Jedro

Definicija vplivnega območja objekta iz 5.7. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1 to območje povezuje z načrtovanim objektom (načrtovano gradnjo). Zato je treba vplive ugotavljati glede na obseg in lastnosti gradnje (npr. rekonstrukcije, spremembe namembnosti), ki je predmet presoje v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, ne pa tudi na že obstoječe stanje objekta v delu, ki se ne spreminja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnice za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta na zemljiščih parc. št. 205/2, 205/4 in 210/5 k.o. A. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo omenjeno gradbeno dovoljenje izdano 22. 2. 2008 investitorju B.B.B. d.o.o. iz C. (v tem upravnem sporu prizadeta stranka). Na podlagi vsebine tožničinega predloga, in sicer da bi morala biti stranka v vplivnem območju, ker je v letu 2006 v istem postopku že bila stranka, in da je stavba, ki se obnavlja, od njene parcele oddaljena le 3 m, je upravni organ ugotovil, da tožnica vlaga predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), torej iz razloga, ker tožnici ni bila dana možnost udeležbe v postopku izdaje predmetnega gradbenega dovoljenja, pa bi ji ta morala biti dana. Tožnica je po pozivu predložila še ekspertno mnenje - oceno osenčenja objekta na njenem zemljišču parc. št. 205/3 zaradi gradnje večstanovanjskega objekta na investitorjevih parcelah. V zvezi s tem mnenjem upravni organ ugotavlja, da obravnava osenčenje na način, kot da bi v konkretnem primeru šlo za novogradnjo objekta, kar pa ne drži in se osenčenje ne povečuje, saj višina objekta ostaja nespremenjena. Zato z vidika osenčenja sosednjih nepremičnin obravnavana gradnja nima vplivnega območja izven gradbene parcele. Ker se predloženo ekspertno mnenje ne nanaša na gradnjo, ki je bila z gradbenim dovoljenjem dovoljena (rekonstrukcija in sprememba namembnosti), ampak na novogradnjo objekta, iz njega ni razvidno, ali bo dovoljena gradnja posledično imela kakršenkoli vpliv na osenčenje objekta v lasti tožnice.

Upravni organ druge stopnje je dopolnil 1. točko prvostopenjskega sklepa s tem, da je navedel številko in datum izdaje gradbenega dovoljenja, v preostalem pa je pritožbo tožnice zavrnil. V razlogih je med drugim navedel, da se z rekonstrukcijo in spremembo namembnosti ne posega v gabarite objekta, tako da njegov vpliv z vidika osončenja sosednjih objektov ostaja nespremenjen. Zaradi tega tudi po njegovem mnenju ni podlage za zaključek, da je v PGD vplivno območje napačno določeno.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je predlog za obnovo postopka vložila po 3. odstavku 70. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in priložila zahtevano ekspertno mnenje. Meni, da stališče o vplivu povečanja ali nepovečanja gabaritov na določanje vplivnega območja ni pravilno. Vplivno območje je namreč področje okrog gradbenega objekta, kamor sega katerikoli vpliv objekta na okolico. Nikjer ni omenjeno, da je za določanje vplivnega območja pomembno, da je ta vpliv z gradnjo povečan. Tudi sam pojem gradnje zakon jasno definira in je pod to treba šteti tudi rekonstrukcijo obstoječega objekta in odstranitev starega. Rekonstrukcija je tako enakovredna novogradnji tudi glede določanja vplivnega območja. Ocenjuje, da po logiki MOP mejaš, ki se mu zgodi gradnja stanovanjskega bloka v neposredni bližini, nima druge možnosti, kot da dokazuje vsak vpliv posebej in dokumentira vsak eksces na gradbišču posebej in post festum uveljavlja odškodnino od investitorja. Od upravne enote je pričakovala, da jo zaščiti pred investitorjevo samovoljo in da zahteva od njega, da ogradi svoje gradišče s primerno ograjo. Predlaga, da sodišče razveljavi izpodbijano odločbo in ji podeli status stranskega udeleženca ter da MOP odredi plačilo kazni oz. odškodnine, ker upravna enota pri izdaji gradbenega dovoljenja ni zaščitila njenih interesov.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Na tožbo je odgovoril tudi B.B.B. d.o.o. kot prizadeta stranka v tem postopku. Uvodoma poudarja, da so vsi deli obstoječega objekta, za katerega je bila izdana odločba št. ..., zgrajeni na osnovi veljavnih upravnih dovoljenj, da pa je bil že ob nakupu objekta opozorjen na dolgotrajne medsosedske spore, v katerih je bila udeležena tožnica in takratni lastniki objekta. Poudarja, da je bila tožnica ves čas dejansko vključena v postopek, zato ne drži njena trditev, da ni imela vpliva na obseg gradbenih del, ki so se izvajala po prejeti odločbi. Prizadeta stranka ji je v številnih stvareh ustregla, med drugim je spremenila prvotno zasnovo rekonstrukcije objekta, odrekla se je dodatnim okenskim in vratnim odprtinam, obrnjenim proti posesti tožnice, odrekla se je balkonom in terasi na njeni strani. V nadaljevanju prizadeta stranka opisuje, kako je na lastne stroške popravila tožničino dotrajano hišno vodovodno napeljavo, da je zaradi njenega nasprotovanja imel težave pri sanaciji obstoječe vodovodne napeljave, opisuje pa tudi tožničino nasprotovanje zamenjavi obstoječega elektro droga v dotedanji obliki. Nadalje poudarja, da so bili na njeno željo prilagojeni posegi pri obnovi strehe, zaradi dodatnega izboljšanja osončenja njenega vrta je bila spremenjena strešna konstrukcija, porušen je bil stari prizidek k objektu, ki je bil sicer z vsemi dovoljenji zgrajen prav do njene meje. S tem se je objekt prizadete stranke odmaknil od sosedine meje za 3,5 m do 6,6 m in ji s tem nedvomno izboljšal bivalne pogoje. Zaradi boljšega osončenja njene nepremičnine je bilo odstranjenih 6 dreves. Prizadeta stranka tudi meni, da tožba nima sestavin, kot jih določa 30. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter da nima zahtevka iz 33. člena ZUS-1. Ta namreč ne predvideva razveljavitve, prav tako ne podelitve statusa stranskega udeleženca. Meni, da tožba predstavlja zlorabo pravnega sistema in zlorabo pravic. Kljub temu da je bilo tožnici omogočeno sodelovanje - tako pravno kot dejansko -, pa zahteva še nepravično odškodnino ter zavlačuje v postopek, s čimer prizadeti stranki povzroča škodo. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže. Tožba ni utemeljena.

