Jedro

Pri odpustu obveznosti gre za pravno dobroto, ki so je deležni le tisti dolžniki, ki so postali insolventni zaradi spleta različnih okoliščin, na katere niso imeli vpliva. Ena takšnih je gotovo bolezen, ki jo zatrjuje in dokazuje dolžnik.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor proti odpustu obveznosti zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo predlog za odpust obveznosti.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje dolžnik in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je stečajni dolžnik, kljub temu, da je: imel neporavnane obveznosti do drugih upnikov v višini več kot 100.000,00 EUR, da so njegove nepremičnine v vrednosti 36.000,00 EUR bile že v celoti obremenjene, da prejema pokojnino v znesku 700,00 EUR, drugega premoženja pa nima; v obdobju treh let pred uvedbo postopka osebnega stečaja (20.6.2017) sklenil novo posojilno pogodbo z upnikom F. d. o. o., za znesek 2.714,60 EUR. Iz navedenega je sklepalo, da je dolžnik sprejemal obveznosti, ki niso bile sorazmerne z njegovim premoženjskim stanjem. Navedlo je, da iz zdravstvene dokumentacije, ki jo je predložil dolžnik, ni mogoče zaključiti, da bi ta navedeno posojilno pogodbo najel v posledici zatrjevane bipolarne afektivne motnje, saj v zvezi s tem ni predložil dokumentacije, ki bi to potrjevala. Ocenilo je, da iz psihiatrovega izvida z dne 18.8.2017, ki je datumsko najbližji datumu sklenitve navedene kreditne pogodbe, izhaja ravno nasprotno: da je dolžnikovo bolezensko stanje trenutno v remisiji in da je brez aktualnih težav.

5. S četrto točko 399. člena ZFPPIPP, ki določa domnevo, da je podana ovira z odpust obveznosti, če je stečajni dolžnik (med drugim) v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki niso sorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, so zavarovani upniki pred dolžnikovo lahkomiselnostjo in neodgovornostjo. Vendar pa se tudi od upnikov pričakuje, da bodo ravnali odgovorno in preudarno (glej: Cst 495/2015, Cst 166/2012 in Cst 60/2011). Utemeljeno zato pritožnik opozarja, da iz listinske dokumentacije v spisu (Pogodba o posojilu z dne 20.6.2017, ki jo je upnik (vlagatelj ugovora) priložil prijavi terjatve in ugovoru zoper odpust obveznosti izhaja, da je imel upnik pravico od dolžnika (posojilojemalca) zahtevati podatke o njegovem premoženjskem stanju in poslovanju, prav tako je dolžnik dal soglasje, da lahko pridobiva o njem podatke pri drugih institucijah, upnik pa si je izgovoril tudi pravico, da v imenu dolžnika in za svoj račun sklene zavarovanje posojila (7. člen pogodbe). Iz navedenega izhaja, da je imel upnik (družba za finančno svetovanje in storitve) vse možnosti, da se prepriča o dolžnikovem premoženjskem stanju, s čimer bi zlahka ugotovil, da ima dolžnik neporavnano obveznost do S. d. d., pa tega ni storil. Na svojo nevednost, ki ga je zapeljala, da je dolžniku odobril posojilo, upnik ponovno neprepričljivo opozarja v odgovoru na pritožbo, kjer pa z ničemer ne pojasni, zakaj ni izkoristil prej navedenih možnosti. Navedeno pomeni, da je upnik vedel (oziroma bi moral ali mogel vedeti), kakšno je dolžnikovo premoženjsko stanje, pa je z njim kljub sklenil posojilno pogodbo. Takšnega upnika (še posebej, če gre za ustanovo, ki se profesionalno ukvarja s posojanjem denarja po, kot to izhaja iz pogodbe, zelo visokih obrestnih merah), ne varuje institut ovir za odpust obveznosti: če upnik ve, da dolžnik nima (dovolj) premoženja in da obstaja majhna verjetnost, da bi mu bil sposoben vrniti dolgovani znesek, ne more nato očitati dolžniku, da je s sklenitvijo pogodbe z njim (za, kot pravilno opozarja pritožba, sorazmerno nizek znesek, ki ga je dolžnik delno tudi že odplačal) prevzel nesorazmerne obveznosti. Tak upnik namreč očitno ni „žrtev“ dolžnikovega lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja.

