Jedro

Tako sodba kot tudi njena potrditev kot evropski nalog za izvršbo se v državi članici izvršbe ne sme preverjati glede vsebine. Vse morebitne pomanjkljivosti v zvezi z izdajo Potrdila sme dolžnik uveljavljati le pred sodiščem izvora, to je pred italijanskim sodiščem, ki je Potrdilo izdalo.

Oviro za dovolitev in opravo izvršbe v državi članici izvršbe pa lahko predstavlja pomanjkljivo ali nepravilno sestavljeno potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo. Če določene obvezne rubrike obrazca iz priloge I k Uredbi 805/2004 niso izpolnjene, je treba šteti, da ne gre za ustrezen izvršilni naslov. Formalne pomanjkljivosti v zvezi z izvršilnim naslovom, med katere sodijo tudi pomanjkljivost glede oblike, predstavljajo formalno pomanjkljivost predloga za izvršbo, glede katere mora dati sodišče upniku možnost odprave. Ker je pomanjkljivost Potrdila očitno spregledalo, je ravnalo pravilno, ko je upniku možnost odprave dalo ob odločanju o ugovoru, ko mora sodišče po uradni dolžnosti ponovno paziti tudi na to, ali je listina, na podlagi katere je dovoljena izvršba, izvršilni naslov.

3. člen ZIZ, po katerem se izvršba za poplačilo denarne terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo, pred dokončnim poplačilom upnika sodišču ne daje samostojne podlage za ustavitev izvršbe z (drugimi) dovoljenimi sredstvi in predmeti. Opravo izvršilnih dejanj sodišče ustavi šele, ko je upnik poplačan, in v drugih primerih, ki jih izrecno določa ZIZ. V skladu z določbo 34. člena ZIZ namreč sodišče dovoli izvršbo za poplačilo denarne terjatve s tistim sredstvom in na tistih predmetih, ki so navedeni v predlogu za izvršbo, torej po predlogu upnika (načelo dispozitivnosti), ki mu mora sodišče slediti. Paziti mora le na morebitne omejitve in izvzetja iz izvršbe, ki jih določa zakon.

Dolžnik je v izvršilnem postopku glede sredstev in predmetov izvršbe varovan z določbama drugega in četrtega odstavka 34. člena ZIZ, ki mu omogočata vložitev pravnega sredstva, s katerim lahko predlaga omejitev izvršbe na enega ali več od dovoljenih sredstev izvršbe ali izvršbo na drugo sredstvo ali predmet izvršbe. Tudi v primeru ugoditve predlogu dolžnika sodišče izvršbe z ostalimi sredstvi oz. predmetni ne ustavi, ampak je ta le začasno zadržana.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 15. 4. 2019 se zavrne in se sklep potrdi.

II. Pritožba zoper sklep z dne 24. 1. 2019 se zavrne in se sklep potrdi.

III. Pritožba zoper sklep z dne 29. 1. 2019 se zavrne in se sklep v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

IV. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožb zoper sklepe z dne 15. 4. 2019, 24. 1. 2019 in 29. 1. 2019 in odgovorov nanje.

Obrazložitev

**O pritožbi dolžnika zoper sklep z dne 15. 4. 2019:**

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zavrnilo.

2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje, podredno pa spremeni in dolžnikovemu zahtevku ugodi, v obeh primerih pa prizna stroške pritožbe dolžniku in jih naloži v plačilo upniku. Najprej nasprotuje dejstvu, da je sodišče upniku trikrat podaljšalo rok za dostavo pravilnega potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, ko bi moralo na njegovo pravilnost paziti po uradni dolžnosti že ob izdaji sklepa o izvršbi. Meni tudi, da je napačno presodilo, da je potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo pravilno oziroma popolno sestavljeno in da so pogoji za njegovo izdajo po Uredbi ES št. 805/2004 izpolnjeni. Iz nepotrjenih točk 11.1, 11.2 in 12.1 potrdila namreč izhaja, da dolžnik nikoli ni prejel sodne odločbe italijanskega sodišča in tudi ni bil obveščen o možnostih pravilnega ugovarjanja skladno z določbami člena 16. in 17. Uredbe. Te predstavljajo nujne in bistvene predpostavke, da potrdilo o evropskem nalogu lahko predstavlja veljaven in zakonit izvršilni naslov. Končno še navaja, da sodišče ni odločalo o dolžnikovem predlogu za ustavitev izvršbe.

