Jedro

Tožnica je v času odobrenega bolniškega staleža spremenila naslov stalnega prebivališča in zaradi tega ni pravočasno prejela sklepa zdravniške komisije I. stopnje, s katerim je bil bolniški stalež zaključen, in se ni pravočasno vrnila na delo k toženi stranki. Izdani sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenega izostajanja z dela je nezakonit, saj sklep o zaključku bolniškega staleža učinkuje šele od vročitve zavarovancu oziroma delavcu dalje. Ker se je tožnica takoj po prejemu tega sklepa zglasila pri toženi stranki z namenom opravljanja dela, je ravnala zakonito in je potrebno sklep o prenehanju delovnega razmerja razveljaviti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka 3 in 4 izreka) spremeni tako, da se glasi: „3. Sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici z dne 18.6.1997 in 22.9.1997 se razveljavita.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot da bi bila na delu, in sicer od 23.9.1997 do vrnitve na delo 10.9.2003, razen za obdobje od 12.4.2001 do 31.5.2002, ter za navedeno obdobje izplačati plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plače pri toženki ter odvesti predpisane davke in prispevke, v roku 8 dni pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 326.040,00 SIT, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, to je dne 22.9.1997 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot da bi bila na delu, vključno z izplačilom plač in plačilom predpisanih prispevkov za zdravstveno in socialno zavarovanje za čas od 11.6.1997 do vključno 22.9.1997 (2. točka izreka). Kar je zahtevala tožnica več, to je razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 18.6.1997 o prenehanju delovnega razmerja in sklepa z dne 22.9.1997, s katerim je bil ugovor tožnice zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 18.6.1997 zavrnjen, ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, kot da bi bila na delu, in sicer od 23.9.1997 do vrnitve na delo dne 10.9.2003, razen za obdobje od 12.4.2001 do 31.5.2002, ter za navedeno obdobje izplačilo plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plače, ki se šteje z dnevom izplačevanja plač pri toženki ter odvod predpisanih obveznih prispevkov za zdravstveno in socialno zavarovanje in povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (3. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka trpi svoje stroške postopka (4. točka izreka).

