Jedro

Ker dogovorjena obrestna mera pogodbenih obresti ni v nobenem trenutku za 50 % presegla predpisano obrestno mero zamudnih obresti, ni mogoče v pogodbi o leasingu dogovorjenih obresti šteti kot oderuških.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka sklepa spremeni tako, da zakonske zamudne obresti tečejo ne od zneska 2.474.976,60 EUR od dne 19. 06. 2004 do plačila, temveč v tem delu od zneska 2.474,98 EUR.

V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem a izpodbijanem delu.

Vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. točki izreka svoj sklep o izvršbi opr. št. I 2004/00194, z dne 02. 09. 2005 vzdržalo v 1. točki izreka v veljavi glede glavnice v znesku 3.025,72 EUR (prej 725.107,90 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 2.474.976,60 EUR (prej 593.103,40 SIT) od dne 19. 06. 2004 do plačila in od zneska 550,84 EUR (132.003,61 SIT) od dne 30. 08. 2004 do dne plačila, ter 3. točki izreka glede izvršilnih stroškov v znesku 91,87 EUR (prej 22.014,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 02. 09. 2004 do plačila. V 3. točki izreka sodbe pa je odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeni del sodbe vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga, naj se pritožba odstopi Višjemu sodišču v Ljubljani kot pritožbenemu sodišču, ki naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča opr. št. I 2004/00194, z dne 02. 09. 2005 v celoti razveljavi in izvršbo ustavi ter tožeči stranki naloži plačilo tožnikovih stroškov postopka skupaj s pritožbenimi, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, pri čemer naj v tem primeru tudi ugotovi, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Opozarja, da je izrek sodbe nepravilen, saj ni podlage, da bi tekle obresti od zneska 2.474.976,60 EUR od 19. 06. 2004 dalje do plačila, navedeni znesek pa tudi ni enak 593.103,40 SIT, zaradi česar je prvostopno sodišče očitno storilo napako. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, se je sodišče oprlo na mnenje izvedenca P., ki je ocenil vrednost vozila s 1.210.000,00 SIT brez DDV ter menil, da je bilo vozilo prodano pod ceno. Ker je bilo vozilo prodano po ceni 890.000,00 SIT, je bilo prodano za 320.000,00 SIT pod tržno ceno. Sodišče kljub predlogu tožene stranke in različnim izvedenskim mnenjem ni angažiralo tretjega izvedenca, ki bi ocenil realno vrednost vozila. Prvostopno sodišče nadalje ni upoštevalo ugovora toženca, da sumi, da je bilo vozilo prodano pod ceno tudi zato, ker je bilo očitno poškodovano, česar pa toženec ni storil. Nadalje ni upoštevano, da so bile obračunane oderuške obresti in je iz tega razloga pogodba nična. Efektivna obrestna mera v pogodbi 16,9 % je nedvomno previsoka in je zato pogodba nična. Tudi ni razumljivo in je napačno stališče prvostopnega sodišča, da mora toženec kljub odvzemu plačati tudi obroke po odvzemu vozila, pri leasingu pa gre za neke vrste najem, zaradi česar terjatev tožeče stranke v tem delu nedvomno ne more biti opravičljiva. Posledično je sodišče napačno odločilo o stroških postopka. Ob pravilni odločitvi in popolni razveljavitvi sklepa o izvršbi bi naslovno sodišče moralo tožeči stranki naložiti povrnitev vseh stroškov postopka tožene stranke. Tožena stranka tudi meni, da je bilo prvostopno sodišče pristransko in je pri sojenju kazalo odkrito simpatijo do pooblaščenke tožeče stranke. Po zatrjevanju toženca je namreč prvostopni sodnik med obravnavo odkrito spraševal pooblaščenko tožeče stranke od kje se nahaja in da naj bi v tem kraju potrebovali sodnike, po koncu obravnave pa naj bi celo izjavil, da če bi bila ta pooblaščenka že na začetku obravnave, da se stvar nedvomno ne bi vlekla toliko časa. Zato toženec tudi meni, da je v ponovljenem postopku treba dati zadevo v sojenje drugemu sodniku.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka sodbe napačno navedlo znesek, od katerega tečejo zamudne obresti od dne 19. 06. 2004 do plačila in sicer 2.474.976,60 EUR (prej 593.103,40 SIT). Pravilen znesek upoštevaje, da je sodišče prve stopnje vzdržalo sklep o izvršbi v veljavi glede glavnice za znesek 3.025,82 EUR (prej 725.107,90 SIT) in da je znesek, od katerega tečejo zamudne obresti od dne 30. 08. 2004 do dne plačila – 550,84 EUR (prej 132.003,61 SIT), znaša – 2.474,98 EUR. V tem delu je torej izrek sklepa v medsebojnem nasprotju in se ne da preizkusiti in je s tem izkazana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je moralo pritožbeno sodišče zgolj v tem delu pritožbi ugoditi, samo odpraviti navedeno procesno kršitev in spremeniti sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka te pritožbene odločbe (6. alinea 358. člena ZPP). Pritožba namreč v drugih izpodbijanih delih – predvsem kar se tiče izpodbijane glavnice, ni utemeljena. Pritožnik najprej neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje kljub njegovemu predlogu ni postavilo tretjega izvedenca avtomobilske stroke, ki bi ocenil realno vrednost vozila. V skladu z določbo 2. odstavka 254. člena ZPP se namreč v primeru, če so podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci. V skladu z določbo 3. odstavka 254. člena ZPP pa v primeru, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev. Novega izvedenca mora torej sodišče načelno postaviti zgolj takrat, ko ni uspelo pomanjkljivosti ali nasprotij v mnenju oziroma mnenjih odpraviti z zaslišanjem oziroma novim zaslišanjem že postavljenih izvedencev. V konkretnem primeru pa ni tako. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno sprejelo cenitev izvedenca P., ki je večkrat – na zahtevo tožeče stranke dopolnil sodno cenitev, v kateri je pojasnil metodo cenitve (nabavno vrednost in način) in prepričljivo pojasnilo, zakaj meni, da je bilo zmanjšanje vrednosti vozila v obsegu, kot je naveden v mnenjih sodnega cenilca A. G. in E., d.o.o., pretirano. Prav tako je pojasnil običajne postopke v zvezi s prodajo vozil v primeru razdrtja pogodb o finančnem leasingu. Takšno prepričljivo oceno sodišča prve stopnje cenitve izvedenca P., kot jasno, neprotislovno in strokovno prepričljivo, sprejema tudi pritožbeno sodišče. Ob povedanem torej ni kršeno navedeno procesno določilo, ki uzakonja pravila dokazovanja z več izvedenci. Nenazadnje je cenitev izvedenca P. za pritožnika ugodnejša kot pa cenitev drugega postavljenega izvedenca – A. Pritožnik nadalje poudarja, da ni bilo upoštevano, da je bilo vozilo prodano pod ceno tudi zato, ker je bilo očitno poškodovano, pri čemer pa poškodbe ni povzročil pritožnik. Na ta toženčev ugovor je sodišče prve stopnje odgovorilo in sicer ustrezno tako, da ni upoštevalo vrednosti vozila, po kateri je bilo prodano, temveč realno tržno vrednost in tako implicite ni bila upoštevana trditev tožeče stranke, da je bilo vozilo prodano pod ceno zaradi poškodbe, kot poskuša nasprotno prikazati pritožnik.