3. V odgovoru na pritožbo dolžnika upnik predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. V predmetni izvršilni zadevi je upnik predlagal izvršbo na podlagi plačilnega naloga rednega sodišča v Milanu, št. 3987/2017 z dne 9. 2. 2017, opr. št. 68945/2016, skupaj s Potrdilom o evropskem nalogu za izvršbo z dne 12. 2. 2018 (v nadaljevanju Potrdilo). V skladu z določbo 5. člena in 1. točke 4. člena Uredbe evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (v nadaljevanju Uredba 805/2004) se sodba, ki je potrjena kot evropski nalog za izvršbo v državi članici izvora prizna in izvrši v drugih državah članicah, ne da bi bila potrebna razglasitev izvršljivosti in brez vsake možnosti ugovora njenemu priznanju. V skladu z določbo 3. točke drugega odstavka 17. člena ZIZ sodba, ki je potrjena kot evropski nalog za izvršbo, predstavlja izvršilni naslov, na katerega je izvršilno sodišče vezano (načelo stroge formalne legalitete). Vsebinski preizkus pogojev za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo v celoti opravi sodišče v državi članici izvora, v kateri je bila sodba izdana (prim. 6. člen Uredbe 805/2004), v konkretnem primeru torej italijansko sodišče. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se tako sodba kot tudi njena potrditev kot evropski nalog za izvršbo v državi članici izvršbe ne sme preverjati glede vsebine (drugi odstavek 21. člena Uredbe 805/2004). Pod vprašaj ni mogoče postavljati ničesar iz sodbe sodišča države članice izvora in tudi ničesar iz potrdila, s katerim je bila ta sodba potrjena kot evropski nalog za izvršbo (prim. Galič, A., in Betetto, N.: Evropsko civilno procesno pravo I, GV Založba, 2011, str. 159.).

7. Ob navedenem je neutemeljeno vztrajanje pritožnika, da v postopku pred italijanskim sodiščem niso bile spoštovane vse zahteve za potrditev sodbe italijanskega sodišča kot evropskega naloga za izvršbo in da Potrdilo sploh ne bi smelo biti izdano. Ali sodba milanskega sodišča in postopek v katerem je bila izdana, izpolnjujeta vse zahteve po Uredbi 805/2004, da bi bila lahko potrjena kot evropski nalog za izvršbo, v skladu z Uredbo ne sme biti predmet presoje tega izvršilnega sodišča (drugi odstavek 21. člena Uredbe 805/2004), zato se višje sodišče do teh pritožbenih trditev ne opredeljuje. Vse morebitne pomanjkljivosti v zvezi z izdajo Potrdila sme dolžnik uveljavljati le pred sodiščem izvora, to je pred italijanskim sodiščem, ki je Potrdilo izdalo (10. člen Uredbe 805/2004).

8. Oviro za dovolitev in opravo izvršbe v državi članici izvršbe pa lahko predstavlja pomanjkljivo ali nepravilno sestavljeno potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo. To se izda z uporabo standardnega obrazca iz priloge I k Uredbi 805/2004 (prvi odstavek 9. člena Uredbe 805/2004). Če določene obvezne rubrike obrazca iz priloge I k Uredbi 805/2004 niso izpolnjene, je treba šteti, da ne gre za ustrezen izvršilni naslov. Tudi v skladu z določbo 2. točke 20. člena Uredbe 805/2004 mora upnik, ki predlaga izvršbo na podlagi evropskega naloga za izvršbo, k predlogu priložiti izvod sodbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za dokaz njene pristnosti, izvod potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za dokaz njegove pristnosti in po potrebi prepis in prevod potrdila v uradni jezik države članice oziroma v drug jezik, za katerega je država članica izjavila, da ga sprejema.