V odprtem pritožbenem roku se zoper sodbo v zavrnilnem delu, pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da se izpodbijana sodba razveljavi in tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, oziroma podredno, da se pritožbi ugodi tako, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Meni, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo pooblastil, ki jih ima s tem, ko je spremenilo odločitev drugostopnega organa glede datuma prenehanja delovnega razmerja. S tem se je sodišče postavilo v vlogo drugostopenjskega organa tožene stranke, namesto, da bi presojalo zakonitost prvo in drugostopenjskega sklepa. Meni, da je izrek sam s seboj v nasprotju, in sicer 1. in 3. točka izreka. Meni, da sodišče ni upoštevalo določb Konvencije MOD št. 158, po kateri mora delodajalec ugotoviti resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Tožena stranka vztraja pri svojih navedbah, da ji je bil bolniški stalež priznan dne 10.6.1997 in bi bil pravilni datum prenehanja delovnega razmerja lahko šele 11.6.1997. Sodišče se ni opredelilo do zatrjevanj tožeče stranke, da je bila v času od 10.6.1997 do 18.6.1997 opravičeno odsotna z dela zaradi neseznanitve z odločitvijo zdravniške komisije I. stopnje in da je bila t.i. administrativnem staležu v skladu s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja in Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Sodišče utemeljuje svojo odločitev zgolj s tem, da pri tožnici ne gre za opravičljivo zmotno, ker ni ravnala s primerno skrbnostjo in je svojo lastno zmotno zakrivila sama, ker ni spoštovala navodila osebne zdravnice, ki je naročila naj bo doma do 21.6.1997 in naj počiva. Tožničino nespoštovanje navodil osebne zdravnice naj bi bil torej razlog za nepravočasno seznanitev tožeče stranke z mnenjem zdravniške komisije I. stopnje, po katerem bi se morala ravnati in posledično tudi za tožničino prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki. Sodišče pri tem spregleda jasno določbo 2. odstavka 239. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 in naslednji), ki izredno določa, da se mora zavarovanec, ki ni navzoč na seji zdravniške komisije ravnati v skladu z mnenjem komisije od dneva prejema mnenja dalje. Pri tem pravila ne govorijo o terminu pravočasne seznanitve z mnenjem zdravniške komisije, ampak zgolj o dejstvu, da se je zavarovanec dolžan ravnati v skladu z mnenjem komisije od prejema mnenja dalje. Ker tožeča stranka na zdravniški komisiji I. stopnje dne 5.6.1997 ni bila navzoča, mnenje pa je prejela dne 18.6.1997, je bila v skladu z določbo 2. odstavka 239. člena in v skladu z 246. členom pravil začasno nezmožna za delo do 18.6.1997, saj je bila v t.i. administrativnem staležu in upravičeno odsotna z dela. Poudarja, da je bila ob upoštevanju zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter določb Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja opravičeno odsotna z dela zaradi bolezni vse do 19.6.1997, in sicer je bila tožeča stranka do 10.6.1997 opravičeno odsotna zaradi bolezni zaradi medicinskih indikacij, od 11.6.1997 do 18.6.1997 pa je bila opravičeno odsotna zaradi bolezni zato, ker je šele tega dne prejela mnenje zdravniške komisije I. stopnje, torej je bila nesposobna iz drugih razlogov (administrativni stalež) v smislu 2. odstavka 80. člena ZZVZZ in ne zaradi medicinskih indikacij. Ker sodišče navedenih določb ni upoštevalo, je zmotno zaključilo, da je bila opravičeno odsotna le do 10.6.1997. Sodišče v obrazložitvi prihaja tudi v nasprotje, ko na eni strani zahteva tožničino dosledno spoštovanje pravil in jasnih navodil osebnega zdravnika, po kateri ji je bilo naloženo, da mora biti do 21.6.1997 doma in počivati, po drugi strani pa od tožnice pričakuje, da se v nasprotju z 2. odstavkom 239. člena pravil ravna po mnenju zdravniške komisije I. stopnje, kljub temu, da njegove vsebine ne pozna in ji je osebna zdravnica naložila počitek doma. Zato je zmoten zaključek sodišča, da je tožeča stranka od 11.6.1997 dalje, ko ji je iztekel bolniški stalež neupravičeno izostala z dela. Sodišče se v zvezi z zatrjevanjem tožnice, da se je bila dolžna ravnati v skladu z mnenjem zdravniške komisije šele od prejema dalje, sploh ni izreklo in v zvezi s tem sploh ni uporabilo materialnega prava. V celoti pa je prezrlo določbe 9. člena Konvencije MOD št. 158, ki v 2. a točki določa, da je dokazno breme resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja po definiciji 4. člena te konvencije na delodajalcu.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem tožnica ni uspela v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določa 2. odstavka 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa na ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno uporabilo materialnega prava.

Sodišče je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnici z dne 18.6.1997 na podlagi 5. točke 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 – Ur. l. RS, št. 14/90 in naslednji). Sodišče je prvostopni sklep z dne 18.6.1997 in drugostopni sklep tožene stranke z dne 22.9.1997 že pravnomočno razveljavilo, vendar je na podlagi vložene reviziji s strani tožene stranke Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom opr. št. VIII Ips 147/2004 reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je ugotovilo, da je zaključek sodišča prve in tudi druge stopnje o obstoju opravičljive zmote pri toženi stranki v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar predstavlja očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Strinjalo se je z revizijskim očitkom, da sta sodišči očitno prezrli izpoved tožnice, da ji je lečeča zdravnica naročila naj bo do 21.6.1997 doma in počiva. Opozorilo je, da iz 3. točke 1. odstavka 146. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 – Pravila) izhaja, da zavarovanec med začasno zadržanostjo od dela brez dovoljenja osebnega zdravnika ne sme zapustiti kraja svojega stalnega prebivališča. Tožnica bi bila z mnenjem pravočasno seznanjena v primeru, če bi lečečo zdravnico pravočasno obvestila, da je spremenila naslov stalnega bivališča. Opozarja na določbo 2. odstavka 61. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR – Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji), ki ga je glede na določbo 3. odstavka Zakona o sodiščih (ZS – Ur. l. RS, št. 19/94 in naslednji) smiselno upoštevati, da ne gre za opravičljivo zmoto v primeru, če stranka, ki je ali naj bi bila v zmoti, ni ravnala s primerno skrbnostjo, da torej svoje lastne zmote ni zakrivila sama.

