Jedro

Prepoved prekoračitve iz navedene zakonske določbe (šesti odstavek 285.č člena ZKP) se nanaša samo na kazensko sankcijo, predlagano za kaznivo dejanje, ki je bilo priznano, medtem ko so vsa ostala ali nadaljnja ravnanja sodišča v zvezi s to sankcijo odvisna od zakonskih pogojev, ki morajo biti predhodno izpolnjeni.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega D.P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega D.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu določilo kazen 6 mesecev zapora, mu preklicalo pogojni obsodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 2438/2010 z dne 23. 8. 2011, ki je postala pravnomočna dne 11. 10. 2011, v kateri je bila obdolženemu za kaznivi dejanji velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 določena enotna kazen 10 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 16710/2013 z dne 27. 8. 2013, ki je postala pravnomočna istega dne, v kateri je bila obdolženemu za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 določena kazen 3 mesece zapora s preizkusno dobo treh let, preklicalo, nakar mu ob upoštevanju kazni 6 mesecev zapora, ki je bila določena s to sodbo ter kazni 10 mesecev zapora in 3 mesece zapora, določenih v preklicanih pogojnih obsodbah ter kazen 10 mesecev zapora, ki jo obdolženec prestaja po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4. 7. 2013, ki je postala pravnomočna 25. 7. 2013, izreklo enotno kazen 2 leti in 3 mesece zapora. V izrečeno kazen je bil obdolženemu vštet čas odvzema prostosti in pripora od 19. 2. 2013 in del že prestane kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 8896/2013 z dne 4. 7. 2011. 2. Pogojna obsodba Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 8955/2010 z dne 30. 1. 2012 ni bila preklicana.

3. Obdolženemu je bila nato odvzeta še protipravna premoženjska korist v višini 699,20 EUR, plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je bil oproščen.

4. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotitvijo po preizkusu pogojev za pregon, brez katerih tudi sojenja ne more biti.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, sklicujoč se na besedilo 60. člena KZ-1, ker meni, da bi o preklicu pogojne obsodbe K 16710/2012 z dne 27. 8. 2013, ne smelo odločati sodišče, ki zadnje sodi o kaznivih dejanjih, temveč sodišče, ki je izreklo, sedaj preklicano pogojno obsodbo ali zunajobravnavni senat okrožnega sodišča. 7. Kršitev ni podana. Aktiviranje drugega sodišča od tistega, ki sodi, pride v poštev v primerih t.i. neprave obnove kazenskega postopka od 1. do 3. točke prvega odstavka 407. člena ZKP. Prvi izmed teh je ravno, ko niso bile uporabljene določbe o odmeri enotne kazni za dejanja v steku, kar pa se je v obravnavanem primeru zgodilo. Smiselno zahtevano odločanje o preklicu pogojne obsodbe s strani sodišča, ki je izreklo sodbo v zadevi IV K 16710/2012 z dne 27. 8. 2013 tako ni potrebno, izključno odločanje o tem v času sojenja s strani zunajobravnavnega senata, ki kot vemo ne sodi, pa ni nikjer zapovedano.

8. Drugače je, ko pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj gre pri zatrjevanem nespoštovanju zapovedi iz šestega odstavka 285.č člena ZKP, pravzaprav za kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Vendar tudi ta ni podana. Prepoved prekoračitve iz navedene zakonske določbe se nanaša samo na kazensko sankcijo, predlagano za kaznivo dejanje, ki je bilo priznano, medtem ko so vsa ostala ali nadaljnja ravnanja sodišča v zvezi s to sankcijo odvisna od zakonskih pogojev, ki morajo biti predhodno izpolnjeni. V nasprotnem, in ko po pravilnem stališču sodišča prve stopnje, tudi sicer v zakonu ni predvideno, kaj vse (še) sme državni tožilec v zvezi s kazensko sankcijo predlagati, bi obravnavana prepoved presegla njen namen, za kar pa ravno v procesnem in še manj v materialnem zakonu ni nobene podlage.

9. Izhajajoč iz pritožbene obrazložitve, pritožnik v nadaljevanju uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ko pravi, da bi sodišče prve stopnje moralo, zaradi majhnih vrednosti pridobljenih stvari oziroma denarja, obravnavano kaznivo dejanje bodisi opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena v zvezi s 54. členom KZ-1 ali kot tri kazniva dejanja tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1. Kršitve ni. Že zato, ker gre pri opisu dejanja za eno ravnanje z dvema oškodovancema, sploh pa opredelitev po drugem odstavku 204. člena KZ-1 (mimogrede oškodovanca sta kaznivo dejanje prijavila), ni odvisna zgolj od majhne vrednosti stvari (objektivni element), ampak še od storilčeve zavesti in volje pridobiti si stvari v takšni vrednosti. Zadnje v zbranih dokazih ni izkazano in končno tudi v priznanju ni bilo izpostavljeno.

10. Pritožnik se z odločbo o kazenski sankciji ne strinja zato, ker je bila določena kazen previsoko odmerjena, in ker bi pogojni obsodbi tudi iz vsebinskih razlogov ne smeli biti preklicani. Obravnavano kaznivo dejanje je zaradi izrabljene priložnosti in majhne vrednosti trivialno, preklic pa je zaradi obdolženčevega priznanja in zato, ker se že nahaja na prestajanju zaporne kazni, nepotreben.

11. Vrednost stvari je sodišče prve stopnje pri določeni kazni že upoštevalo, način, kako je bila priložnost izrabljena pa prej govori za okoliščino, ki obdolženčev položaj pri odmeri kazni poslabšuje, saj sta se telefonska aparata nahajala v torbah in se torej nista „sama zase ponujala“. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav še tedaj, ko je preklic utemeljilo s pričakovanji, ki v obdolženčevem primeru ob tolikšni obsojenosti, istovrstnosti kaznivih dejanj ter dejstvu, da so bila nekatera izvršena v času preizkusnih dob, ne morejo biti pozitivna in jih niti prestajanje kratkotrajne zaporne kazni ne more izboljšati.

12. Glede na to, ostalih kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), pa pritožbeno sodišče ni zasledilo, je o pritožbi zagovornika obdolženega D.P. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP ter je posledica obdolženčevih premoženjskih razmer kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.