9. Ob navedenem je sodišče prve stopnje po tem, ko je ugotovilo, da v Potrdilu, ki ga je upnik priložil k predlogu za izvršbo vse potrebne rubrike standardnega obrazca, na katerem je italijansko sodišče izdalo Potrdilo, niso izpolnjene (ni bila izpolnjena rubrika točke 11.2 obrazca, ki bi izkazovala presojo sodišča izvora, da je bil dolžnik obveščen v skladu s 16. in 17. členom Uredbe 805/2004, prav tako pa tudi ne rubrike točke 13 obrazca, ki bi v skladu z 18. členom Uredbe 805/2004 izkazovale presojo sodišča izvora o popravku neskladnosti z minimalnimi standardi iz 13. do 17. člena Uredbe 805/2004), postopalo pravilno, ko je upnika pozvalo k predložitvi popolnega Potrdila. Formalne pomanjkljivosti v zvezi z izvršilnim naslovom, med katere sodijo tudi pomanjkljivost glede oblike, namreč predstavljajo formalno pomanjkljivost predloga za izvršbo, glede katere mora dati sodišče upniku možnost odprave (prvi in drugi odstavek 108. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ; glej še načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 30. 6. 2004 in sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 107/2004 z dne 11. 1. 2005). Pritrditi gre pritožniku, da bi to sodišče prve stopnje moralo narediti že pred izdajo sklepa o izvršbi. A ker je pomanjkljivost Potrdila očitno spregledalo, je ravnalo pravilno, ko je upniku možnost odprave dalo ob odločanju o ugovoru, ko mora sodišče po uradni dolžnosti ponovno paziti tudi na to, ali je listina, na podlagi katere je dovoljena izvršba, izvršilni naslov (2. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZIZ). Rok za popravo, ki ga je v pozivu z dne 14. 1. 2019 sodišče določilo upniku, je sodni rok in kot tak podaljšljiv, zato je sodišče prve stopnje upniku določeni rok na njegov pravočasen predlog lahko podaljšalo, zoper podaljšanje pa pritožba ni dovoljena (drugi odstavek 108. in 110. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, in čemur pritožba ne nasprotuje, je upnik v roku popravljeno oziroma dopolnjeno Potrdilo tudi predložil. Višje sodišče se pridružuje zaključku sodišču prve stopnje, da je Potrdilo z dne 12. 2. 2018, popravljeno dne 25. oz. 26. 3. 2019, sestavljeno pravilno oziroma popolno, saj so v njem izpolnjene vse zahtevane rubrike oziroma točke. Točka 12. Potrdila se nanaša na vročitev poziva za zaslišanje na sodišču, če je primerno (torej, kadar je to potrebno) in v njej je italijansko sodišče označilo, da zaslišanje ni bilo potrebno. Posledično pa ni izpolnjena točka 12.1 o načinu vročitve vabila na zaslišanje. Točka 11. Potrdila pa se nanaša na vročitev listine o začetku postopka na podlagi Poglavja III Uredbe 805/2004. V točki 11.1 je italijansko sodišče potrdilo, da je bila dolžniku listina o začetku postopka vročena v skladu s členom 14 Uredbe 805/2004, prazna pa ostaja točka 11.2, ki sicer potrjuje, da je dolžnik prejel ustrezne informacije o zahtevku in postopkovnih korakih za ugovarjanje zahtevku po 16. in 17. členu Uredbe 805/2004. A Uredba 805/2004 omogoča popravek neskladnosti postopka z minimalnimi standardi iz 13. do 17. člena Uredbe 805/2004, ki je urejen v prvem odstavku 18. člena Uredbe 805/2004 in po katerem se sodba lahko potrdi kot evropski nalog za izvršbo tudi, če postopki v državi članici izvora (do izdaje sodbe) niso bili v skladu s postopkovnimi pravili iz 13. do 17. člena Uredbe 805/2004. Tako se sodba vseeno potrdi kot evropski nalog za izvršbo, če je bila vročena dolžniku v skladu s pravili na podlagi 13. ali 14. člena, ter je dolžnik imel možnost zoper sodbo vložiti pravno sredstvo iz vseh razlogov in je bil dolžnik ustrezno obveščen v sodbi ali skupaj s sodbo o postopkovnih pravilih za vložitev pravnega sredstva, vključno z imenom in naslovom ustanove, pri kateri se mora vložiti, in rokom za to, in dolžnik zoper sodbo ni vložil pravnega sredstva v skladu z ustreznimi postopkovnimi pravili. Da so izpolnjeni vsi pogoji za priznanje po 18. členu Uredbe 805/2004, je v točkah 13, 13.1., 13.2, 13.3 in 13. 4, ki so vse izpolnjene, s popravkom z dne 25. oz. 26. 3. 2019, potrdilo sodišče izvora. Ali je bilo tako potrdilo tudi upravičeno izdano, pa kot že pojasnjeno v tč. 6 in 7 obrazložitve tega sklepa, ne sme biti predmet presoje sodišča izvršbe in se višje sodišče do pritožbene graje izdaje Potrdila ne opredeljuje. Ker je Potrdilo popolno, mora sodišče izvršbe sodbo, potrjeno kot evropski nalog za izvršbo, izvršiti.