V novem postopku je tako sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica v bolniškem staležu od 9.5.1997 do 10.6.1997, kot je bilo odločeno z mnenjem zdravniške komisije I. stopnje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 5.6.1997. Ugotovilo je, da je imela tožnica v času navedenega bolniškega staleža prijavljeno stalno prebivališče na naslovu X, kjer pa ni več prebivala, ker se je preselila na naslov Y. Mnenja zdravniške komisije preko pošte tožnica ni prejela, ker je bilo poslano na naslov X, kjer ni več prebivala. Mnenje zdravniške komisije I. stopnje, s katerim ji je bil bolniški stalež zaključen dne 10.6.1997, je prejela dne 18.6.1997, kot prilogo sklepu o prenehanju delovnega razmerja tožene stranke z dne 18.6.1997, ki ji je bila vročen na naslovu pri tašči v D., kjer jo je našel vročevalec podjetja. Tožnica je bila tako dne 18.6.1997 seznanjena z mnenjem zdravniške komisije I. stopnje, s katerim je bil zaključen bolniški stalež 10.6.1997. Tožnica se je nato takoj po prejemu navedenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja javila pri direktorici tožene stranke in se nato po njenem pozivu javila na delo dne 1.7.1997, vendar ji tožena stranka ni omogočila opravljati delo. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je lečeča zdravnica tožnice dr. M., le-tej naročila, naj bo do 21.6.1997 doma in počiva. Zaključilo je, da je navodilo osebne zdravnice jasno in v skladu z določbo 2. odstavka 234. člena Pravil. Sodišče prve stopnje je na podlagi zgoraj navedenega sprejelo dokazni zaključek, da se tožnica ni ravnala po navodilu zdravnice in je med začasno zadržanostjo od dela zapustila kraj svojega prebivališča na X, kamor je bilo poslano tudi mnenje zdravniške komisije I. stopnje, zaradi česar ni bila pravočasno seznanjena z njeno odločitvijo in tako ni bila v opravičljivi zmoti, da je v bolniškem staležu. Dejstvo, da tožnica v času bolniškega staleža ni prebivala na prijavljenem naslovu stalnega prebivališča, ki ga je imela vpisanega tudi v zdravstveni kartoteki, po zaključku pritožbenega sodišča ne pomeni, da se tožnica ni držala navodil lečeče zdravnice naj bo do 21.6.1997 doma in počiva, saj iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da tožnica dejansko ni več prebivala na naslovu X. Tožnica tudi ni bila spoznana za odgovorno zaradi kršitev navodil lečečega zdravnika v času bolniškega staleža, temveč zaradi neupravičenega izostanka z dela. Sodišče je tako moralo presojati ali tožnica upravičeno ali neupravičeno izostala z dela v času od 11.6.1997, ko ni imela več odobrenega bolniškega staleža, glede na mnenje zdravniške komisije do 18.6.1997, ko ji je tožena stranka izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja. Zato ugotavljanje dejstva, ali se je tožnica držala navodil osebne zdravnice, ali ne, niti nima pravno pomembnih učinkov. Bistveno za razsojo je, ali je bila tožnica upravičeno prepričana, da je tudi po 10.6.1997 v bolniškem staležu glede na navodilo zdravnice, da naj bo do 21.6.1997 doma in počiva in ne, kje je bil ta dom in kje je počivala. Dejstvo je, da tožnica ni sporočila spremembe prebivališča, vendar Pravila niti drug predpis tega ne sankcionirajo na način, da v takem primeru ni potrebno vročiti mnenja zavarovancu, da to učinkuje. Sklep zdravniške komisije I. stopnje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije tako ni bil vročen pravočasno, to je do 10.6.1997, ko je bil zaključen bolniški stalež glede na mnenje zdravniške komisije. V takih primerih pa je potrebno uporabiti določbe Pravil, kot to utemeljeno uveljavlja tožnica v postopku in tudi v pritožbi. Po določbi 2. odstavka 239. člena navedenih Pravil pa se mora zavarovanec, ki ni navzoč na seji zdravniške komisije, ravnati v skladu z mnenjem komisije od dneva prejema mnenja dalje. Tožnica je mnenje komisije prejela dne 18.6.1997 in takoj nanj tudi odreagirala tako, da se je zglasila pri delodajalcu z namenom, da nadaljuje z delom. Tako po zaključku pritožbenega sodišča tožnici ni mogoče očitati, da bi bila v času od zaključka bolniškega staleža na podlagi mnenja zdravniške komisije I. stopnje 10.6.1997 do prejema navedenega mnenja 18.6.1997, neopravičeno odsotna z dela. Kajti iz izpovedi dr. M. ji je le-ta dala navodilo naj bo do 21.6.1997 doma. Iz izpovedi lečeče zdravnice ne izhaja, da bi morala tožnica pred navedenim datumom biti pozorna na to, ali ji bo bolniški stalež podaljšan ali ne, ker da mora v zvezi s tem podati mnenje zdravniška komisija.

