Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP je pri zamudni sodbi izključen.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog toženke z dne 25. 7. 2016 za obnovo postopka (I. točka izreka) in odločilo, da toženka sama krije svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za obnovo postopka (II. točka izreka).
2. Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in predlogu za obnovo postopka ugodi oz. zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Toženka trdi, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je obrazložilo, da obnove postopka ni mogoče dovoliti iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP, ker pri zamudni sodbi z obnovo ni mogoče doseči širšega preizkusa kot s pritožbo. Poleg tega je obnova po 10. točki 394. člena ZPP dovoljena le, če stranka novih dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v prvotnem postopku. Takšna odločitev je nepravilna in nezakonita. Obnovitvenega razloga ni mogoče povezovati z dovoljenimi pritožbenimi razlogi. Da ZPP pri zamudni sodbi ni izključil obnove postopka po 10. točki 394. člena ZPP je razvidno iz 9. odstavka 458. člena ZPP, ko je izrecno določeno, da v sporih majhne vrednosti, v katerih pritožba ni dopustna zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, obnova postopka po 10. točki 394. člena ni dopustna. Če bi bil namen zakonodajalca takšen tudi pri zamudni sodbi, bi to izrecno zapisal. Tako tudi sklep VSL opr. št. II Cp 2305/2004 z dne 9. 3. 2004. Zmotno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da bi se toženka ob potrebni skrbnosti lahko seznanila s podatkom o pravici tožnice do denarnega nadomestila. Nesporno je, da toženka odločbe ZRSZ z dne 22. 9. 2015, po kateri je tožnica prejela nadomestilo za čas brezposelnosti, ni prejela in ji ga ZRSZ tudi ni poslal, ker toženka ni bila stranka v tem upravnem postopku. Poleg tega je toženka upravičeno menila, da tožnica do tega nadomestila ni upravičena, saj ni imela ustrezne zavarovalne dobe v smislu 59. člena ZUTD, pogodba o zaposlitvi pa ji je bila odpovedana iz krivdnih razlogov, kar pomeni, da po členu 63/1 ZUTD ni mogla uveljavljati pravice do nadomestila, ker je postala brezposelna po svoji krivdi oziroma volji. Toženka je za dejstvo, da je tožnica prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti, zvedela šele, ko je prejela odločbo ZRSZ z dne 7. 7. 2016. Toženka je vse svoje plačilne obveznosti po zamudni sodbi tožnici plačala po prejemu njenega izvršilnega predloga. Tožnica niti v tožbi, niti v izvršilnem predlogu ne omenja, da je prejela tudi nadomestilo, prav tako tudi sicer nič ne kaže namere, da bi presežek denarnih sredstev, s katerimi je neupravičeno obogatena, vrnila toženki. Glede na to, da je toženka za dejstvo, da je tožnica prejemala denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, zvedela šele s prejemom odločbe ZRSZ z dne 7. 7. 2016, da za to dejstvo prej ni vedela in tega ni mogoče pripisati njeni neskrbnosti, prav tako pa bi ob poznavanju tega dejstva bila zanjo izdana ugodnejša odločba, v kolikor bi ji bilo to dejstvo znano ob prejemu tožbe, je toženka upravičeno in skladno z določili ZPP predlagala obnovo postopka.
3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe in meni, da je izpodbijani sklep prvostopnega sodišča v celoti zakonit. Navaja več mlajših in starejših odločb višjih sodišč in VSRS, iz katerih izhaja, da v nasprotju z odločitvijo VSRS, na katero se sklicuje toženka, obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP zoper pravnomočno zamudno sodbo ni mogoč. Toženka se tudi neutemeljeno sklicuje, da brez svoje krivde in kljub potrebni skrbnosti ni imela možnosti novih dejstev in dokazov uporabiti že v predhodnem postopku. ZUTD namreč določa, da delavcu nadomestilo za brezposelnost pripada, če mu je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana in je zoper njo zahteval sodno varstvo. Za pravico do tega nadomestila je nadalje pomembna zavarovalna doba, ne pa trajanje delovne dobe. Zato se toženka zaradi nepoznavanja predpisov ne more sklicevati, da relevantnih dejstev ni uveljavljala že v prejšnjem postopku pred izdajo zamudne sodbe, svojih opustitev v procesnih dejanjih pa ne more sanirati z obnovo postopka.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, nanj pa pravilno uporabljeno materialno pravo.
