Jedro

Vložen predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ni trditev v smislu izvršitvene oblike očitanega kaznivega dejanja, temveč zgolj nakazuje možnost storitve kaznivega dejanja, zato dejanje, ki je predmet zasebne tožbe, ni kaznivo dejanje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Celju zavrglo zasebno tožbo zasebnih tožilcev, ki je bila podana zoper obdolženca odvetnika A. A. zaradi kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1. Ob tem sodišče druge stopnje zgolj pripominja, da bi bilo pravilno, da bi sodišče prve stopnje v izrek o zavrženju zasebne tožbe povzelo opis očitanega kaznivega dejanja.

2. Zoper sklep so se pravočasno pritožili pooblaščenci zasebnih tožilcev zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z določbo prvega odstavka 435. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sodnik ob prejemu zasebne tožbe preizkusi ali je sodišče pristojno in ali so podani pogoji, da se zasebna tožba zavrže. Zasebna tožba se zavrže, če ob preizkusu sodnik spozna, da je podan kakšen od razlogov za ustavitev postopka, ki so določeni v 277. členu ZKP (prvi odstavek 437. člena ZKP). Eden od razlogov iz prvega odstavka 277. člena ZKP je tudi ta, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP).

5. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve pravilno pojasnilo bistvo kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 ter pomen obeh izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja (trditev in raznašanje) ter je nato v točki 5 obrazložitve tudi pravilno zaključilo, da vložen predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ni trditev v smislu izvršitvene oblike očitanega kaznivega dejanja, temveč zgolj nakazuje možnost storitve kaznivega dejanja, zato dejanje, ki je predmet zasebne tožbe, ni kaznivo dejanje. Glede na pojasnjeno je sprejelo pravilno odločitev in zasebno tožbo zavrglo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP.

6. Pritožniki, ki napadajo takšno pravilno odločitev, ne morejo biti uspešni. Pritožniki sicer pravilno navajajo, da je kaznivo dejanje obrekovanja mogoče storiti tudi z namigovanjem na določeno dejstvo (insinuacija), pri katerem iz same izjave sicer ne izhaja neposredna obrekovalna izjava, pač pa ta izhaja logično iz vsebine izjave glede na okoliščine, v katerih je podana, vendar pri tem spregledajo, da zasebna tožba v konkretnem primeru obdolžencu očita, da je kaznivo dejanje obrekovanja storil na način, da je v predlogu za opravo posameznih preiskovalnih dejanj zasebnim tožilcem očital izvršitev kaznivega dejanja samovoljnosti, čeprav se je kot pravnik nedvomno zavedal, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno in tako ne gre za zgoraj omenjeno insinuacijo. Sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo pomen in vsebino predloga za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ter utemeljeno poudarilo, da je obdolženec predlagal opravila, ki naj jih opravi sodišče, ker obstoji utemeljen sum, da naj bi osumljenci, navedeni v predlogu, storili kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem odstavku 310. člena KZ-1. Vse navedeno nedvomno izhaja iz omenjenega predloga, ki se v spisu nahaja v prilogi A7, ob tem pa sodišče druge stopnje še poudarja, da iz vsebine predloga ter očitkov posameznim osumljencem (med njimi so tudi zasebni tožilci B. B., C. C. in D. D.) jasno izhaja uporaba pogojnika (besedna zveza „naj bi“). Zato ni mogoče govoriti o trditvi kot izvršitveni obliki kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1, saj je že sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da izražanje utemeljenega suma ne izraža prepričanja. Pritožniki zato neutemeljeno navajajo, da ni važno ali gre za izražanje suma.

7. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 231/2006 z dne 12. 11. 2007, v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, ki se sicer nanaša na kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, a je glede na znake kaznivega dejanja uporabno tudi pri kaznivem dejanju obrekovanja, in sicer, da kolikor ne gre za krivo ovadbo, ki je kaznivo dejanje po 288. členu KZ (sedaj 283. člen KZ-1), naznanitev kaznivega dejanja že po naravi stvari ne predstavlja nobene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. V naravi trditve je, da izraža določeno prepričanje tistega, ki nekaj trdi. Zato je pravno relevantna lahko le trditev, ki je brezpogojna oziroma, ki izraža prepričanje tistega, ki jo izreka, v njeno pravilnost. V naravi kazenske ovadbe je, da ne gre za trditev, temveč izraža zgolj sum oziroma določeno stopnjo verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in da je šele podlaga za začetek kriminalistične preiskave oziroma začetek kazenskega postopka, ki naj navedbe v kazenski ovadbi potrdi ali ovrže. Kazenski pregon (ovaditelja) zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve je v nasprotju z določbo prvega odstavka 146. člena ZKP, saj ga nedopustno omejuje ne le v pravici, da naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, temveč (ko gre za oškodovanca) tudi v pravici, da v kazenskem postopku z vložitvijo ovadbe ščiti svoje pravice in pravne interese.

8. Glede na predstavljeno stališče Vrhovnega sodišča, ki je smiselno uporabljivo tudi v konkretnem primeru, saj ima tudi predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj podobno naravo kot ovadba, saj izraža zgolj sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in je lahko podlaga za začetek kazenskega postopka, je torej odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

9. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožniki, da samo dejstvo, da odvetnik ravna po pooblastilu strank, avtomatično ne izključuje obstoja njegovega naklepa, vendar so glede na pojasnjeno v točkah 4 do 8 tega sklepa, pritožbene navedbe v zvezi s tem irelevantne in na pravilno odločitev sodišča prve stopnje ne morejo vplivati.

10. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo pooblaščencev zasebnih tožilcev zavrnilo kot neutemeljeno, saj tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP).

11. Sklepno Višje sodišče v Ljubljani še pojasnjuje, da je o zadevi kot pritožbeno sodišče odločalo na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 581/2023-3 z dne 17. 4. 2023, ki je bil izdan na podlagi 105.a člena in prvega odstavka 60. člena Zakona o sodiščih, s katerim se je pristojnost za sojenje za zadnjih 25 nerešenih Kp zadev Višjega sodišča v Celju prenesla na Višje sodišče v Ljubljani.