Jedro

V skladu z določbo petega odstavka 34. člena ZST-1 je ugovor zoper plačilni nalog dopusten iz dveh razlogov, in sicer da je bila taksa že plačana ali da jo je sodišče že odmerilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog, opr. št. I P 896/2005 z dne 15.5.2009. Tožeča stranka pritožbo zoper sklep vlaga zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, smiselno pa predlaga njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnica navaja, da sta bila izdana dva plačilna naloga, prvi dne 7.4.2009 na podlagi Zakona o sodnih taksah ZST, drugi z dne 15.5.2009 pa na podlagi ZST-1. Listine v spisu so tako same s seboj v nasprotju. Ker je bila revizije vložena že v času veljavnosti ZST-1, bi moralo sodišče pri izdaji plačilnega naloga uporabiti slednjega in jo po tem zakonu tudi oprostiti plačila sodnih taks za revizijo.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je najprej odločalo o vprašanju dopustnosti pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru zoper plačilni nalog. Sodna praksa o tem vprašanju je namreč različna. Ker pritožbe zoper plačilni nalog ZST-1 ne ureja, se postavlja vprašanje, na kateri pravni podlagi bi bila takšna pritožba dopustna. Zlasti se to vprašanje postavlja ob dejstvu, da je prejšnji ZST pritožbo izrecno urejal v 27. členu (za primer, ko se stranka ni mogla pritožiti zoper odločbo o glavni stvari). Prav tako v takih primerih ni mogoče uporabiti 363. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), saj ZST-1 nikjer ne določa smiselne uporabe določb ZPP, poleg tega je navedeno določbo mogoče uporabiti samo za sklepe, ki jih sodišča izdajajo na podlagi ZPP (ali drugega civilnega procesnega zakona, ki glede pritožbe zoper sklep ne določa drugače), ne pa za vse sklepe, ki jih izda sodišče prve stopnje med pravdnim postopkom. Tudi sicer gre v primeru plačilnega naloga za postopek, ki je bližje upravnemu kot civilnemu, saj gre za razmerje med stranko in državo, ki odloča o obveznosti plačila javne dajatve (sodne takse). Gre za pravno praznino. Pritožbeno sodišče je v predmetni zadevi pritožbo dopustilo izhajajoč iz pravnega pouka sklepa sodišča prve stopnje, ki pritožbo dopušča. V kolikor bi višje sodišče pritožbo zavrglo kot nedopustno, bi rok, v katerem bi pritožnica sodno takso za revizijo morala plačati, že potekel (pričel bi namreč teči z vročitvijo sklepa o ugovoru), s tem pa bi ji bila odvzeta pravica do izrednega pravnega sredstva, saj bi bila zaradi neplačila takse revizija zavržena.

Pritožnico je sicer potrebno opozoriti, da je bilo njenem predlogu za oprostitev plačila sodne takse za revizijo že pravnomočno odločeno (sklep I P 896/2005 z dne 11.12.2008 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 389/2009 z dne 25.3.2009) in je tako v predmetni zadevi mogoče odločati le še o vprašanju višine sodne takse. V skladu z določbo petega odstavka 34. člena ZST-1 je ugovor zoper plačilni nalog dopusten iz dveh razlogov in sicer, da je bila taksa že plačana ali da jo je sodišče napačno odmerilo. Pritožnica ne uveljavlja nobenega izmed dovoljenih ugovornih razlogov, sodišče prve stopnje pa je pritožnici tudi pravilno pojasnilo, da je bila podlaga za določitev višine sodne takse ZST-1 in da je bila ta (očitno pomotoma) odmerjena v nominalno nižjem znesku kot bi izhajalo iz ZST-1, to je v znesku 3.284,00 EUR. Ker pa ob odločanju o ugovoru in pritožbi ni mogoče iti v škodo stranke, ki pravno sredstvo vlaga, je pritožnica dolžna za revizijo poravnati zgoraj navedeno sodno takso, kot je bila odmerjena v izpodbijanem plačilnem nalogu.

Ker pritožba ni utemeljena, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.