Jedro

Naročnik, sedaj toženec, je s kupcem sklenil prodajno pogodbo dne 6.3.2006, to pa je ob pravilni uporabi materialnega prava odločilni trenutek za nastanek obveznosti plačila provizije, saj s tem trenutkom obveznost iz naslova provizije zapade v plačilo. Iz posredniške pogodbe izhajajoče pravice in obveznosti pravdnih strank so zato v celoti nastale že pred kasnejšo sklenitvijo dogovora med posrednikom in naročnikom o hrambi overjene prodajne pogodbe, zato slednji dogovor na pravice in obveznosti iz posredniške pogodbe ne vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka sodbe sklep Okrajnega sodišča v Velenju, opr. št. I 3384/2006 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki, v katerih je bilo toženi stranki naloženo plačati tožeči stranki znesek 1.543,98 EUR (prej: 370.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2006 dalje ter 154,15 EUR (prej: 36.940,00 SIT) izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2006 dalje do plačila. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je toženi stranki naložilo v plačilo še 520,70 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je pritožil toženec. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka izročila overjeno kupoprodajno pogodbo kupcu in mu omogočila najem hipotekarnega kredita. Po odobritvi kredita je bilo pritožniku nakazano 16.500.000,00 SIT. Če bi vedeli, da kupec nima denarja, se o prodaji sploh ne bi pogovarjali, ker vedo, kaj se vse dogaja. Stanovanjskemu podjetju je bil interes le, da dobi provizijo, ne pa tudi, da bi ščitila pritožnika. Notar je pritožniku povedal, da tožeča stranka ne bi smela izročiti overjene prodajne pogodbe kupcu. Ko je to predočil delavki tožeče stranke, J. B., je ta povedala, da jo je notar poučil drugače. Pogovoru je prisostvovala D. B., katere pisna izjava je priložena pritožbi. Višje sodišče v Celju naj razsodbo razveljavi in pri A. b. v V. preveri, če je kupec res najel hipotekarni kredit pred izplačilom celotnega zneska kupnine za predmetno stanovanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno nesporne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima strankama dne 23. 9. 2005 sklenjena pogodba o posredovanju pri prometu z nepremičnino, katere predmet je bilo prizadevanje najti in spraviti v stik z naročnikoma, tožencem in njegovo partnerko P. Š., osebo, ki se bo z njima pogajala za sklenitev prodajne pogodbe za 4-sobno stanovanje št. 32 na naslovu K. ... v V. Dogovorjena je bila posredniška provizija v višini 2 % od kupnine, dogovorjene v prodajni pogodbi. Prav tako ni pritožbeno sporno, da je bilo posredovanje uspešno, saj je tožena stranka s kupcem sklenila prodajno pogodbo dne 6. 3. 2006 za kupnino v višini 18.500.000,00 SIT Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožeča stranka svoj del obveznosti iz posredniške pogodbe v celoti izpolnila. Tega pritožba ne prereka, temveč zgolj navaja, da je tožeča stranka, s katero je bilo dogovorjeno, da izvod overjene prodajne pogodbe hrani, to izročila kupcu za potrebe najema kredita. Obligacijski zakonik (OZ) v I. odst. 847. čl. določa, da dobi posrednik pravico do plačila tedaj, ko je sklenjena pogodba, za katero je posredoval, če ni dogovorjeno kaj drugega. Iz spisovnih podatkov drugačen dogovor v konkretnem primeru ne izhaja. Tožeča stranka je zatrjevala, da plačilo za posredovanje zapade ob podpisu prodajne pogodbe (3. odst. na 2. str. sodbe), tega pa toženec ne na prvi stopnji ne v pritožbi ni prerekal. Pravilno materialno pravo v obravnavanem primeru predstavlja zgoraj citiran I. odst. 847. čl. OZ, ki ga sodišče prve stopnje sicer ni izrecno navedlo, vendar je v zadevi vseeno pravilno odločilo. Ugotovilo je namreč, da je tožeča stranka svoj del obveznosti v celoti izpolnila. Naročnika sta s kupcem sklenila prodajno pogodbo dne 6. 3. 2006, to pa je ob pravilni uporabi materialnega prava odločilni trenutek za nastanek obveznosti plačila provizije, saj je s tem trenutkom obveznost iz naslova provizije zapadla v plačilo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pravilno pa je tudi ugotovilo, da toženec, kot eden od naročnikov, ki se je zavezal plačati posredniško provizijo, le-te po prejemu računa, izdanega v skladu s posredniško pogodbo, v danem roku ni plačal. Dejstvo, da je tožeča stranka sprejela v hrambo overjen izvod prodajne pogodbe, sklenjeno med tožencem in kupcem, na pravico do provizije ne vpliva. Posredniška pogodba, iz katere ta pravica tožeče stranke izhaja, namreč hrambe sklenjene prodajne pogodbe ni zajemala. Tako je šlo za nov dogovor med pravdnima strankama, sklenjen šele po tem, ko je bila posredniška pogodba v celoti realizirana, kot je že obrazloženo zgoraj. Iz posredniške pogodbe izhajajoče pravice in obveznostih pravdnih strank so zato v celoti že nastale pred kasnejšo sklenitvijo dogovora med posrednikom in naročnikom o hrambi overjene prodajne pogodbe, zato slednji na pravice in obveznosti iz posredniške pogodbe ne vpliva. Odločitev sodišča prve stopnje, da ostane sklep o izvršbi v tč. 1 in 3 v veljavi in da mora tožena stranka tožeči plačati 1543,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2006 ter 154,15 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2006 do plačila, je zato glede na obrazložitev pravilna.

Ker niso podane ne pritožbeno uveljavljene kršitve in tudi ne razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).