Jedro

Sodišče prve stopnje je tožečo stranko s sklepom pravilno pozvalo na dopolnitev tožbe. Tožeča stranka je bila dolžna navesti odločilna dejstva, na katera opira svoj zahtevek glede glavne terjatve, torej kaj predstavlja vtoževani znesek, da opredeli postavke po vrsti in višini in odločilna dejstva glede stranskih terjatev. Po prvem pozivu sodišča na dopolnitev tožbe, dodaten poziv na naroku ni bil potreben.

Trditvena podlaga je okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, sodišče pa nima podlage za izpeljavo dokaznega postopka. Če stranka ne ponudi ustrezne trditvene podlage, je kakršnokoli izvajanje dokazov odveč, naj gre za listinske dokaze ali za zaslišanje prič.

Zgolj opisno naštevanje stroškov (ogrevanje, ...), ki naj bi jih toženka dolgovala, ne predstavlja pojasnila delitve stroškov med etažnimi lastniki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 129698/2008 z dne 14. 01. 2009 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v znesku 405,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni, zahtevku v celoti ugodi, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče tožeče stranke tekom postopka ni opozorilo na pomanjkljivosti, kar pomeni, da ni korektno izvedlo svoje obveznosti po materialnem procesnem vodstvu po 285. členu ZPP. Sodišče se sklicuje na sklep z dne 02. 09. 2009, vendar je ta poziv tako splošen, da ga ni mogoče šteti kot poziv v smislu obveznosti po materialnem procesnem vodstvu. Tožeča stranka je v pripravljalnih vlogah pojasnila, kako se stroški delijo med etažne lastnike, izrecno se je sklicevala na določene dokumente, tako da bi bilo le-te treba šteti kot trditveno podlago. V primeru, da je sodišče prevzel dvom o tem, kaj se šteje za trditveno podlago, bi moralo na naroku tožečo stranko pozvati na podrobnejšo pojasnitev. Tožeča stranka je bila prepričana, da je v pripravljalnih vlogah z zadostno skrbnostjo obrazložila, kaj ji tožena stranka dolguje. Priloga ima lahko dejansko podlago tožbe (VSC Cp 398/2009). Navedbe tožeče stranke so zadosti obširne in konkretizirane, da omogočajo vsebinsko presojo s strani sodišča. V pravdnem postopku velja načelo dispozitivnosti, tako da se stranka sama odloči, kaj se šteje za trditveno podlago in kaj so dokazi. Sodišče je na to vezano. Tožeči stranki je bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, kar vključuje pravico do meritorne odločitve. Odločitev ni meritorna, saj ni bilo dopuščeno dokazovanje in presoja zahtevka. Sodišče ne pojasni, kaj je tisto, kar manjka, tožeča stranka pa je šele s sodbo izvedela, da naj ne bi navedla ustreznih dejstev. Sodišče je kršilo tudi pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS. Stranka ima možnost izjaviti se, sodišče pa je dolžno vse navedbe strank vzeti na znanje in se do njih opredeliti. Za pošteno sojenje je bistveno, da stranka spozna, da se je sodišče z argumenti seznanilo in jih obravnavalo (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-130/04). Kljub temu, da gre za spor majhne vrednosti, bi sodišče moralo izpolniti obveznost iz 285. člena ZPP. Če bi sodišče prebralo vloge in dokumente, bi lahko ugotovilo ključ delitve stroškov. Posledica predstavljenih kršitev je tudi zavrnitev vseh preostalih dokazov v postopku, s tem pa je storilo vnaprejšnjo dokazno oceno. Sodišče ni pojasnilo, zakaj so dodatni dokazi nepotrebni, poleg tega pa se ni opredelilo do navedb tožeče stranke, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je predlagala dokaze iz razloga, za katerega sodišče trdi, da ga ni dokazala. Sodba je nezakonita, saj ni razvidno, kateri dokazi so bili izvedeni, navedlo je zgolj list. št. Kršena je bila tudi določba iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Preozko je tudi tolmačilo določila Stanovanjskega zakona, kar kaže na napačno uporabo materialnega prava.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, kot ti izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da tožeča stranka ni podala zadostne trditvene podlage, predvsem ni navedla konkretno odločilnih dejstev, s katerimi bi utemeljila svojo terjatev, posledično pa je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Sodišče druge stopnje, v izogib ponavljanju, ne bo povzemalo navedb sodišča prve stopnje in se na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami pa sodišče druge stopnje odgovarja. Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP), zato je mogoče v skladu s specialno določbo prvega odstavka 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje opustilo obveznost po materialnem procesnem vodstvu, ki mu ga nalaga 285. člen ZPP. Pri vprašanju meje, do katere seže razjasnjevalna obveznost sodišča iz materialnega procesnega vodstva, je treba izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki mora biti nepristransko, iz razpravnega načela in iz temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem (prim. II Ips 96/2006). Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi tožečo stranko s sklepom z dne 02. 09. 2009 pravilno pozvalo na dopolnitev tožbe. Iz obrazložitve sklepa tudi jasno izhaja, da je bila tožeča stranka dolžna navesti odločilna dejstva, na katera opira svoj zahtevek glede glavne terjatve, torej kaj predstavlja vtoževani znesek, da opredeli postavke po vrsti in višini in odločilna dejstva glede stranskih terjatev. Tako je neutemeljen očitek pritožnika, da je bil omenjeni poziv presplošen, da bi ga lahko šteli za materialno procesno vodstvo po 285. členu ZPP. Nasprotno, bil je zelo konkreten. Tudi nadaljnji očitek pritožnika, da bi ga sodišče prve stopnje moralo še dodatno pozvati na naroku, presega zahtevo po materialnem procesnem vodstvu. Vse nadaljnje in obširne pritožbene navedbe o tem, kaj je namen materialnega procesnega vodstva in kako bi moralo sodišče to dolžnost izvrševati, so neutemeljene.