Glede na določbo 2. odstavka 239. člena Pravil je tako tožnico mnenje zdravniške komisije I. stopnje obvezovalo od njenega prejema dalje, to je do 18.6.1997 in do tega dne ni mogla biti neupravičeno odsotna z dela. Zaradi navedenega tožena stranka ni imela pravne podlage, da tožnici izda sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenega izostanka z dela, niti po 5., niti po 6. točki ZDR/90. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je razveljavilo prvostopni in drugostopni sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici in toženi stranki naložilo, da tožnici vzpostavi delovno razmerje za čas od 22.9.1997 (za čas od 11.6.1997 do 22.9.1997 ga je namreč vzpostavilo že sodišče prve stopnje in je odločitev o tem pravnomočna) do ponovnega nastopa dela tožnice pri toženi stranki dne 10.9.2003 na podlagi izvršene pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 501/2000 v zvezi s sodbo višjega sodišča opr. št. Pdp 458/2002 z dne 3.7.2003, z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, pri čemer je izvzeto obdobje od 12.4.2001 do 31.5.2002, ko je tožnica imela status samostojne podjetnice.

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker za odločitev v tem sporu niso pomembne.

Zgoraj navedeno odločitev je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi določbe 4. točke 358. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje, spremenilo tudi odločitev o stroških postopka tako, da je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti vse potrebne stroške postopka, pri čemer jih je odmerilo za celoten postopek od vložitve tožbe do zadnje odločitve sodišča prve stopnje, pri čemer je upoštevalo vrednost spora po Odvetniški tarifi 300 odvetniških točk, tako da znašajo potrebni stroški v celotnem postopku do odločitve sodišča prve stopnje 2.470 odvetniških točk, kjer so všteti tudi administrativni stroški v višini 2 %, temu je potrebno prišteti še 20 % DDV, tako da znašajo skupaj potrebni stroški pred sodiščem prve stopnje 326.040,00 SIT, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki.

Pritožbeno sodišče o pritožbeni stroških ni odločalo, ker jih tožeča stranka ni zaznamovala.