Jedro

Seznanitev delavca z možnostjo disciplinskega oz. kazenskega postopka zaradi nepravilnosti pri delu ni nedopustna grožnja, saj gre za postopke, ki jih je delodajalec v takšnih primerih upravičen in celo dolžan sprožiti. Ker ni podan element nedopustnosti ravnanja delodajalca, tožnica ne more uspešno uveljavljati napak volje po določbi 60. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Pritožnica sama trpi svoje storške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 4.6.1998 in razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 18.6.1998 in odločbe komisije za varstvo pravic tožene stranke z dne 20.7.1998, ter zahtevek, da se ugotovi, da je tožeči stranki nezakonito prenehalo delovno razmrje in jo je tožena stranka dolžna nemudoma pozvati nazaj na delo ter ji za ves čas od izdaje sklepa do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovenga razmerja, kot če bi bila na delu, ter ji povrniti izgubo na plači, vse v 8 dneh pod izvršbo. Sodišče je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, tožnico pa je oprostilo plačila sodnih taks. Zoper tako sodbo se je pravočasno pritožila tožnica zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da ni v zadostni meri ugotovilo vseh okoliščin, v katerih je potekal sestanek s predstavniki tožene stranke, prav tako pa bi moralo sodišče prisilo oz. grožnjo presojati s subjektivnega stališča tožnice ter upoštevati, da gre za občutljivo osebo, ki v opisanih okoliščinah nikakor ni zmogla več objektivno presojati in doživljati okoliščin na omenjenem sestanku. Tožnica opozarja, da je podpisala sporazum v posebnih okoliščinah in ga je tudi takoj, po preteku nekaj minut, želela preklicati. Čeprav se predstavniki tožene stranke tega ne spominjajo, tožeča stranka meni, da ni razloga, da si ji ne bi verjelo, saj tega nihče ni izrecno zanikal. Meni, da je ravnala korektno in pravilno s preklicem in da je v takšnih okoliščinah takšen preklic mogoče šteti za dopustnega. Tožnica tudi meni, da sodišče prve stopnje daje prevelik poudarek očitkom o nepravilnostih pri delu, ki pa nikoli niso bile argumentirane in dokazane. Pri tem pa je sodišče povsem spregledalo, da je bil disciplinski postopek izveden le zoper dva delavca tožene stranke, pa še za njiju je bil ta ustavljen pred pravnomočnostjo. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri tem tudi ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90), pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je glede presoje izpodbijanega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja svojo odločitev pravilno oprlo na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), ki govorijo o napakah volje. Določba 60. čl. ZOR govori o grožnji ter določa, da lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je zaradi tega sklenila pogodbo. Po 2. odst. citiranega člena se strah šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri izjavi tožnice ni prišlo do napak volje. Štelo je, da seznanitev tožnice o možnosti uvedbe disciplinskega postopka ali o možnosti uvedbe kazenskega pregona ni grožnja ali prisila, ki bi lahko vplivala na voljo tožnice, da je ne bi mogla po svojem preudarku izoblikovati. V dokaznem postopku je natančno ugotavljalo okoliščine, v katerih se je odvijal sestanek delavcev s predstavniki tožene stranke, pri čemer je tudi zaslišalo priče V. B., D. R., S. M., D. Z. in B. Š.. Po tako izvedenem dokaznem postopku je utemeljeno zaključilo, da pri tožnici ni mogoče govoriti o utemeljenem strahu. Pritožbeno sodišče se strinja s tako dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe, ki opozarjajo na težke oz. nevzdržne razmere, v katerih se je sestanek z delavci odvijal, ter na subjektivne okoliščine tožnice, ne morejo vpivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Zatrjevane grožnje z disciplinskim in kazenskim postopkom oz. s stigmatizacijo tožnice, da se kot trgovka ne bo mogla več zaposliti, ne pomenijo takšne grožnje, ki bi v obravnavanem primeru pri tožnici lahko povzročila utemeljen strah, zaradi katerega ne bi mogla pravilno izraziti svoje volje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bila tožnica v določenem stresu, ko jo je tožena stranka seznanila, česa jo dolži in kakšne možnosti ima, vendar pa zaradi tega pri izjavi tožnice ni prišlo do napak volje. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi v zadostni meri upoštevalo tako subjektivne kot tudi objektvine kriterije glede presoje strahu, zato ni utemeljen očitek pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati okoliščine s subjektivnega stališča tožeče stranke. Ker pri tožnici ni bila podana napaka volje, ni mogla uspešno preklicati sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Bistveno za presojo v obravnavanem individualnem delovnem sporu je dejstvo, da seznanitve delavca z možnostjo disciplinskega oz. kazenskega postopka zaradi nepravilnosti pri delu sploh ni mogoče opredeliti kot nedopustno grožnjo, saj gre za postopke, ki jih je delodajalec v takšnih primerih upravičen in celo dolžan sprožiti. Zato že iz tega razloga, ker ni podan element nedopustnosti ravnanja delodajalca, tožnica ne more uspešno uveljavljati napak volje po citirani določbi 60. člena ZOR. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi dalo sodišče prve stopnje prevelik poudarek očitkom o nepravilnosti pri delu. To iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, saj se sodišče do tega sploh ni opredelilo, niti ni v tej smeri zasliševalo prič. Vprašanje kršitev pri delu sploh ni bilo predmet tega spora, v svoji obrazložitvi pa je sodišče prve stopnje le povzelo tek dogodkov kritičnega dne. Le v tem kontekstu je sodišče prve stopnje omenjalo kršitve delovnih obveznosti, zaradi katerih je bil sklican sestanek tožene stranke z delavci. Tudi ni mogoče upoštevati navedb v pritožbi, s katerimi tožnica opozarja na kasnejši potek disciplinskega postopka zoper ostala dva sodelavca, ki naj bi kazal na to, da je delodajalec oz. tožena stranka želela le na kakršenkoli način zmanjšati število zaposlenih delavcev. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri tožnici ni mogel biti podan utemeljen strah, zaradi katerega je podpisala sporazum o prenehanju delovnega razmerja, je njen zahtevek za razveljavitev sporazuma in posledično tudi sklep delodajalca o prenehanju delovnega razmerja utemeljeno zavrnilo kot neutemeljenega, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 368. čl. ZPP/77 pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, tudi sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, skladno z določbo 155. in 166. čl. ZPP/77. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99, Ur.l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP/77, ki se je pred uveljavitvijo ZPP/99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).