Jedro

Sodišče pa v zvezi z navedbami tožnika, da je sklep nezakonit, izpostavlja, da je za postopek davčne izvršbe bistvena izvršljivost izvršilnega naslova. Če je izvršilni naslov izvršljiv, obveznost pa neporavnana, ni ovire za to, da davčni organ z namenom izterjave neplačanih obveznosti izda sklep o davčni izvršbi in s tem začne postopek davčne izvršbe zoper dolžnika.

Sodišče še izpostavlja, da je pravilno tudi stališče upravnega organa, da potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen zadevni izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ odločil, da je tožeča stranka dolžna plačati stroške postopka v znesku 158,00 EUR in stroške izdaje tega sklepa v višini 10,00 EUR; da dolg dolžnika temelji na izvršilnem naslovu: sklepu št. 991008548759-2 z dne 25. 4. 2018 Policijske postaje Gornja Radgona, ki je postal izvršljiv dne 8. 7. 2019; ter da se izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri banki.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bila predlagana izterjava davčne terjatve, ker dolžnik ni poravnal dolgovane denarne obveznosti, vse v skladu z 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

3. Na navedeno odločitev se je tožeča stranka pritožila, organ druge stopnje je pritožbi delno ugodil tako, da je izpodbijani sklep v 1. točki izreka, v delu, ki določa izvršilni naslov za izterjavo stroškov postopka v višini 158,00 EUR spremenil tako, da se izvršilni naslov glasi: "sodba ZSV 69/2018 z dne 26. 4. 2019, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Ljutomeru in ki je postala izvršljiva dne 8. 7. 2019", v ostalem delu pa je pritožbo zavrnil. 4. Iz obrazložitve izhaja, da je 158,00 EUR znesek dolgovane obveznosti iz naslova stroškov postopka (sodne takse). Pritožbeni organ ugotavlja, da je bil izvršilni naslov zmotno naveden, zato ga je s 1. točko izreka zamenjal s pravilnim, to je s sodbo ZSV 69/2018 z dne 26. 4. 2019, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Ljutomeru in je postala izvršljiva dne 8. 7. 2019; da pa izpodbijani sklep o izvršbi vsebuje vse obvezne sestavine v skladu s 151. členom Zakona o davčnem postopku.

5. Poudarja, da je upravni organ na podlagi 146. v zvezi z 156. členom Zakona o davčnem postopku pristojen za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Da se na podlagi prvega odstavka 169. člena Zakona o upravnem postopku dejstva, ki jih vsebuje izvršilni naslov, potrjen s potrdilom o izvršljivosti, štejejo za dokazana. Potrdilo o izvršljivosti pa se lahko izpodbija pred organom, ki je potrdilo izdal in ne v postopku davčne izvršbe. Na podlagi 157. člena Zakona o davčne postopku s pritožbo zoper sklep o izvršbi tudi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

6. Drugostopni organ navaja, da je bil sklep o davčni izvršbi izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku v katerem ni treba posebej zaslišati stranke, temveč se odloči takoj, na podlagi pisnih dokumentov. Tožeča stranka pa niti ne navaja, kaj naj bi se z njenim zaslišanjem dokazovalo oz. katerih dejstev upravni organ ni ugotovil. V konkretnem primeru so iz pisnih dokumentov izhajala vsa dejstva, potrebna za sprejem zakonite in pravilne odločitve. V predmetnem postopku se je presojala pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o izvršbi, zato navedbe, da je stranka nezaposlena in ne poseduje premoženja, ne vplivajo na potek postopka oziroma materialno stanje osebe ne predstavlja ovir za izdajo sklepa o izvršbi, so se pa je v sklepu upoštevala izvzetja in omejitve izvršbe, kot jih določajo določbe 159. in 160. člena v povezavi s 166. členom Zakona o davčnem postopku.