11. Prav tako se na tem mestu višje sodišče ne opredeljuje do pritožbenega vztrajanja pri ustavitvi postopka na premičnine in nepremičnine, o katerem je sodišče prve stopnje odločalo s sklepom z dne 24. 1. 2019, in ki ni predmet preizkusa tega izpodbijanega sklepa (dolžnik ustavitve s tema sredstvoma v ugovoru tudi ni zahteval) in tako na pravilnost v njem sprejete odločitve ne vpliva (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Ker s pritožbo uveljavljeni razlogi niso utemeljeni in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo dolžnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi dolžnika zoper sklep z dne 24. 1. 2019:

13. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog dolžnika za ustavitev izvršbe na premičnine in nepremičnine z dne 14. 11. 2018 zavrnilo.

14. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da predloga za ustavitev ni uveljavljal na podlagi drugega odstavka 34. člena ZIZ, temveč na podlagi 3. člena ZIZ. Ta po mnenju dolžnika predstavlja zadostno pravno podlago za ustavitev izvršbe na premičnine in nepremičnine, saj je banka d. d. že zarubila denarna sredstva dolžnika, ki zadoščajo za poplačilo predmetne izvršbe. Navaja, da je sodišče ugotovilo, da je banka rezervirala denarna sredstva v skupnem znesku 84.532,68 EUR, dolg dolžnika na dan 24. 1. 2019 pa je znašal 84.546,09 EUR, torej znaša razlika le 13,41 EUR. Zato meni, da zavrnitev dolžnikovega predloga za ustavitev izvršbe ni smotrna. Odprto pa je tudi še vprašanje, ali je predmetna izvršba sploh zakonita. Ne strinja se tudi z navedbami sodišča, da v tej fazi postopka sodišče še nima zadostnih informacij za presojo ali je podana sorazmernost predlaganih sredstev in predmetov izvršbe v primerjavi z višino terjatve. Meni, da ni sorazmerno in zakonito, da zarubljena denarna sredstva zadoščajo za poplačilo celotne terjatve, naslovno sodišče pa ne ustavi izvršbe na premičnine in nepremičnine. Zahteva povrnitev stroškov pritožbe.

15. V odgovoru na pritožbo dolžnika upnik predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo. Izpostavlja še, da na dan odgovora na pritožbo terjatev upnika znaša že mnogo več.

