Jedro

Zakon o stavbnih zemljiščih (1984) ni predvideval, da v primeru spremembe prostorskega izvedbenega načrta pripade bivšemu lastniku pravica ponovne pridobitve odvzete nepremičnine (kot to ob izpolnjevanju določenih predpostavk določa Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000), zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.5.2001. Tožena stranka je na pritožbo tožnice, vloženo zaradi molka organa prve stopnje o predlogu tožnice za vračilo v uporabo zemljišča s parc. št. ... k.o. ..., njiva v izmeri 3254 m2, odločila, da se predlog tožnice zavrne. Tožena stranka je ugotovila, da za vrnitev nepremičnine ne obstaja zakonska podlaga.

2. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pritrjuje odločitvi tožene stranke in se strinja z razlogi, ki jih je tožena stranka navedla za svojo odločitev. Pri tem se sklicuje na: Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini - ZRPPN (Ur. l. RS, št. 5/80), Zakon o stavbnih zemljiščih - ZSZ (Ur. l. SRS, št. 18/84) in Odlok o prenehanju lastninske pravice na zemljišču v delu ureditvenega območja BS 4/1- Ruski car - zdravstveni dom (Ur. l. SRS, št. 40/86, v nadaljevanju Odlok).

3. Zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je tožnica vložila revizijo (prej pritožbo) zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Trdi, da se sodišče ni opredelilo do vseh njenih navedb. Sporno zemljišče ji je bilo formalno odvzeto za uresničitev prostorskega izvedbenega načrta in sicer izključno za gradnjo objekta zdravstvenega doma. Ker je bil za ureditev prostora na območju BS 4/1-Ruski car sprejet nov zazidalni načrt, v katerem gradnja zdravstvenega doma ni več predvidena, je odpadel razlog za odvzem predmetnega zemljišča tožnici kot prejšnji lastnici iz uporabe in je na ta način odločba upravnega organa o odvzemu nepremičnine iz uporabe postala neizvršljiva in s tem nična. Glede na to ni nobene ovire, da se zemljišče vrne prejšnji lastnici. Tega dejstva sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člena ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. V predmetni zadevi je lastninska pravica na nepremičnini parc. št. ... k.o. ... prenehala na podlagi Odloka, ki je v skladu s srednjeročnim družbenim planom določil, katera zemljišča v mestu ali naselju mestnega značaja ali na območju, namenjenem za kompleksno graditev so stavbna zemljišča. Lastninska pravica na zemljišču je prenehala na podlagi samega predpisa (z uveljavitvijo Odloka) in izdaja razlastitvene odločbe ni bila predvidena. Pravica uporabe na tem zemljišču pa je bila bivši lastnici odvzeta z odločbo Občinskega komiteja za urbanizem, gradbene zadeve, komunalno in stanovanjsko gospodarstvo z dne 2. 11. 1987, izdano na podlagi določbe prvega odstavka 13. člena ZSZ (1984), po kateri je imel prejšnji lastnik zemljišča, ki je postalo družbena lastnina na podlagi Odloka, pravico uporabe, dokler za premoženjsko pravne zadeve pristojen občinski upravni organ ne izda odločbe, s katero odloči, da ga mora izročiti občini za uresničitev prostorskega izvedbenega načrta. Temelj za izročitev podružbljenega zemljišča občini v tem primeru je bil torej ZSZ (1984). Ta pa ni predvideval, da v primeru spremembe prostorskega izvedbenega načrta pripade bivšemu lastniku pravica ponovne pridobitve odvzete nepremičnine (kot to ob izpolnjevanju določenih predpostavk določa ZRPPN). Ker v obravnavanem primeru ni prišlo do odvzema lastninske pravice z razlastitveno odločbo, se pravna pravila ZRPPN, glede na določbo 12. člena ZSZ (1984) uporabljajo le glede določitve odškodnine. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni zakonske podlage, ki bi dovoljevala odločanje o vrnitvi nepremičnine, na kateri je prenehala lastninska pravica bivše lastnice na podlagi Odloka, izdanega v skladu z določbami ZSZ (1984), in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je v izpodbijani sodbi prvostopno sodišče odgovorilo na vse pravno relevantne tožbene ugovore ter se do njih v zadostni meri opredelilo. Tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.

10. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Zato Vrhovno sodišče revizijskih ugovorov v tej smeri ni preizkušalo.

11. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo kot neutemeljeno, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člena ZUS-1).