7. Naštete kršitve Ustave, Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Zakona o davčnem postopku in Zakona o upravnem postopku je drugostopni organ ocenil za pavšalne in se do njih ni opredelil. 8. Glede očitkov, da določitev osem dnevnega roka za pritožbo pomeni kršitev enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), drugostopni organ pojasnjuje, da določitev omenjenega roka ni v diskreciji organa, temveč ima podlago v drugem odstavku 157. člena ZDavP-2. ZDavP-2 je tudi tisti, ki v tretjem odstavku 157. člena določa, da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe.

9. Glede izvedbe glavne obravnave, upravni organ v pripravljalni vlogi doda, da v skladu s 154. členom Zakona o upravnem postopku uradna oseba, ki vodi postopek po lastnem preudarku ali na predlog stranke razpiše glavno obravnavo, kadar je to koristno za razjasnitev zadeve. Iz zakona izhaja, da jo mora razpisati v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati pričo ali izvedence. Navedeni pogoji v obravnavanem primeru niso bili podani.

10. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja zato vlaga tožbo v upravnem sporu. V njej navaja, da ni bil izveden pošten postopek, zaradi česar je davčna izvršba neutemeljena in nezakonita, da je sam nezaposlen, brez premoženja in brez prihodkov. Da ni nobene sodbe sodišča, pridobljene v poštenem sodnem postopku, iz katere bi izhajalo, da je on dolžnik. Pri tem se sklicuje na kršitev 2., 3., 3.a, 8., od 14. do 27., 33., 35., 36., 125., 127. in 153. člena Ustave Republike Slovenije, 257., 258. in 288. člen Kazenskega zakonika, na Zakon o izvršbi in zavarovanju, na Zakon o pravdnem postopku, na 6., 7., 13. in 17. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah s protokoli, na Splošno deklaracijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, na Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Vaskršić, Flisar, Kariž, Mesesnel, Milenović, Mavrič in Kastelic, vsi zoper Republiko Slovenijo.

11. Navaja, da mu ni bila dana možnost zaslišanja v postopku v skladu s 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 138. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP); da upravni organ ni ugotovil vseh dejstev; da bi organ pri izvršbi moral upoštevati 160. člen Zakona o davčnem postopku, ki omejuje davčno izvršbo na dolžnikove denarne prejemke; da ni bilo izvedenega javnega sojenja, zato ni imel možnost priprave obrambe in zagovora na podlagi 29. člena Ustave; ni mu bilo zagotovljeno enako varstvo pravic; finančna uprava pa ga ne more obtožiti in spoznati za dolžnika, sodi mu lahko samo sodnik na sodišču. Izpodbijani sklep mu je posegel v zasebno lastnino, tak poseg pa je možen le s sodbo sodišča izdano v javnem, poštenem in pravičnem pravdnem postopku. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi v celoti in da se davčna izvršba ustavi.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravne odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Med strankama je sporno ali je upravni organ pristojen za izdajo sklepa in ali je pravilno in zakonito vodil postopek ter ali so tožniku bile kršene pravice iz Ustave RS, EKČP, določbe ZdavP-2, KZ in ZUP.

15. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Upravni organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopni organ ter se opredelil tudi do tožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), če ni v tej sodbi navedeno drugače. 16. Če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, davčni organ začne izvršbo (prvi odstavek 143. člena ZDavP-2) z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek 143. člena ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, kot v obravnavani zadevi, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2).

17. Izvršba je bila v obravnavani zadevi začeta na podlagi izvršilnega naslova, na katerega je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavani zadevi ni sporno.