Ob tem pa je treba pojasniti, da kršitev dolžnosti po materialnem procesnem vodstvu predstavlja kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga. Sicer bi takšna kršitev lahko prerasla kvečjemu v kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, a kaj takega iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja. V kolikor pa je tožeča stranka menila, da je podana navedena kršitev, bi le-to morala v skladu z določbo 286.b člena ZPP uveljavljati takoj, ko je to mogoče, torej na naroku za glavno obravnavo, na katerem je sodišče prve stopnje njene dokazne predloge zavrnilo (prim. VSL sodba I Cpg 101/2010).

Pravno zmotno je stališče pritožnika, da predloženi dokazi (dokumenti) nadomeščajo manjkajočo trditveno podlago. Predmet dokazovanja so (razen izjem po 214. členu ZPP) dejstva, na katerih temeljijo zahtevki in ugovori strank. Vsaka stranka za svoje zahtevke in ugovore nosi trditveno in dokazno breme (razpravno načelo iz 7. in 212. člena ZPP). To pomeni, da mora navesti dejstva, iz katerih izvirajo njeni zahtevki in ugovori ter navesti dokaze, na podlagi katerih je ta dejstva mogoče ugotoviti. Trditvena podlaga je okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, sodišče pa nima podlage za izpeljavo dokaznega postopka. Če stranka ne ponudi ustrezne trditvene podlage, je kakršnokoli izvajanje dokazov odveč, naj gre za listinske dokaze ali za zaslišanje prič, zato je bila izvedba ostalih predlaganih dokazov pravilno zavrnjena. Substanciranje dokaznega predloga (določna navedba ugotovitvi katerega dejstva dokaz služi in v čem je pravna relevantnost tega dejstva), je bilo tako del dokaznega bremena tožeče stranke. Ni namreč naloga sodišča, da namesto stranke išče zanjo morebiti ugodne dokaze o dejstvih, ki so ali pa tudi niso pravno pomembna. Načelno sicer velja dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze, vendar ni dolžno izvesti dokazov, če za to obstajajo upravičeni razlogi, med katere spada tudi zavrnitev nesubstanciranih dokaznih predlogov (prim. II Ips 519/2005). Citiranje judikata Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 398/2009, teh zaključkov ne bo omajalo. Sodišče prve stopnje ni kršilo ustavne pravice tožeče stranke do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami; v nadaljevanju URS), saj je izvedlo korekten sodni postopek in izdalo meritorno sodbo z vsemi potrebnimi razlogi. Izpodbijana sodba tudi ne more predstavljati sodbe presenečenja, niti tožeči stranki ni bila kršena pravica do izjave iz 22. člena URS oziroma iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotno, tožeča stranka je obe vlogi, ki jih ZPP v zvezi s sporom majhne vrednosti dovoljuje, izkoristila.