6. Pri oceni o nesorazmernosti sprejetih obveznosti z dolžnikovim premoženjskim položajem se je treba izogniti preveč togemu in preveč dobesednemu razumevanju zakonskega pravila. Upoštevati je treba, da morajo tudi prezadolžene (fizične) osebe prevzemati določene vsakdanje obveznosti. Prav tako je treba upoštevati, da so osebe, ki postanejo stečajni dolžniki „sorazmernost med prevzetimi obveznostmi in lastnim premoženjskim položajem“ v nekem časovnem trenutku pred uvedbo stečajnega postopka že porušile in da, strogo vzeto, od tega trenutka dalje „sorazmernosti“ več ni, pač pa vsaka nova prevzeta obveznost „nesorazmernost“ praviloma še samo poglobi (primerjaj: Cst 523/2015). Pri odločanju v tej zadevi je zato potrebno upoštevati dolžnikove trditve (ki jih je povzelo tudi sodišče prve stopnje), da se je dolžnik zaradi najetih kreditov znašel v začaranem krogu in je najemal nove kredite, da bi poplačal prejšnje, zaradi tega pa mu je nazadnje zmanjkalo sredstev za preživetje.

7. Kot poudarja pritožba in kot izhaja tudi obrazložitve izpodbijanega sklepa, je bilo _s_odišče prve stopnje seznanjeno z dolžnikovo zdravstveno dokumentacijo, ki jo je predložil že predlogu za začetek stečajnega postopka. Dolžnik ima diagnosticirano bipolarno afektivno motnjo, za katero je značilno, da razpoloženje izrazito niha od depresivnosti do privzdignjenosti. V fazi privzdignjenega razpoloženja je stečajni dolžnik nagnjen k nekritičnemu ravnanju z denarnimi sredstvi (najemanje kreditov in nesmiselno zapravljanje). Kot navaja pritožnik, se razpoloženje pri bipolarni motnji spreminja zelo hitro, saj do spremembe lahko pride v nekaj urah. Glede na to, da je sodišče prve stopnje navedlo, da je stečajni dolžnik predlogu za začetek osebnega stečaja priložil dopis psihiatra z dne 14.11.2002, je jasno, da opisano bolezensko stanje pri dolžniku traja že zelo dolgo in da njegovih učinkov na dolžnikovo vedenje ni mogoče poenostaviti tako, kot je storilo sodišče prve stopnje, ki je na podlagi enega izvida (z dne 18.8.2017), v katerem je zapisano, da je bipolarno afektivna motnja trenutno v remisiji, zaključilo da navedena bolezen ni mogla vplivati na sklenitev posojilne pogodbe z upnikom F. d. o. o. Pri odpustu obveznosti gre za pravno dobroto, ki so je deležni le tisti dolžniki, ki so postali insolventni zaradi spleta različnih okoliščin, na katere niso imeli vpliva. Ena takšnih je gotovo bolezen, ki jo zatrjuje in dokazuje dolžnik.

8. Glede na ravnanje upnika pri sklepanju posojilne pogodbe in glede na dolžnikovo bolezen, za katero višje sodišče ne dvomi, da je povezana z dolžnikovim neizpolnjevanjem pogodbenih obveznosti, se izkaže, da upnikov ugovor proti odpustu obveznosti ni utemeljen, saj dolžniku ni mogoče očitati zlorabe pravice do odpusta obveznosti. Višje sodišče je zato utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovor proti odpustu obveznosti zavrnilo (3. točka 356. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.