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da so bile obračunane oderuške obresti in je zato pogodba nična. Efektivna obrestna mera je bila določena v višini 16,9 %. Ta torej na letni ravni ni dosegla niti višin glavnice. V skladu z določbo 377. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001, ki je začel veljati 1.1.2002; v nadaljevanju: OZ), je v primeru, če je bila dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika zaradi njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti. Upoštevaje določbe Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS št. 45/95 do 109/2001) in določbe Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS 56/2003; v nadaljevanju ZPOMZO-1) navedena dogovorjena obrestna mera pogodbenih obresti ni v nobenem trenutku za 50 % presegla predpisano obrestno mero zamudnih obresti. Že zgolj iz navedenih razlogov torej ni mogoče šteti pogodbenih obresti dogovorjenih v predmetni pogodbi o leasingu kot oderuških (obrestne mere v spornem obdobju so namreč znašale od najmanj 12 % do največ 27,1 % na letni ravni; glej seznam obrestnih mer zamudnih obresti na spletni strani Vrhovnega sodišča RS).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je napačno stališče prvostopnega sodišča, da mora toženec kljub odvzemu plačati tudi obroke zapadle po odvzemu vozila, saj gre pri leasingu za vrsto najema. V skladu z določbo točke 9.3 Splošnih pogojev o leasingu opreme št. FO/01 je namreč imela tožeča stranka pravico do odškodnine v primeru odvzema vozila (opreme) s strani leasingodajalca zaradi kršitve obveznosti leasingojemalca. Ta odškodnina pa je enaka razliki med obveznostmi leasingojemalca po pogodbi in prejeto kupnino po prodaji predmeta leasinga po vsakokratnih tržnih pogojih, pri čemer bremenijo leasingojemalca vsi stroški prodaje, cenitev, vključno z zamudnimi obrestmi. Na to določilo je torej utemeljeno oprt sporni obračun. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo po izdelavi izvedenskega mnenja med strankama tudi nesporno, da je mogoče načelno obračun dolga izvesti tako, da se upošteva tudi kritni nakup oziroma kritna prodaja predmetnega vozila, kar je vsekakor tudi v korist pritožnika. S strani tožeče stranke izbrana metodologija namreč od skupno obračunanega neplačanega dolga (celotnih obrokov) odšteva celotno vrednost realne tržne vrednosti prodanega vozila.

Posledično je neutemeljena pritožba tudi zoper tisti del stroškovne odločitve, s katero je sodišče določilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ob nespremenjenem uspehu po opravljenem pritožbenem postopku, poseg v izpodbijano stroškovno odločitev ni mogoč.

Ob povedanem je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo v tem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je pritožnik uspel le v relativno sorazmerno majhnem delu, zgolj v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti od glavničnega zneska, pa še v tem delu gre bolj ali manj zgolj za očitno pisno pomoto prvostopnega sodišča, ki je napačno zapisalo evrski znesek glavnice, od katerih tečejo zamudne obresti. Prav tako pa pritožbeno sodišče tudi ni priznalo stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj je ocenilo, da odgovor na pritožbo ni pripomogel pritožbenemu sodišču pri odločanju (določbi 154. in 155. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).