16. Pritožba ni utemeljena.

17. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da 3. člen ZIZ, po katerem se izvršba za poplačilo denarne terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo, pred dokončnim poplačilom upnika sodišču ne daje samostojne podlage za ustavitev izvršbe z (drugimi) dovoljenimi sredstvi in predmeti. Opravo izvršilnih dejanj sodišče ustavi šele, ko je upnik poplačan, in v drugih primerih, ki jih izrecno določa ZIZ (tako npr. pri izvršbi na nepremičnino na podlagi predloga tistega, ki ima pravico biti poplačan iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnine, pa je po vrstnem redu pred upnikom, ki je predlagal izvršbo, če ugotovljena vrednost nepremičnine niti delno ne krije terjatve upnika, ki je predlagal izvršbo (prvi odstavek 180. člen ZIZ); ali če nepremičnine ni bilo mogoče prodati na drugem naroku niti za polovico ugotovljene vrednosti ali če upnik ne predlaga nove prodaje v šestih mesecih in prvega neuspešnega naroka za prodajo (prvi in drugi odstavek 194. člena ZIZ) in v drugih z zakonom predvidenih primerih, ne pa le na podlagi 3. člena ZIZ. V skladu z določbo 34. člena ZIZ namreč sodišče dovoli izvršbo za poplačilo denarne terjatve s tistim sredstvom in na tistih predmetih, ki so navedeni v predlogu za izvršbo, torej po predlogu upnika (načelo dispozitivnosti), ki mu mora sodišče slediti. Paziti mora le na morebitne omejitve in izvzetja iz izvršbe, ki jih določa zakon. Dolžnik pa je v izvršilnem postopku glede sredstev in predmetov izvršbe varovan z določbama drugega in četrtega odstavka 34. člena ZIZ, ki mu omogočata vložitev pravnega sredstva, s katerim ta lahko predlaga omejitev izvršbe na enega ali več od dovoljenih sredstev izvršbe ali izvršbo na drugo sredstvo ali predmet izvršbe. Po določbi prvega odstavka 169. člena ZIZ pa lahko dolžnik (a le) v 8 dneh od vročitve sklepa o izvršbi predlaga tudi, naj sodišče dovoli drugo sredstvo izvršbe, ali opravi izvršbo na drugi nepremičnini namesto dovoljene nepremičnine (izjema po šestem do osmem dostavku 169. člena ZIZ velja za izvršbo na stanovanja ali stanovanjsko hišo). Sodišče pa načelno določbo 3. člena ZIZ upošteva v fazi oprave izvršbe, tako da pazi, da se izvršba ne opravi preko dovoljene tako, da bi bil upnik presežno poplačan. V konkretnem primeru pa upnik še ni bil nič poplačan. Tudi pritožnik sam ne zatrjuje, da bi bil. Obstoja kakšne druge pravne podlage za ustavitev pa dolžnik tudi ne ponuja.

18. Ker pa je dolžnik v svojem predlogu za ustavitev izvršbe predlagal, da sodišče izvršbo od treh dovoljenih sredstev, to je izvršbe na sredstva pri OPP, premičnine in nepremičnine, omeji le na izvršbo na sredstva pri OPP, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je po vsebini njegov predlog še najbolj podoben predlogu, ki ga omogoča ZIZ v drugem odstavku 34. člena. Po tej določbi na dolžnikov predlog sodišče dovoljeno izvršbo omeji tako, da se ta opravi samo na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve. A sme tudi ob taki omejitvi sodišče izvršbo, če ta s posameznim predlaganim izvršilnim sredstvom ali predmetom ni uspešna, nadaljevati z naslednjimi izvršilnimi sredstvi oziroma na naslednje predmete. To pa pomeni, da tudi v primeru ugoditve predlogu dolžnika tako, da se predlagana in dovoljena izvršba omeji le na nekatere od dovoljenih sredstev ali predmetov, sodišče izvršbe z ostalimi sredstvi oz. predmetni na podlagi določbe drugega odstavka 34. člena ZIZ ne ustavi, ampak je ta le začasno zadržana. Posledično je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek dolžnika, da sodišče dovoljeno izvršbo omeji le na sredstva pri OPP tako, da jo z ostalimi dovoljenimi sredstvi in predmeti (to je z izvršbo na premičnine in nepremičnine) ustavi, nesklepčen. Take posledice namreč določba drugega odstavka 34. člena ZIZ, glede na podano dejansko podlago pa niti druge določbe ZIZ, ne omogoča. Nesklepčen zahtevek pa je neutemeljen in ga sodišče zavrne (četrti odstavek 318. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom istega člena, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Da bi ga sodišče moralo pozivati k popravi nesklepčnega zahtevka, dolžnik niti ne uveljavlja.

