Jedro

Prekluzija dokazov in seznanitev z dokazi.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženca D.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 210,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je s sodbo I K 18913/2014 z dne 22. 11. 2016 obdolženega D.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po istem zakonskem določilu v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 47. člena KZ-1 izreklo denarno kazen v višini trideset dnevnih zneskov, kar znaša 999,99 EUR, ki jo mora plačati v treh mesecih od pravnomočnosti te sodbe. Če denarne kazni ne bo mogoče prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, določilo en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šest mesecev. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, in sicer za izvedenca medicinske stroke ter plačati sodno takso, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper to sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter obdolženca očitkov obtožnega predloga oprosti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo s sklepom razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, z navedbami, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer o tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da se je oškodovanec obdolženca bal; da se ni opredelilo do sodbe Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni I K 42360/2015, s katero je bil oškodovanec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe na škodo obdolženca; in da se ni opredelilo do izpovedb prič M.K. in S.M. glede oškodovančevega uživanja alkohola.

5. Opisana kršitev ni podana. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi tistih, ki jih pritožba pogreša, in sicer v točkah 5, 7, 8 in 10. Tudi sicer se ta del pritožbene obrazložitve vsebinsko navezuje na dejansko stanje, glede katerega pritožnik ugotovitvam sodišča prve stopnje prav tako nasprotuje. Sicer pa oškodovančeva alkoholiziranost v obravnavani zadevi ne predstavlja odločilnega dejstva. Odločilna so namreč le tista dejstva, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja in na katerih temelji kazenska odgovornost storilca in predstavljajo torej dejanski temelj sodbe.

6. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi pritožnik tudi v nasprotju med oškodovančevo izpovedbo in izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke glede načina nastanka poškodb ter meni, da so razlogi o odločilnih dejstvih v precejšni meri s seboj v nasprotju. Z opisanimi pomisleki pa se pritožnik, ne strinja s prvostopenjsko dokazno oceno, s čemer meri na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki je predmet posebne presoje.

7. Neutemeljeno pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu kršilo pravico do obrambe s tem, ko ni zavrglo prepozno predloženih listin oškodovanca, ki jih je slednji predložil šele po predobravnavnem naroku in tudi s tem, ko mu teh listin ni vročilo. Pritožba namreč prezre, da se izpodbijana sodba ne opira na listine, ki jih je oškodovanec predložil na glavni obravnavi dne 22. 11. 2016 (l. št. 83 - 102), saj je sodišče prve stopnje ocenilo, da te listine niso relevantne za rešitev konkretne zadeve, slednje pa tudi prepričljivo obrazložilo v točki 3 izpodbijane sodbe. S temi razlogi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Sicer pa je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 22. 11. 2016 razvidno, da je zagovornik obdolženca te listine pregledal (l. št. 104), ni pa razvidna zahteva obdolženca, da se mu izda izvod teh listin. Pridobitev kopij spisa je pravica strank, ki je sodišče ne zavrne, vendar mora stranka to pravico uveljavljati. Na podlagi navedenega po oceni pritožbenega sodišča obdolžencu ni bila kršena pravica do obrambe in uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ni podana.

8. Zagovornik obdolženca v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, vendar pri tem ne navede katero kršitev iz 372. člena ZKP ima v mislih oziroma, kaj naj bi iz tega določila zagrešilo prvostopenjsko sodišče. Meni, da pri oškodovancu ni šlo za takšne telesne poškodbe, ki bi jih bilo mogoče šteti kot lahke telesne poškodbe, saj je utrpel zgolj odrgnino in podplutbo, kar je mogoče šteti kot prekršek. Pritožba torej predpostavlja drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in na podlagi tega ugotavlja obstoj kršitve kazenskega zakona. Taka kršitev pa ni mogoča, saj je kazenski zakon kršen le takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenskega zakona ne uporabi ali pa ga uporabi nepravilno. Nič od tega pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo, zato je uveljavljanje tega pritožbenega razloga brez podlage.

9. Pritožba je neutemeljena še v osrednjem delu, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, glede katerega pritožbeno sodišče nima nobenih zadržkov. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče se zato, da ne bi ponavljalo dokazne ocene sodišča prve stopnje v celoti sklicuje na ustrezne razloge izpodbijane sodbe, s katerimi soglaša, ter v zvezi s pritožbeni izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja:

10. Bistvo pritožbene obrazložitve v tem delu je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se pritožba ne strinja. Pritožba ponavlja obdolženčev zagovor in skuša ponovno prepričati, da obdolženec očitanega kaznivega dejanja ni storil, saj si je oškodovanec poškodbe v posledici vinjenosti povzročil sam. Meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti neverodostojnemu oškodovancu, ki je izpovedoval različno, ampak bi moralo verjeti pričam I.K., S.Z. in R.Z., ki so potrdile, da obdolženec kritičnega dne oškodovanca ni fizično napadel. Nadalje navaja, da oškodovančeva izpovedba glede načina nastanka poškodb ni v skladu z izvedenskim mnenjem; niti ni mogoče, da bi obdolženec zgolj z enim udarcem poškodoval oškodovanca na desni strani čela, desni strani nosu in levi strani obraza.

11. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe navaja tehtne in prepričljive razloge zakaj zagovoru obdolženca ne verjame (točke 5, 6 in 7), verjame pa izpovedbi oškodovanca V.K. Le-ta je namreč prepričljivo izpovedal, da ga je s pestjo v obraz stoodstotno udaril obdolženec. Pritožba trdi, da sodišče oškodovancu ne bi smelo verjeti, ker je različno izpovedoval, pri tem pa prezre, da je slednji ves čas postopka glede bistvenih okoliščin, in sicer obdolženčevega udarca s pestjo roke v predel njegovega obraza, izpovedal enako, zato je okoliščina, da je oškodovanec neskladno izpovedoval glede števila brc, ki jih izpostavlja pritožba, povsem nerelevantna, saj se obdolžencu brcanje v oškodovanca ne očita. Oškodovančevo izpovedbo so potrdile tudi priče J.M., B.K. in S.T., ki so pojasnile, da jim je oškodovanec povedal, da je bil napaden s strani obdolženca in njegovega očeta, videle pa so tudi svežo poškodbo oškodovančevega nosu. Nenazadnje je tudi priča A.Ž. potrdila, da ji je oškodovanec povedal, da ga je v obraz udaril obdolženec, videla pa je tudi, da so bile poškodbe na oškodovančevem nosu sveže, saj je videla svežo kri. Da je bil obdolženec na kraju dejanja, pa je potrdil priča J.M., ki je kritičnega dne v dopoldanskem času, med pol deseto in pol enajsto uro, videl obdolženca in njegovega očeta kako sta hodila po cesti v neposredni bližini doma oškodovanca. Šla sta po glavni cesti v smeri proti K., ne pa proti hiši K.Z., ki živi v nasprotni smeri. Na podlagi navedenega, ko je obdolženca v kritičnem času na kraju dogodka videl nepristranska priča J.M., ki si je z vsemi v dobrih medsosedskih odnosih, pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedbam prič I.K., S.Z. in R. Z., ki so trdile, da sta se obdolženec in njegov oče kritičnega dne nahajala pri K. Z., saj so bile njihove izpovedbe o tem neprepričljive, neskladne in v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi.

12. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko trdi, da je oškodovančeva izpovedba glede nastanka poškodb v nasprotju z ugotovitvami sodnega izvedenca medicinske stroke. Pritožba prezre, da je sodni izvedenec medicinske stroke dr. M.N. potrdil, da so poškodbe oškodovanca nastale na način, kot ga zatrjuje slednji. Sodni izvedenec je namreč pojasnil, da je bila na hrbtišču oškodovančevega nosu vidna povrhnja odrgnina, v nosnicah je bilo nekaj zasušene krvi, kar kaže na to, da je šlo za udarec v ta predel. Do poškodbe oškodovanca je lahko prišlo zgolj z enim udarcem, torej s pestjo roke, vendar udarec v obraz ni bil zelo močan, saj na to kaže dejstvo, da oškodovanec ni imel zlomljenega nosu. Potrdil je tudi, da je možno, da je oškodovanec z enim udarcem utrpel poškodbo na dveh delih obraza, torej na nosu in na levi strani lica, saj je razdalja med nosom in licem manjša kot je velikost povprečne moške roke, zato pritožbenim izvajanjem, ki temu oporekajo, ni mogoče slediti. Glede odrgnine na hrbtišču leve roke je pojasnil, da je do te poškodbe najverjetneje prišlo takrat, ko je oškodovanec padel in se podrsal po neravni podlagi, vendar slednji ni padel po tleh zaradi sile udarca v nos, temveč je izgubil ravnotežje zaradi umikanja pred udarcem. Ob navedenem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so oškodovančeve poškodbe nastale zaradi obdolženčevega udarca s pestjo roke v predel oškodovančevega obraza in ne zaradi oškodovančevega padca zaradi vinjenosti, kot to neutemeljeno skuša prepričati pritožba.

13. Tudi pritožbenim navedbam, da je oškodovanec utrpel le odrgnino in podplutbo, kar je mogoče šteti le kot prekršek, pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Iz medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja izhaja, da je oškodovanec utrpel udarnine po desni strani čela, nosu in levi strani obraza ter povrhnjo odrgnino na hrbtišču leve roke. Ker je bila zaradi teh poškodb oškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana, je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, pravilno je ugotovilo tudi njegovo krivdo, in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tehtno obrazložilo (točka 12). S temi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki se v preostalem v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

14. Po obrazloženem, in ker tudi okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba, da je bil oškodovanec s sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni I K 42360/2015 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe na škodo obdolženca, ne more vplivati na pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev, ne navaja ničesar, kar bi lahko omajalo pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopenjski krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeno.

15. Na pritožbo zagovornika obdolženca je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še v njeni odločbi o kazenski sankciji. Ugotovilo je, da pritožniku ni mogoče slediti, ko trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje izreči pogojno obsodbo. Nenazadnje niti pritožba ne navaja nobenih tehtnih razlogov, ki bi glede na težo obravnavanega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde ter način izvršitve dejanja utegnili vplivati na spremembo odločbe o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu ob upoštevanju vseh okoliščin, pomembnih za izrek vrste in višine kazni, izreklo primerno denarno kazen in tako odločitev tudi obrazložilo (točka 13), zato ni bilo dolžno podati razlogov o tem, zakaj obdolžencu ni izreklo pogojne obsodbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bo lahko pri obdolžencu, ki je zaposlen in mesečno zasluži 1.000,00 EUR ter nima preživninskih obveznosti, samo izrečena denarna kazen, ne pa tudi pogojna obsodba, dosegla namen kaznovanja.

16. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

17. Odločba o stroških pritožbenega postopka je posledica ugotovitve, da pritožba ni bila uspešna, sodna taksa pa je bila odmerjena po tarifnih številkah 7112 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).