Jedro

Mirujoč voziček sam po sebi ni predstavljal povečane nevarnosti za nastanek tožnikove škode. Vzrok za nastanek škode je bil v premiku vozička, katerega imetnik je bila prvo tožena stranka (delodajalec). Ker pa je do škode prišlo zaradi samovoljnega ravnanja tožnika, izven okvira njegovih delovnih nalog, objektivna odgovornost prvo tožene stranke ni podana. Kljub njeni dolžnosti, da skrbi za varnost delavcev ji tudi ni mogoče naložiti obveznosti, da tožniku vsak čas fizično prepreči samovoljno uporabo vozička. Ker je tožnik povsem zanemaril skrb za lastno varnost, je za nastalo škodo izključno odgovoren.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvo toženi stranki za plačilo zneska 2,000.100 SIT in proti drugo toženi stranki za plačilo zneska 1,000.070 SIT ter odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je že iz teže telesnih poškodb razvidno, da tožnik ni izključno po svoji volji pognal vozička. Do premika vozička je prišlo, ker je bila desna ročica puščena v položaju za vzvratno vožnjo. Če se je tožnik že pred tem skušal peljati z vozičkom, je bil dogodek za toženo stranko pričakovan oziroma vsaj predvidljiv ter preprečljiv (s spravilom vozičkov v posebnem prostoru, izklopom s kontaktnim ključem, ročicami v nevtralnem položaju). Ker prvotožena stranka za to ni poskrbela, je podana njena soodgovornost za škodni dogodek. Tožnik je z eno nogo ostal na tleh in iz radovednosti premaknil eno izmed ročic. Šlo je torej za slučajen premik vozila, zato tožnika ni mogoče šteti za njegovega upravljalca, v smislu pogojev nezgodnega zavarovanja drugo tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za zavrnitev zahtevka proti drugo toženi stranki, saj ni pojasnilo, kakšno veljavno dovoljenje bi moral tožnik imeti, niti ni ugotavljalo, ali je takšno dovoljenje imel. Ugotovitev pritožbenega sodišča, da tožnik ni imel predpisanega veljavnega dovoljenja za upravljanje s tovrstvnim vozilom, je zato protispisna, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Za presojo je odločilno sledeče dejansko stanje, ki izhaja iz sodb sodišč prve in druge stopnje in na katero je revizijsko sodišče vezano. Tožnik se je kot delavec prvo tožene stranke poškodoval dne 12.10.1994, ko je med odmorom stopil na voziček (elektrocar), s katerim se je želel peljati. Do premika vozička ni prišlo po naključju, temveč po volji tožnika. Tožnik je voziček spravil v pogon samovoljno, izven okvira svojih delovnih nalog. Desno nogo si je poškodoval, ker je voziček zapeljal vzvratno, pri tem pa ga je stisnilo ob železni zaboj. Tožnik ni bil voznik viličarja in za vožnjo z vozičkom ni bil usposobljen, nezgodo je povzročil iz neznanja. S polico kolektivnega nezgodnega zavarovanja je bil zavarovan pri drugo toženi stranki.

Kot izhaja iz navedenega, mirujoč voziček sam po sebi ni predstavljal povečane nevarnosti za nastanek tožnikove škode, zato v mirujočem stanju ni predstavljal nevarne stvari. Iz opisanih dejanskih ugotovitev izhaja, da je bil vzrok za nastanek tožnikove škode v premiku vozička. Vendar pa zgolj dejstvo, da je bila škoda tožniku povzročena zaradi premika vozička, katerega imetnik je bila prvo tožena stranka, ni podlaga za odločitev o njeni objektivni odgovornosti. V postopku pred nižjima sodiščema je bilo namreč ugotovljeno tudi, da je toženec spravil voziček v pogon med odmorom zato, ker se je z njim želel peljati. Za uporabo vozička tožnik ni bil niti zadolžen niti pooblaščen. Tako se izkaže, da je škoda tožniku res nastala zaradi obratovanja vozička, vendar pa uporaba vozička ni predstavljala dela njegovih službenih nalog. Ker je tožnik po lastni odločitvi, izven okvira svojih delovnih dolžnosti upravljal z vozičkom, odgovornost imetnika vozička za nastalo škodo ne more temeljiti na načelu vzročnosti. Do škode je prišlo zaradi samovoljnega ravnanja tožnika, zato v tem primeru ni podana objektivna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke. Iz tega razloga tudi tožnik z revizijsko navedbo, da niso bili izpolnjeni pogoji za oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari po 177. členu ZOR, ne more uspeti.