19. Podlage za ustavitev izvršbe na premičnine in nepremičnine ob navedenem sodišče še nima. Upoštevaje, da dolžnik v pritožbi zavrača obravnavanje njegovega predloga za ustavitev v okviru predloga in pogojev po drugem odstavku 34. člena ZIZ, pa se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih trditev, ki bi bile lahko pravno pomembne le v zvezi s presojo predloga dolžnika po drugem odstavku 34. člena ZIZ (višina terjatve upnika in možnost poplačila upnika z določenim izvršilnim sredstvom, ki jih sicer dolžnik konkretneje - številčno, opredeli šele v pritožbi; sorazmernost dovoljenih sredstev) niti ne opredeljuje, saj ob izostanku potrebnega predloga dolžnika te za odločitev niso bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

20. Ker s pritožbo uveljavljeni razlogi niso utemeljeni in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo dolžnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**O pritožbi dolžnika zoper sklep z dne 29. 1. 2019:**

21. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v I. točki izreka predlogu upnika z dne 27. 11. 2018 za povrnitev izvršilnih stroškov ugodilo tako, da mu je dolžnik dolžan v roku 8 dni plačati nadaljnje izvršilne stroške v višini 525,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. V II. točki izreka je v presežku upnikov predlog zavrnilo.

22. Sklep s pravočasno pritožbo po pooblaščencu izpodbija dolžnik in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sklep razveljavi in vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje, podredno pa ga spremeni in dolžnikovemu zahtevku ugodi ter mu prizna stroške pritožbe in jih naloži v plačilo upniku. Nasprotuje ugoditvi upnikovemu predlogu za povrnitev izvršilnih stroškov, ki so mu nastali z vložitvijo odgovora na dolžnikov predlog za ustavitev izvršbe, kot mu jih je sodišče priznalo v I. točki izreka. Najprej meni, da je odločitev preuranjena, ker o sklepu o izvršbi še ni pravnomočno odločeno in tako ta postopek še ni zaključen, bodisi v korist dolžnika bodisi v korist upnika, in uspeh v tem izvršilnem postopku še ni znan. Izpostavlja, da je predlog za ustavitev izvršbe vložil izključno zaradi krivde upnika, ki je predlog za izvršbo vložil na podlagi napačno izdanega potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, ki ne more predstavljati izvršilnega naslova, zato meni, da je stroške predloga za ustavitev izvršbe upnik neutemeljeno povzročil dolžniku. Sicer pa trdi, da je bila vloga upnika z dne 27. 11. 2018 tudi nepotrebna, saj ZIZ določa le, da sme dolžnik zoper sklep o izvršbi vložiti ugovor, upnik pa odgovor na ugovor. S tem se vlaganje vlog v izvršilnem postopku zaključi, vsa nadaljnja dejstva in dokazi so nepotrebni.

23. V odgovoru na pritožbo dolžnika upnik predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

24. Pritožba ni utemeljena.

25. Upoštevaje odločitev, ki jo je višje sodišče sprejelo v I. točki izreka tega sklepa, in s katero je to potrdilo sklep o zavrnitvi ugovora dolžnika zoper sklep o dovolitvi izvršbe z dne 6. 8. 2019, se pritožbene trditve dolžnika o prenagljenem odločanju o stroških postopka, češ da uspeh strank v postopku vse dokler ni pravnomočno odločeno o predlogu upnika za izvršbo, še ni znan, ter da je upnik predlog za izvršbo vložil neutemeljno in zlorabil postopek izvršbe, v času odločanja o pritožbi dolžnika izkažejo za neutemeljene. Višje sodišče se zato do argumentov dolžnika s tem v zvezi, ker to za odločitev ni več bistveno, podrobneje ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

26. Po petem odstavku 38. člena ZIZ mora dolžnik upniku povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Z izpodbijano odločitvijo je sodišč prve stopnje upniku v povrnitev priznalo stroške odgovora na dolžnikov predlog za ustavitev izvršbe na premičnine in nepremičnine dolžnika, ki ga je s sklepom z dne 24. 1. 2019 zavrnilo.

