Jedro

Tožena stranka tožnici pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni omogočila zagovora, takšna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa ni zakonita, saj niso bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da bi tožnici zagovor omogočila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici z dne 23. 3. 2011 ter ugotovilo, da na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo, ampak je trajalo do vključno 15. 6. 2011 (I. tč. izreka); toženi stranki je naložilo, da tožnici od 11. 2. 2011 do 15. 6. 2011 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijavi v obvezna zavarovanja ter ji za čas od 12. 2. 2011 do 15. 6. 2011 obračuna mesečno plačo v bruto znesku 734,15 EUR, od tega zneska za tožnico obračuna in plača davke in prispevke, neto zneske pa plača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni in pod izvršbo (II. tč. izreka); nadalje je toženi stranki naložilo, da tožnici izplača odškodnino v višini 2.202,45 EUR, bruto plačo za januar 2011 v višini 734,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 18. 2. 2011 dalje, bruto plačo za februar 2011 v višini 330,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska 18. 3. 2011 dalje, regres za letni dopust za leto 2010 v višini 61,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2011 dalje do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo, višji zahtevek pa je zavrnilo (III. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka tožnici dolžna povrniti stroške postopka v višini 555,00 EUR v 15. dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka do plačila (IV. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se z laično pritožbo pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Poudarja, da nič, kar navaja tožnica, ne drži. Dejstvo je, da se tožnica ni javila na delo, svoje odsotnosti pa ni z ničemer opravičila. Bila je neopravičeno odsotna. Zamuda pri izplačilu plač s tem ni v neposredni zvezi. Tožena stranka je predlagala dokaze, ki pa jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, zato posledično ni v celoti razjasnilo dejanskega stanja in je uporabilo napačno materialno zakonodajo ter kršilo postopkovne predpise. Tožena stranka tožnici ni omogočila zagovora v postopku izredne odpovedi zato, ker so vse okoliščine zelo jasno in nedvomno kazale na to, da se tožnica na delo v nobenem primeru ne namerava več vrniti, kar pomeni, da v konkretnem primeru sploh ni šlo za nesrečo, kot to prikazuje tožnica, temveč za namensko odsotnost z dela. Tožnica je sama jasno izjavila, da na delo ne bo več prišla, zato bi bil postopek z zaslišanjem popolnoma brezpredmeten.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Tožena stranka v pritožbi ne pove, katerih dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo, pa bi jih moralo, zato se pritožbeno sodišče z očitki, ki so brez razlogov, ni ukvarjalo. Na stranki namreč leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP).

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožnici pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni omogočila zagovora. Temu dejstvu tožena stranka tudi v pritožbi ne ugovarja. Sodišče prve stopnje nadalje ni našlo okoliščin, zaradi katerih bi bilo v smislu 2. odst. 83. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da bi tožnici zagovor omogočila. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja okoliščine, ki so botrovale temu, da tožnici zagovora pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni omogočila, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te navedbe po določbi 337. člena ZPP ter v zvezi s 1. in 2. odstavkom 286. člena ZPP nedovoljene pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ni upoštevalo. Tožena stranka ni izkazala, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo (337. člen ZPP v zvezi s 1. in 2. odstavkom 286). Sodišče prve stopnje je pravilno materialnopravno zaključilo, da tožena stranka ni izpolnila pogoja po 2. odst. 83. čl. ZDR, ki mora biti podan za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zato nezakonita že iz tega razloga.

Tožena stranka v pritožbi v celoti izpodbija del sodbe, s katero je bilo tožničinemu zahtevku ugodeno. To velja tudi za odločitev v zvezi z delom zahtevka iz naslova odškodnine po 118. čl. ZDR, plače za januar in februar 2011 in regresa za letni dopust za leto 2010. Glede tega dela zahtevka je pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna.

Ker zoper zavrnilni del odločitve sodišča prve stopnje ni pritožbe, pritožbeno sodišče tega dela odločitve ni presojalo. Kljub navedenemu pritožbeno sodišče opozarja sodišče prve stopnje, da mora biti izrek odločbe jasen in določen, pri čemer mora sodišče v izreku sodbe natančno navesti, v kakšnem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Enako mora izhajati iz obrazložitve. Če sodišče v izreku sodbe zapiše le, da se višji zahtevek zavrne in pri tem ne navede, v kakšnem delu, takšne sodbe ni mogoče preizkusiti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odst. 360. člena ZPP se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje, ker niso odločilnega pomena in odločitve ne morejo spremeniti, četudi bi se izkazale za točne.