Glede na navedbe prizadete stranke o nepopolni tožbi, ki da nima vseh sestavin iz 1. odstavka 30. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06), je sodišče ugotovilo: da je toženka navedla upravni akt, ki ga izpodbija tožbo (prvostopenjski sklep z dne 4. 7. 2008 o zavrženju njenega predloga za obnovo postopka v zvezi z drugostopenjsko odločbo); razložila je, zakaj toži (ker je bil njen predlog za obnovo postopka zavržen na podlagi - po njenem - nepravilnega stališča upravnega organa, o čemer bo govora v nadaljevanju obrazložitve); predlaga pa tudi, kako in v čem naj se upravni akt odpravi (v uvodu izrecno navaja, da vlaga izpodbojno tožbo, ki glede na določbo 1. alineje 1. odstavka 33. člena ZUS-1 pomeni zahtevo po odpravi upravnega akta). Ker - kot to pravilno ugotavlja tudi prizadeta stranka - razveljavitev upravnega akta po ZUS-1 sploh ni mogoča, je sodišče njen predlog za razveljavitev v zaključku tožbe glede na uvodno navedbo, da vlaga izpodbojno tožbo, obravnavalo kot predlog za odpravo. Pri tem sodišče poudarja, da zaradi tega, ker po ZUS-1 razveljavitev ni mogoča, ni moglo nastopiti vprašanje nerazumljivosti tožbe oz. tožbenega predloga. Na podlagi navedenega niso podane okoliščine, zaradi katerih zadeve ne bi bilo mogoče obravnavati in kar je lahko razlog za zavrženje tožbe po 2. odstavku 31. člena ZUS-1. V zadevi je sporno vprašanje, ali posegi na objektu, s katerimi se ne spreminjajo njegovi gabariti, vpliva na določitev vplivnega območja objekta, ki je po definiciji iz 5.7. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) tridimenzionalni prostor ob, nad in pod načrtovanim objektom, v katerem je ob upoštevanju gradbenih predpisov in pogojev za gradnjo predvidena dopustna emisija snovi ali energije iz objekta v okolje in drugi vplivi objekta na okolico. Po Pravilniku o projektni in tehnični dokumentaciji (Uradni list RS, št. 66/04 in naslednji; v nadaljevanju Pravilnik) se je vplivno območje objekta določilo na podlagi poprej ugotovljenih pričakovanih vplivov na okolico (19. člen). Pri tem niti ZGO-1 niti Pravilnik pojem vplivnega območja ne povezujeta le z gradnjo novega objekta. To pomeni, da je bilo treba vplivno območje določiti tudi za druge oblike gradenj, kot so rekonstrukcije in nadomestne gradnje.

Pri tem pa je treba upoštevati, kar je po mnenju sodišča tožnica spregledala, da omenjena definicija vplivnega območja iz ZGO-1 tega povezuje z načrtovanim objektom (torej načrtovano gradnjo). Podobno določbo ima tudi 2. odstavek 19. člena Pravilnika, po kateri se pričakovani vplivi na okolico določijo glede na lastnosti nameravane gradnje. Sklicevanje na načrtovani objekt oz. na nameravano gradnjo pa lahko pomeni le, da je treba vplive ugotavljati glede na obseg in lastnosti gradnje, ki je predmet presoje v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, ne pa tudi na že obstoječe stanje objekta v delu, ki se ne spreminja.

V obravnavanem primeru se je tožnica sklicevala na napačno prikazano vplivno območje v delu, ki se nanaša na osončenje njenega objekta. Upravni organ je ugotovil, da se gabariti objekta, ki bo predmet rekonstrukcije in spremembe namembnosti, ne spreminjajo. Temu tožnica v tožbi ne oporeka. Sodišče se zato strinja z ugotovitvijo, da rekonstrukcija in sprememba namembnosti ne bosta povzročili osenčenja sosednjih nepremičnin. Ali drugače: obravnavana gradnja z vidika osenčenja ne bo imela nikakršnih vplivov na objekt tožnice, zato tudi vplivno območje glede tega dejavnika ni prikazano napačno, tožnica pa ne more na tem temelju uveljavljati pravice do sodelovanja v postopku zaradi varstva svojih pravic oz. pravnih interesov.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.