18. V zvezi z navedbo tožnika, da se ni izvedel pravdni postopek, v katerem bi bilo s sodbo ugotovljeno, da je dolžnik, sodišče ugotavlja, da ima davčni organ skladno s 146. členom v zvezi s 156. členom ZDavP-2 pristojnost za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, ki je določena v izvršilnem naslovu. Sodišče pritrjuje, da davčni organ ne predstavlja sodne veje oblasti, a ima za postopek davčne izvršbe zakonsko pooblastilo v prej navedenih členih ZDavP-2. Kadar se izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov tudi sodba oz. plačilni nalog za plačilo sodne takse, opremljen s potrdilom o izvršljivosti. Kot izhaja iz drugostopenjske odločbe, izvršilni naslov za izterjavo sodne takse predstavlja sodba ZSV 69/2018 z dne 26. 4. 2019, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Ljutomeru in je postala izvršljiva dne 8. 7. 2019. Tožnik niti v pritožbi niti v upravnem sporu ne zatrjuje, da bi poravnal dolgovano obveznost. 19. Sodišče pa v zvezi z navedbami tožnika, da je sklep nezakonit, izpostavlja, da je za postopek davčne izvršbe bistvena izvršljivost izvršilnega naslova. Če je izvršilni naslov izvršljiv, obveznost pa neporavnana, ni ovire za to, da davčni organ z namenom izterjave neplačanih obveznosti izda sklep o davčni izvršbi in s tem začne postopek davčne izvršbe zoper dolžnika. Glede na to, da z izvršilnim naslovom naložena terjatev sodne takse ni bila poravnana v roku, je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnega naslova in organu prve stopnje podal predlog za izterjavo, ta pa je na podlagi tako prejetega predloga ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi.

20. Sodišče še izpostavlja, da je pravilno tudi stališče upravnega organa, da potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen zadevni izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Tožeča stranka potrdila o izvršljivosti v svojih vlogah niti ne izpodbija. Potrdilo o izvršljivosti pa se v postopku davčne izvršbe ne more izpodbijati, pač pa se lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku.1 Po sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 namreč izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da davčni organ in toženka ne smeta presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova (niti njegove izvršljivosti).

21. Če pa bi bil izvršilni naslov v postopku s pravnimi sredstvi naknadno pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, pa bi to lahko predstavljalo razlog za ustavitev davčne izvršbe po 155. členu ZDavP-2. Da bi do takšne situacije prišlo pred izdajo izpodbijanega sklepa, pa ne zatrjuje niti tožeča stranka.

22. Davčni organ začne postopek tako, da preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 145. oziroma 146. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe, kar je storil tudi v konkretni zadevi. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje pogoje, določene v 146. členu ZDavP-2, v skladu s katerimi davčni organ postopa, ko izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti (to je veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti) ter da ima sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2. 23. V zvezi s tožbenimi navedbami, da ga organ v postopku ni zaslišal in mu ne omogočil izvajati dokazov v njegovo korist (in s tem onemogočil pravilno ugotovitev dejanskega stanja), je ugotoviti, da je v predmetni zadevi izpodbijan sklep o davčni izvršbi bil izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se je dalo stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni bilo treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Upravni organ pravilno ugotavlja, da je za začetek davčne izvršbe bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da obveznost, ki je terjana iz izvršilnega naslova, še ni bila poravnana. ZDavP-2 je skladno s tretjim odstavkom 2. člena v odnosu do ZUP (ki se uporablja subsidiarno) lex specialis in v takšnem primeru ne predvideva zaslišanja tožnika.

24. Sodišče ugotavlja, da je davčni organ ugotovil resnično dejansko stanje in je v ta namen ugotovil vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (načelo materialne resnice, ki je uzakonjeno v 5. členu ZDavP-2). Svojo odločitev je tudi jasno obrazložil in utemeljil razloge zanjo. Akt, izdan v upravnem postopku, je ustrezno obrazložen, tako da ni prišlo do kršitve tožnikove pravice do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS.

25. Tožbene navedbe, da so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršene določbe Ustave, EKČP, ZDavP-2 in ZUP, so po presoji sodišča nekonkretizirane in ne presegajo prepisa citiranih pravnih norm ter jih sodišče kot pavšalne zavrača. 26. Sodišče glavne obravnave ni izvedlo iz razloga, ker dejansko stanje v zadevi ni sporno, sporna je bila uporaba materialnega in procesnega prava. Tudi glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) davčne zadeve ne spadajo v okvir prvega odstavka 6. člena EKČP2. Sodišče je zato odločilo brez naroka in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 227/2003 z dne 2. 12. 2005. 2 Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy št. 44759/98 z dne 12. julij 2001, točka 28, Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 37.