27. Razlogi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 2926/2008 z dne 14. 1. 2009, na katere se dolžnik sklicuje v prid stališču o nepotrebnosti upnikovega odgovora na njegov predlog za ustavitev in stroškov, povezanih z njim, z argumentacijo, da sta edini predvideni vlogi v izvršilnem postopku ugovor in odgovor nanj, so vzeti iz konteksta razlogov navedene odločbe. V njej je namreč višje sodišče odločalo le o stroških ugovornega postopka in vlaganje vlog v ugovornem postopku (in ne v izvršilnem postopku na splošno) omejilo na ugovor in odgovor nanj, kot nepotrebne za ugovorni postopek pa označilo nadaljnje tam vložene vloge (odgovor dolžnika na odgovor upnika na njegov ugovor in še nadaljnjo pripravljalno vlogo dolžnika). Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka v zvezi z dolžnikovim predlogom za ustavitev postopka, ki bi bil glede na pravkar navedeno pritožbeno argumentacijo dolžnika že sam po sebi nedovoljen. V postopku izvršbe so predvidena številčnejša pravna sredstva in procesna dejanja, ki vsako zase posebej predstavljajo samostojno odločitev o glavni stvari. Tako med drugimi ZIZ omogoča tudi dolžnikov predlog za omejitev izvršbe (drugi odstavek 34. člena ZIZ). Posledično je tudi o stroških v zvezi s temi drugimi pravnimi sredstvi in procesnimi dejanji treba odločati, hkrati z odločitvijo o vsakem izmed njih, ob upoštevanju določb 38. člena ZIZ v zvezi s smiselno oziroma podredno uporabo določb ZPP o uspehu v postopku.

28. Ugotovitev o potrebnosti stroškov upnikovega odgovora na dolžnikov predlog za ustavitev izvršbe na premičnine in nepremičnine tako, da se izvršba vodi le na sredstva dolžnika pri OPP, je sodišče prve stopnje oprlo na dejstvo, da je bil upnik izrecno pozvan k podaji odgovora. Vložil je tudi obrazložen odgovor, za katerega je opravil poizvedbe pri banki glede višine zarubljenih sredstev in napravil tudi obračun terjatve, in tako obrazloženo predlogu dolžnika nasprotoval. Kljub temu, da ZIZ odgovora na tak predlog izrecno ne predvideva, ima upnik pravico do podaje odgovora že zaradi pravice do izjave, saj lahko nasprotuje dolžnikovim navedbam in dokazom ter poda svoje navedbe in dokaze. Ker upnik v postopku še ni bil poplačan, je bil njegov interes za nadaljevanje izvršbe z vsemi dovoljenimi sredstvi vsekakor tudi podan. Zaključek sodišča prve stopnje o potrebnosti v zvezi z odgovorom nastalih stroškov upnika je zato tudi po mnenju višjega sodišča pravilen.

29. Po višini dolžnik v pritožbi odmerjenim stroškom upnika obrazloženo ne nasprotuje, pri preizkusu sklepa iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa višje sodišče kršitev ni odkrilo (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

30. Ker je neutemeljena, je višje sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo in v izpodbijani I. točki izreka sklep sodišča prve stopnje kot pravilen in zakonit potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**O pritožbenih stroških:**

31. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

32. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške vloženih pritožb (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Ker v odgovorih na pritožbo upnik ni navedel nobenih dejstev, s katerimi bi pripomogel k rešitvi zadeve, sam krije svoje stroške odgovorov na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).