Ker pa sodišču prve stopnje zaradi pomanjkljive trditvene podlage ni bilo potrebno presojati predloženih listin, preprosto zato, ker se ne ve, kaj naj bi se z njimi dokazovalo, je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da je tožeča stranka izrecno navedla, da so iz dokumentov razvidni vsi podatki. Na tem mestu pa pritožnik sam priznava, da se je izognil prepisovanju tabel v pripravljalni vlogi, kar pomeni, da ni zatrjeval pravno odločilnih dejstev. Zgolj gola predložitev dokumentov ne predstavlja substanciranje dokaznega predloga, sodišču druge stopnje pa ni razumljiva navedba, da je tožeča stranka opozorila sodišče prve stopnje, kaj mora v dokumentih „gledati“. Prepričanje tožeče stranke, da je v pripravljalnih vlogah z zadostno skrbnostjo obrazložila, kaj ji toženka dolguje, je bilo očitno prenagljeno, še posebej, ker je toženka v ugovoru, obeh pripravljalnih vlogah in na naroku utemeljeno opozarjala na pomanjkljivo trditveno podlago (list. št. 37 in 54). Kaj se šteje za del trditvene podlage in kaj za dokaze, je določila že tožeča stranka sama, s tem ko je v pripravljalnih vlogah priloge označila kot dokaz. Sodišče posledično ni bilo dolžno pozivati na razjasnitev okoliščine, kaj tožeča stranka šteje za trditev in kaj za dokaz, saj tekom postopka nikoli ni bila sporna. Kršitve postopkovnih pravil tudi ne predstavlja izostanek izrecne navedbe imena vsakega listinskega dokaza posebej, ampak označba le-teh s številkami prilog.

Ne držijo večkrat podane pritožbene navedbe, da je tožeča stranka navedla dovolj specificirano trditveno in dokazno podlago (npr. ključ delitve), kar je sodišče prve stopnje v sodbi zelo natančno pojasnilo. Pri tem je celo bolj skrbno, kot bi bilo nujno potrebno, obravnavalo tudi predložene dokaze, iz katerih pa ni mogoče ugotoviti pravno odločilnih dejstev. Sodišče druge stopnje je na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, zato se na njih v celoti sklicuje. Ni razumljiva pritožbena navedba, da je sodišče zaključilo postopek na podlagi formalnih pravil. Na sprenevedanje pa ob obširni obrazložitvi prvostopenjske sodbe meji očitek, da sodišče ni pojasnilo, kaj v trditveni podlagi tožeče stranke manjka. Iz trditvene podlage tožeče stranke je razvidno, da toženka v vtoževanem obdobju ni plačala stroškov v zvezi z upravljanjem, stroškov vzdrževanja, obratovanja in drugih stroškov v skladu s pogodbo o upravljanju. Zgolj takšno opisno naštevanje stroškov, ki naj bi ji toženka dolgovala, ne predstavlja pojasnila delitve stroškov med etažnimi lastniki, kot to trdi pritožnik (prim: I Cpg 106/2010).

Sodišče prve stopnje je, glede na obrazloženo, naredilo pravilen materialnopravni zaključek, da tožeča stranka ni dokazala utemeljenosti svoje terjatve, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbe ZPP. Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka in tudi ne napačne uporabe materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Na pavšalni očitek pritožnika o napačni uporabi določb Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/03 s spremembami; v nadaljevanju SZ-1), sodišče druge stopnje niti ni odgovarjalo.

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.