Revizija očita prvo toženi stranki pomankljivo skrb za varnost zaposlenih, zaradi česar naj bi bila podana njena soodgovornost za nastali škodni dogodek. Zato je revizijsko sodišče na podlagi ugotovljenih dejstev preizkusilo še, ali morda obstaja krivdna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke. Odgovornost imetnika bi lahko, na primer, temeljila na njegovem krivdnem ravnanju, če bi bila samovoljna uporaba vozička s strani zaposlenih običajna, delodajalec bi zanjo vedel, pa bi jo kljub temu dopuščal. V takšnem primeru bi postale revizijske navedbe glede spravila vozička v posebnem prostoru, izklopa vozička s kontaktnim ključem oziroma glede skrbi za nevtralen položaj ročic, lahko relevantne, saj bi kazale na morebitno nezadostno skrb pri izvajanju varnostnih ukrepov s strani prvo tožene stranke. Vendar pa zgolj ugotovljena okoliščina, da se je tožnik že nameraval peljati z vozičkom, za tak sklep ne zadošča. Samo na podlagi dejstva, da je bil preprečen njegov predhodni poskus vožnje, ni mogoče zaključiti, da bi bilo takšno ravnanje delavcev običajno. Z drugimi besedami, kljub dolžnosti delodajalca, da skrbi za varnost delavcev, pa prvo toženi stranki ni mogoče naložiti, da tožniku vsak čas fizično prepreči samovoljno uporabo vozička.

Na drugi strani pa je potrebno upoštevati, da je tožnik s tem, ko je upravljal z vozičkom, za vožnjo s katerim ni bil usposobljen in z njim tudi ni znal ravnati, po lastni volji povsem zanemaril skrb za lastno varnost. Ker je vsakdo dolžan skrbeti za lastno varnost, je tudi iz tega razloga pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da ni podlage za ugotovitev krivdne soodgovornosti prvo tožene stranke, ter da je za nastalo škodo tožnik izključno odgovoren. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava torej ni podan.

V reviziji ni dopustno uveljavljati razlogov, ki bi pomenili uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijska navedba, da naj bi šlo za slučajen premik vozila, do katerega je prišlo zaradi položaja desne ročice na vozilu, je bila sicer opredeljena kot graja uporabe materialnega prava, dejansko pa z njo revident izpodbija dejansko podlago sodbe. Pred nižjima sodiščema je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik voziček spravil v pogon po svoji volji. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča pa predstavlja nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.

Tudi očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Revizija namreč očita sodbi sodišča druge stopnje, da je njena ugotovitev, da tožnik ni imel predpisanega veljavnega dovoljenja za upravljanje z vozičkom protispisna, saj prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo, kakšno dovoljenje bi tožnik moral imeti, ter ni ugotavljalo, ali to dovoljenje ima. Kot je navedlo že sodišče druge stopnje, izhajata odgovora na zgoraj navedeni vprašanji iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Sodišče prve stopnje je o odločilnih dejstvih sklepalo posredno, na podlagi drugih ugotovljenih dejstev. Zato tudi ugotovitev sodišča druge stopnje o tem dejstvu ni protispisna. Ob tem je le še dodati, da tožnik niti ne zatrjuje, da bi predpisano dovoljenje imel. Neutemeljeno revizijo je bilo potrebno zavrniti po določbi 378. člena ZPP.

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem izreku odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).