Jedro

Če iz okoliščin, ki jih tožnik navaja v prošnji za azil oziroma iz okoliščin, v katerih je vložil prošnjo, izhaja, da jo je vložil zato, da bi odložil odstranitev iz Slovenije, prosilec zavaja oziroma zlorablja azilni postopek, kar pa je razlog za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku. Tak primer je tudi, če prosilec izrazi namero za vložitev prošnje za azil šele po 7 dneh bivanja v centru za tujce, kjer čaka na prisilno odstranitev iz Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05 - odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.12.2005. S to odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. in 2. alinee 35. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji ter hkrati odločila, da mora zapustiti državo v roku 24 ur od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo stališču tožene stranke, da so v obravnavanem primeru za zavrnitev azila dane pravne podlage v določbi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Tožnik je namreč zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil) s tem, ko je prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije (5. alinea 36. člena ZAzil). Tožnik je namreč v Slovenijo prišel legalno na priprave mlade nogometne reprezentance iz G. na R., in sicer je bil tam od 14.10. do 25.10.2005 in je bil 25.10.2005 prijet s strani policistov v P. ter nastanjen v Centru za tujce v P. Namero za vložitev prošnje za azil pa je izrazil šele sedmi dan bivanja v Centru za tujce, kjer je čakal na odstranitev iz države. Pritrdilo je tudi stališču tožene stranke, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil), saj okoliščin, ki jih je navedel za zapustitev izvorne države, ni mogoče šteti za preganjanje v smislu ZAzil in pravnega standarda, ki se je uveljavil v upravnosodni praksi v azilnih postopkih. Kot neutemeljene je zavrnilo vse tožbene navedbe. Odločalo je na seji in ne po opravljeni glavni obravnavi, kot je predlagal tožnik, saj ta v tožbi ni navedel nobenih okoliščin in predlagal nobenih dokazov, ki bi kazali na to, da dejansko stanje v upravnem postopku ne bi bilo pravilno in popolno ugotovljeno glede na to, da je tožena stranka odločala na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil. Pri tem se je sklicevalo tudi na mnenje Ustavnega sodišča RS v njegovi odločbi, št. Up-1055/05 z dne 19.1.2006. Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne toženi stranki v nov postopek. Meni, da tožena stranka v obravnavanem primeru ni popolno niti pravilno ugotovila dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem, zakaj je moral zapustiti svojo izvorno državo in zakaj se v to državo več ne more vrniti. Ni mu mogoče očitati, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Obrazložil je ogroženost v izvorni državi in utemeljenost strahu pred preganjanjem, na kar je opozarjal že v tožbi. Tega pa prvostopno sodišče ni upoštevalo, temveč je odločilo, da je izpodbijana odločba tožene stranke brez vsakršnih pomanjkljivosti, pravilna in zakonita. Preuranjeno je strinjanje prvostopnega sodišča s tem, da je mogoče v obravnavanem primeru opraviti pospešeni postopek po 2. odstavku 35. člena ZAzil. Pospešeni postopek naj bi bil izjema. Dati bi mu bilo treba možnost, da bi v okviru rednega azilnega postopka s svojo izpovedbo in drugimi dokazi dokazoval utemeljenost svoje prošnje. Ni mu mogoče očitati niti tega, da bi rad preprečil prisilno odstranitev iz države, ker ni takoj zaprosil za azil. Pojasnil je namreč, zakaj tega ni storil takoj.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v številnih primerih pojasnilo, da je mogoče o vlogi za azil odločati bodisi v pospešenem azilnem postopku, ki je urejen v 2. odstavku 35. člena ZAzil in se navezuje na 144. člen Zakona o upravnem postopku (ZUP - UPB2, Uradni list RS, št. 24/06), kadar je za izvedbo takšnega postopka podan kakšen od pogojev iz 2. odstavka 35. člena ZAzil; ali pa v rednem azilnem postopku, ki ga ureja 34. člen in 1. odstavek 35. člena ZAzil, v katerem pa se opravi posebni ugotovitveni postopek v smislu ZUP.

V pospešenem azilnem postopku je mogoče odločati že takoj po vložitvi prošnje in jo kot očitno neutemeljeno zavrniti, če ta temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil); če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil) ali če je bil prosilcu za azil vstop v Republiko Slovenijo že zavrnjen, pa se razlogi za zavrnitev vstopa niso spremenili (3. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil). Če se odloča na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil je treba pri tem upoštevati tudi določbo 36. člena ZAzil, ki določa, kaj vse se šteje za zavajanje oziroma zlorabo postopka, med kar se med drugim šteje tudi, če je prošnja za azil vložena z namenom, da bi prosilec odložil prisilno odstranitev iz države (5. alinea 36. člena ZAzil).

