Jedro

Pravila o objektivni odgovornosti se uporablja samo takrat, ko nevarnost ni posledica nedopustnega ravnanja nosilca dejavnosti ali nepravilnega dela oškodovanca. Velja načelo, da podlaga objektivne odgovornosti niso dejavnosti, ki postanejo nevarne šele zaradi nepravilnega načina njihovega opravljanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da mora tožena stranka tožniku plačati 2,900.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.7.2000. Tožniku je naložilo, da mora stranskemu intervenientu povrniti 132.000 SIT stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da škoda ni nastala v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, dejstev, ki so potrebna za utemeljitev krivdne odgovornosti, pa tožnik ni pravočasno navedel. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja dejstva, ki po njegovem utemeljujejo stališče, da je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo oziroma dejavnostjo. Pri demontaži kovinske obložne cevi za vrtanje ga je zadel železen drog (cev) ter mu stisnil roko. Vrtalni stroj z zelo visokim stolpom (približno 5 m), preko katerega se vlečejo in menjajo težke vrtalne cevi, predstavlja nevarno stvar, delo z njim pa nevarno dejavnost. Po njegovem je prav "ustroj" in teža cevi ter način njene menjave z navijanjem vrtalne krone poglavitni vzrok, da je prišlo do škode. Sicer pa tožena stranka odgovarja tudi krivdno. Z ustreznimi tehnološkimi ali varnostnimi ukrepi bi morala poskrbeti, da do škode ne bi prišlo. Ravnanje tožene stranke je imelo za posledico padec vrtalne cevi. Pri tem je treba upoštevati, da je bil tožnik v težavnem položaju, ker je moral delo opravljati z obema rokama in sklonjeno. Zato ni mogel pravilno naravnati matice na navoj. Cev se je zato odpela in ga zadela v roko. Krivda tožene stranke je tudi v tem, da njen stroj ni bil brezhiben ter da ni bila zagotovljena potrebna koordinacija pri delu. Takoj, ko je tožnik na podlagi izvedenih dokazov ugotovil elemente krivdne odgovornosti, je tožbo utemeljil tudi s to (novo) podlago.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki ter intervenientu, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) so revizijske trditve, s katerimi tožnik izpodbija dejansko stanje, neupoštevne. Revizijsko sodišče je tako vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (in ki je prestalo pritožbeni preizkus). Njegovi bistveni elementi so naslednji: - tožnik se je poškodoval pri menjavi vrtalne krone na cevi, ki je sicer precej težka (približno 70 kg), vendar njena teža pri menjavi vrtalne krone ne igra prav nobene vloge - cev je vpeta v vrtalno glavo, drži in premika pa jo stroj; - pri menjavi vrtalne krone je cev mirovala; - tožnik, ki je to delo opravljal že dalj časa (bil je tudi natančno seznanjen, kako je potrebno v takih razmerah postopati, opravljen je imel tudi izpit iz varstva pri delu), je ob menjavi krone le-to navijal v napačno (levo namesto desno) smer - verjetno zato, ker desni navoj "ni prijel"; - če se krona navija pravilno (v desno), cev nikakor ne more pasti - tožnik je to dobro vedel; - kljub temu je krono obrnil v levo in to brez predhodnega opozorila strojniku, ki bi v primeru opozorila "dal zob za levo rotacijo", kar bi preprečilo možnost padca cevi pri odvijanju krone v levo; - če tožnik krone ni mogel priviti, ker navoji niso prijeli, bi zagato lahko rešil tudi drugače (ne le tako, da je začel krono odvijati v levo); - tudi če cev ob menjavi krone pade, ne more pasti na roke delavcu, ki krono menja, če delavec pravilno drži roke - ob kroni, ne pa pod njo.

Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za primer objektivne odgovornosti. Objektivna odgovornost zaradi nevarne dejavnosti je praviloma podana, če je dejavnost nevarna že sama po sebi (ko gre za nenavadno nevarno dejavnost), pri čemer je objektivna odgovornost omejena na tiste posledice, ki izhajajo iz nenavadnega rizika, zaradi katerega obstaja objektivna odgovornost. V konkretnem primeru pa delo, ki ga je opravljal tožnik (menjava vrtalne krone na cevi), samo po sebi ni bilo nevarno. Kajti če se krona navija pravilno v desno, cev nikakor ne more pasti, in tudi če cev ob menjavi krone pade, ne more pasti na roke delavcu, ki krono menja, če delavec pravilno drži roke - ob kroni, ne pa pod njo. Dejavnost, pri kateri se je tožnik poškodoval, zato ni tako zelo nevarna, da je kljub veliki skrbnosti ne bi bilo mogoče imeti pod nadzorom in da bi prav zaradi te lastnosti (večje nevarnosti nastanka škode) odstopala od drugih podobnih dejavnosti (tožnik ni dokazal, da bi že kdaj prej prišlo do podobne nesreče).

Način, kako je tožnik menjal krono (navijanje krone v napačno smer, nepravilna drža rok, itd.), je bil sicer res nevaren. Vendar zaradi tega (nepravilnega dela) dejavnosti kot take (menjave vrtalne krone) ni mogoče opredeliti kot nevarno. Pravila o objektivni odgovornosti se uporabljajo samo takrat, ko nevarnost ni posledica nedopustnega ravnanja nosilca dejavnosti ali nepravilnega dela oškodovanca. Velja načelo, da podlaga objektivne odgovornosti niso dejavnosti, ki postanejo nevarne šele zaradi nepravilne uporabe oziroma nepravilnega načina njihovega opravljanja(1).

Revizijsko sodišče tako soglaša s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da v konkretnem primeru ni podlage za objektivno odgovornost tožene stranke (drugi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.). Ker so bile tožnikove trditve, da je škoda posledica določenih ravnanj tožene stranke, prepozne (sodišči prve in druge stopnje sta prepričljivo pojasnili, da tožnik ni izkazal pogoja nekrivde za zapoznelo navajanje - sicer pa v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni navedel, da brez svoje krivde teh trditev ne bi mogel navesti že prej), se ni treba ukvarjati z revizijskim utemeljevanjem krivdne odgovornosti.

Ker je tako revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Tako je prevladujoče stališče sodne prakse (prim. pravno mnenje občne seje VS RS z dne 15.12.1998, Poročilo VS RS 2/98, str. 3 in sodbo VS RS II Ips 475/2001 z dne 20.3.2002) in teorije (prim. Jadek, Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, prva knjiga, skupina avtorjev, GV založba, Ljubljana 2003, str. 851, Končina Peternel, Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Pojem nevarne stvari in nevarne dejavnosti, Podjetje in delo, 6/99, str. 1300 in nasl., Plauštajner, Problem nevarne stvari v pravu, Pravna praksa 326/95, priloga, str. IV).