v upravljanje brezplačno, na izgrajeno omrežje priključene objekte. V gradnjo komunalne opreme so bila vložena sredstva tretjih, kot to zatrjuje tožeča stranka. Zato ne drži, da ni relevantno, da tožena stranka v izgradnjo obravnavane komunalne opreme - vodovodnega omrežja ni vložila nobenih sredstev. Komunalni prispevek, ki je po svoji vsebini javna dajatev je namreč plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme zavezanca občini.

14. Glede na to je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala tožena stranka, upoštevajoč tretji in četrti odstavek istega člena ZUS-1, sledeč pravnemu mnenju sodišča, ki se tiče uporabe materialnega prava, o zadevi ponovno odločiti.

15. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ob tem pa v postopku ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo na seji.

**K točki II izreka:**

16. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožeča stranka, ki jo zastopa odvetnik kot pooblaščenec, upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, kar znaša skupaj z 22% DDV 347,70 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

17. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Upravno sodišče RS, sodba št. I U 523/2020 z dne 8. 6. 2021, št. I U 592/2020 z dne 1. 2. 2022.