V pospešenem azilnem postopku je torej mogoče odločati že na podlagi prošnje za azil same, pri čemer se lahko ob uporabi ZUP uporabljajo tudi splošno znana dejstva oziroma dejstva, ki so organu znana (1. točka 1. odstavka 144. člena ZUP), oziroma če se da ugotoviti stanje na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. točka 1. odstavka 144. člena ZUP).

Glede na navedene določbe ZAzil in ZUP je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna odločitev tožene stranke v tem primeru, ko je o tožnikovi prošnji za azil odločala v pospešenem postopku. Tudi pritožbeno sodišče meni, da z navedbami v prošnji za azil tožnik zavaja organ in zlorablja azilni postopek, ker je prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil odstranitev iz Slovenije. To dokazujejo okoliščine, ki jih je glede tožnikovega prihoda in bivanja v Sloveniji ter njegovih izjav v obrazložitvi svoje odločbe obširno navedla tožena stranka in na katere se sklicuje tudi prvostopno sodišče. Tožnik je namreč v Slovenijo prišel legalno kot član mlade nogometne reprezentance G. na 10-dnevne športne priprave na R., kjer je bival od 14. do 25. oktobra 2005, nato se v G. ni vrnil, temveč je bil 25.10.2005 prijet v P. ter oddan v Center za tujce z namenom odstranitve iz države, kjer pa je po sedmih dneh podal namero za vložitev prošnje za azil. Glede tožnikovega prihoda v Slovenijo in bivanja v Sloveniji na športnih pripravah je podatke tožena stranka pridobila iz uradnih evidenc policije, glede izginotja 22 nogometašev iz G., ki niso prišli na letalo, da bi se vrnili v G., temveč so ostali v Sloveniji (uradni zaznamek Uprave uniformirane policije - Sektorja za mejno policijo z dne 17.11.2005, in fotografij in drugih informacij z dne 2.11.2005). Tožnik pa se je pred policijo in prekrškovnim organom predstavljal z drugim imenom; navedel, da je v Slovenijo prišel ilegalno in da nima uradnih dokumentov o svoji istovetnosti. Kot razlog za zapustitev izvorne države pa je navajal, da v G. prihajajo uporniki iz G.B., ki bi ga verjetno ubili, če bi ga dobili, saj so od njega zahtevali, da se jim pridruži, pa tega ni hotel. O upornikih iz G.B. je obvestil tudi policijo v G., vendar niso nič ukrenili, niti ga niso zaščitili. Glede na te njegove navedbe in glede na siceršnjo ugotovitev tožene stranke iz uradnih obvestil policije o njegovem bivanju v Sloveniji in načinu prihoda v Slovenijo, njegovih navedb o preganjanju v izvorni državi ni mogoče šteti za verodostojne. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno sklepanje tožene stranke, da iz tožnikove vloge izhaja, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Pritožbeno sodišče torej meni, da je bilo v obravnavanem primeru materialno pravo pravilno uporabljeno. Prav tako meni, da niso podane kršitve pravil postopka v upravnem sporu, saj tožnik niti v tožbi niti sedaj v pritožbi ne navaja okoliščin, ki bi lahko kakorkoli vplivale na odločitev prvostopnega sodišča in tožene stranke, ki temeljita na določbah 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil ter na tožnikovi prošnji za azil in uradnih podatkih policije glede tožnikovega prihoda in bivanja v Sloveniji (tem podatkom tožnik ne oporeka). Tožnik tudi ni obrazložil, v čem bi lahko njegovo nadaljnje pojasnjevanje okoliščin kakorkoli vplivalo na drugačno odločitev v tej zadevi. Torej tudi ne gre za kršitev pravil postopka v upravnem sporu, zaradi opustitve oprave glavne obravnave, saj to predstavlja kršitev pravil postopka, zaradi katerih je treba sodbo prvostopnega sodišča razveljaviti le, če je to vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve (4. odstavek 72. člena ZUS).

Pritožbeno sodišče pa kot nedopusten zavrača pritožbeni ugovor nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, saj je ta pritožbeni razlog mogoče v upravnem sporu uporabljati le, kadar je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo, tega pa v obravnavanem primeru ni (5. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.