6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje 28. 10. 2015 izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 8. 2015, za reintegracijo in reparacijo. Sodba je postala pravnomočna 18. 11. 2015. Dne 26. 7. 2016 je toženka vložila predlog za obnovo postopka, v katerem navaja, da je 11. 7. 2016 prejela odločbo Zavoda RS za zaposlovanje (ZRSZ) z dne 7. 7. 2016, iz katere izhaja, da je bilo tožnici za čas 21. 8. 2015 do 20. 11. 2015 izplačano nadomestilo med brezposelnostjo v skupni višini 1.665,72 EUR neto, kar je dolžna toženka vrniti v 30 dneh. Toženka je bila nad prejeto odločbo ZRSZ močno presenečena, saj o dejstvu, da je tožnica prejemala omenjeno nadomestilo, ni bila obveščena ne s strani tožnice niti s strani ZRSZ. Pred tem je tožnica 14. 3. 2016 vložila izvršilni predlog in zahtevala izvršitev po pravnomočni zamudni sodbi in toženka ji je (med drugim) za obdobje od 21. 8. 2015 do 30. 11. 2015 plačala neto plače v znesku 1.889,72 EUR, nato pa tudi davke in prispevke v znesku 2.770,45 EUR. Na podlagi navedenega ni nobenega dvoma, da je tožnica sedaj neupravičeno obogatena, saj je za obdobje 21. 8. 2015 do 20. 11. 2015 prejela dvojno plačilo, t.j. plače, ki jih je izplačala toženka, in denarno nadomestilo, ki ga mora toženka sedaj vrniti. Glede na to, da toženka vse do 11. 7. 2016 ni vedela, da je tožnica prejemala denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, da je menila, da do tega nadomestila tudi ni upravičena, saj je bila podana redna odpoved iz krivdnih razlogov, pa tudi delovne dobe tožnica predhodno ni imela, bi pa toženka, v kolikor bi vedela za izplačevanje nadomestila, nedvomno podala odgovor na tožbo in uveljavljala, da je sodišče pri izdaji sodbe dolžno upoštevati to dejstvo in za te zneske zmanjšati obveznosti delodajalca. V kolikor bi toženka navedeno dejstvo lahko uporabila v postopku, bi bila zanjo izdana ugodnejša sodba. Zato je na podlagi 10. točke 394. člena ZPP podan predlog za obnovo postopka.
7. ZPP v 394. členu določa obnovitvene razloga in v 10. točki navaja, da se pravnomočno končan postopek lahko obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oz. če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. V 2. odstavku 395. člena ZPP je nadalje tudi določeno, da se obnova dovoli le, če stranka novih dejstev ali dokazov brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. V prvem odstavku 398. člena ZPP pa je še določeno, da se prepozen, nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo postopka zavrže s sklepom predsednik senata brez naroka.
8. Toženka se v pritožbi sklicuje na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar nič ne navaja, katere določbe naj bi bile kršene oz. s čim naj bi jih prvostopno sodišče kršilo. Zato se tudi pritožbeno sodišče o tem očitku ne more izjasniti, ob tem pa je ugotovilo, da niso bile storjene kršitve, na katere se pazi po uradni dolžnosti.
9. Neutemeljeno se toženka sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da obnove postopka, ki je bil pravnomočno končan z zamudno sodbo, ni mogoče dovoliti iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP. Toženka se pri tem sklicuje na odločbo VSL opr. št. II Cp 2305/2004 z dne 9. 3. 2005, za katero pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da nasprotuje pravnemu mnenju, sprejetemu na občni seji Vrhovnega sodišča RS z dne 16. 12. 1993 (poročilo VSS 2/93, stran 12). Predvsem pa gre za osamljen primer glede na novejšo sodno prakso npr. II Ips 1020/2007, VIII Ips 162/2009, II Cp 1187/2009, II Cp 2900/2012. V vseh navedenih primerih je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP pri zamudni sodbi izključen. Skladno s temi odločitvami je tudi prvostopno sodišče pravilno obrazložilo, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. čelna ZPP), saj zamudna sodba temelji na domnevi, da toženka priznava navedena dejstva v tožbi. Ker z obnovo postopka ni mogoče doseči širšega preizkusa kot s pritožbo, navedeni obnovitveni razlog ni dopusten.
10. Neutemeljeno pritožba graja tudi stališče prvostopnega sodišča, da bi se toženka ob potrebni skrbnosti lahko seznanila, da je tožnica upravičena do denarnega nadomestila za brezposelnost. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo tožnici nadomestilo za brezposelnost priznano z odločbo ZRSZ z dne 22. 9. 2015, torej še pred pravnomočnostjo izdane zamudne sodbe. Neutemeljena je trditev toženke, da je bila tožnici podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in je tožnici pogodba prenehala po njeni krivdi ali volji, zaradi česar skladno s prvim odstavkom 63. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/10 in nasl.) do nadomestila naj ne bi bila upravičena. Kot izhaja iz listinskih dokazov v spisu (A2) je toženka 21. 8. 2015 tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kar je v odpovedi izrecno navedeno. Prav tako se toženka neutemeljeno sklicuje na 59. člen ZUTD, po katerem tožnica naj ne bi bila upravičena do nadomestila, ker ni imela zahtevane delovne oz. zavarovalne dobe, saj iz tožničine pogodbe o zaposlitvi v 11. členu točke b izhaja, da do zaposlitve pri toženi sploh ni imela delovne dobe. ZUTD namreč v drugem odstavku 59. členu pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti veže na plačilo prispevkov (zavarovalna doba), kar pa je tožnica lahko uveljavila tudi na podlagi predpisov o zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševsko varstvo, poleg predpisov o delovnih razmerjih. Sicer pa, v kolikor toženka meni, da je bilo tožnici nadomestilo priznano nezakonito, bo to lahko uveljavljala v posebnem postopku zoper Zavod RS za zaposlovanje, ki od nje terja vračilo izplačanega nadomestila.
11. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
12. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.