Jedro

Dovolitev podaljšanja poslovnega časa je diskrecijska pravica upravnega organa, ki je uporabo te pravice ustrezno obrazložil. Za presojo zakonitosti pri uporabi diskrecijske pravice pa ni relevantno, da inšpekcijski organi ne preganjajo drugih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo prvostopnega organa, s katero okrepčevalnici ni bilo dovoljeno poslovanje v podaljšanem delovnem času, po 23. uri ob petkih in sobotah. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ pri uporabi prostega preudarka ravnal v skladu z zakonitimi pooblastili, ki mu jih daje uporabljeni predpis, to je občinski odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o poslovnem času (Medobčinski uradni vestnik št. 3/93 - občinski odlok), s katerim je določen poslovni čas okrepčevalnic, bifejev in slaščičarn najdalj do 23. ure. Pooblastilo v besedi "lahko", ki napotuje na prosti preudarek, je potrebno razumeti tako, da upravni organ napotuje na presojo smotrnosti, ki izhaja iz določene situacije, to situacijo pa je prvostopni organ pravilno presodil, kar izhaja tudi iz obrazložitve odločitve prvostopnega organa. Toženi organ tudi ni našel opore za trditev tožnika, da mu je bila razveljavljena stara odločba o obratovalnem času. Postopek je začela tožeča stranka sama s svojo vlogo z dne 2.4.1993 in ji je bilo v okviru zakonitih pooblastil ugodeno.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ne more sprejeti utemeljitve tožene stranke v izpodbijani odločbi. Tožena stranka bi morala upoštevati dokaze, ki jih je tožeča stranka navedla v pritožbi in o zadevi drugače odločiti. Morala bi vzpodbujati razvoj turizma tudi z odpiralnim časom lokalov. V občini je precej lokalov, ki niso zaprosili za podaljšanje odpiralnega časa in ki poslujejo v nasprotju z občinskim odlokom, pa jih nihče zato ne preganja in kaznuje. Tožeča stranka predlaga, da naj sodišče tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo ter razveljavi odločbo prvostopnega organa.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je prvostopni organ pravilno uporabil svojo diskrecijsko pravico, ko je zavrnil podaljšanje poslovnega časa, ker gre za okrepčevalnico. V primerih turističnih in drugih prireditev po odloku ni potrebno posebno dovoljenje za podaljšan poslovni čas. Tožena stranka vztraja pri svojih ugotovitvah ter razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 4. člena citiranega odloka občine lahko občinski upravni organ v posameznih upravičenih primerih izjemoma dovoli drugačen poslovni čas kot je določen s tem odlokom. Odlok ne določa, kaj se šteje za opravičen primer, oziroma kriterijev za uporabo te določbe. Prvostopni upravni organ in tožena stranka sta ocenila, da zahtevek tožeče stranke ne predstavlja takšen opravičen primer in sta za to svojo odločitev dala tudi ustrezne razloge. Tožeča stranka ne zatrjuje, da so drugi gostinski lokali (okrepčevalnice) v občini dobili dovoljenje za obratovanje v podaljšanem delovnem času, kar bi lahko kazalo na neenako ravnanje upravnega organa pri uporabi določbe 4. člena citiranega odloka ali celo na samovoljo pri odločanju po prostem preudarku. Tožbene navedbe, da drugi lokali brez dovoljenja poslujejo v nasprotju z odlokom, pa niso relevantne za presojo zakonitosti odločitve upravnega organa v tej upravni stvari. Za ukrepanje v primeru nespoštovanja odloka so pristojni inšpekcijski organi, saj je kršitev odpiralnega časa določena kot prekršek (20. člen odloka).

Glede na navedeno, po presoji sodišča, izpodbijana odločba tožene stranke ni nezakonita. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Določbe navedenega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).