Jedro

Nasprotna udeleženka ni pridobila lastninske pravice s priposestvovanjem na delu predlagateljičine parcele, ker ni bila dobroverna posestnica. Posest je namreč dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (2. odst. 72. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih).

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje določilo mejo med parc. št. 000/5 last predlagateljice in parc. št. 000 last nasprotne udeleženke, vse k.o. T na podlagi močnejše pravice tako, da poteka od nespornega mejnika v točki A v smeri proti severovzhodu do točke B, razvidne iz skice ogleda terena, ki je sestavni del sklepa. V točki B sodišče vkoplje mejna znamenja. Prvostopno sodišče je še odločilo, da se mejna znamenja, ki jih je sodišče vkopalo v točkah F, E, D in C dne 20. 9. 1994 odstranijo, da meri sporna površina 1687 m2, njena vrednost pa znaša 85.000,00 SIT. Sklenilo je še, da vsaka stranka trpi svoje stroške tega nepravdnega postopka, o skupnih stroških pa da bo sodišče odločilo s posebnim sklepom, ko bodo znani.

Proti sklepu se je nasprotna udeleženka pravočasno pritožila.

Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Predlaga spremembo sklepa tako, da se meja določi tako kot s prvotnim sklepom oziroma razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvemu sodišču v nov postopek. Navaja, da priča F. G. ni potrdil, da bi naj mejaš J. na kraju pokazal uživalno mejo tako kot jo zatrjuje. Ta priča je samo predvidevala, da bi izvedenec stranke opozoril, če uživalna in mapna meja ne bi bili enaki. Gozdna parcela, ki jo je v izključno last dobila po sporazumu iz leta 1962 predlagateljica, je gotovo več vredna od nepremičnine, ki jo je dobila J. R., katere nepremičnina ima bistveno manj lesne mase ter sega do doline. Predlagateljica je v tem postopku dobila boljši del nepremičnine.Po dejanski vrednosti je ob meji kot jo zatrjuje nasprotna udeleženka dobila predlagateljica bistveno več. Zato prisotnost odvetnika D.Ž. v tem primeru ničesar ne dokazuje. Sicer pa je tudi predlagateljica sama uporabljala svojo nepremičnino do gozdne poti na vrhu pobočja, to je do meje kot jo zatrjuje nasprotna udeleženka. Predlaga zaslišanje več prič, ki bi potrdile mirno in dobroverno posest spornega dela.

Predlagateljica v odgovoru na pritožbo obrazloženo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da nasprotna udeleženka ni pridobila lastninske pravice s priposestvovanjem na delu predlagateljičine parcele št. 000/4, ker ni bila dobroverna posestnica. Posest je namreč dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti,ni njegova (2. odst. 72. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih).

Prvo sodišče je na podlagi zaslišanja geometra F. G. in J. K. zanesljivo ugotovilo, da nasprotna udeleženka in njeni pravni predniki niso bili dobroverni posestniki spornega dela nepremičnine predlagateljice. Zato v pritožbi predlagano zaslišanje prič ni potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Ker so pravni predniki nasprotne udeleženke leta 1962 sprejemali mapno mejo med svojo parcelo in parcelo predlagateljice, niso mogli začeti dobroverno koristiti dela predlagateljičine parcele in tako tudi niso pridobili lastninske pravice na sporni ploskvi s priposestvovanjem.

Pritožba neutemeljeno navaja, da je predlagateljica v razdružilnem postopku leta 1962 dobila boljši del nepremičnine, saj iz zapisnika z naroka dne 30. 10. 1962 izhaja, da se je gozdna parcela 000/4 razdelila na dve približno v naravi in po lesni masi enaki polovici in ne samo po lesni masi enaki polovici kot pritožbeno zatrjuje nasprotna udeleženka. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da sta takrat pravna prednika nasprotne udeleženke pokazala mejo kot je vrisana v mapni kopiji in je zato potem geometer pri delitvi parcele 000/4 upošteval mapno mejo. Pritožba zgolj pavšalno navaja, da se parcela v naravi ni razdelila na dve približno enaki polovici glede na mapno mejo. To iz cit. zapisnika iz leta 1962 ne izhaja. Pritožba pa tudi ne predlaga izvedbe nobenega dokaza za svoje trditve, da je predlagateljica leta 1962 dobila po vrednosti več kot njena sestra.

Pritožbo nasprotne udeleženke je zato potrebno zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP v zvezi s členom 37. Zakona o nepravdnem postopku).