Jedro

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca je treba v upravnem postopku dokazati okoliščino, da je osebi neposredno grozil prisilni ukrep ali nasilno dejanje okupatorja po 2. členu ZZVN in da je pred tem prisilnim ukrepom pobegnila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1860/98-11 z dne 2.3.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.11.1998. Z navedeno odločbo, izdano v revizijskem postopku, je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 27.10.1997, in odločila, da se tožnici status in pravice žrtve vojnega nasilja ne priznajo. Z odločbo prvostopnega upravnega organa je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - begunca za obdobje od 15.10.1941 do 3.11.1944 in pravice, izvirajoče iz tega statusa.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbi 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, v nadaljevanju ZZVN). Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in ima podlago tako v ugotovljenem dejanskem stanju, kot tudi v materialnem predpisu. V postopku pred upravnim organom je bilo sicer nesporno ugotovljeno, da je tožnica z materjo, sestro in bratom odšla od doma in se naselila pri sorodniih, ki so živeli izven izselitvenega pasu (v K. pri K.), na območju, ki je bilo pod italijansko okupacijsko oblastjo. Vendar pa mora biti za osebo, ki se ji prizna status žrtve vojnega nasilja - begunca, izkazano tudi konkretno grozeče vojno nasilje oziroma dejanska grozeča prisilna izselitev, pred katero je pobegnila. V obravnavenem primeru ne obstajajo podatki, ki bi kazali na to, da je tožnici takšno nasilje dejansko grozilo. Tožničina družina ni evidentirana v poročilih o beguncih in ne v kartotekah odseljencev oziroma v popisnih listih o zaplembi posesti. Ugotavlja, da v upravnih spisih tudi ni podatkov, ki bi kazali na konkretno grozeče nasilje zaradi sodelovanja tožničinega očeta v NOV. Še posebej pa zoper takšno sklepanje govori dejstvo, da se je družina prostovoljno vrnila domov še pred koncem vojne (dne 3.11.1944) in torej takrat, ko je tožničin oče, po podatkih iz pokojninske odločbe, še sodeloval v NOV.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja razloge bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Smiselno ponavlja tožbene navedbe. Navaja, da je družini B., tudi zaradi sodelovanja očeta A.B. v NOV, grozila ne le izselitev, ampak celo iztrebljenje, saj je nemški okupator za vsakega sodelavca NOV iztrebil vso družino in jo izbrisal s sveta. Pred tem nasiljem pa je družina uspela pravočasno zbežati. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Obrazložitev, s katero je zavrnilo tožbene ugovore in razlogi, ki jih je navedlo, so v skladu z vsebino odločbe tožene stranke, izvedenimi dokazi in v skladu z ostalimi podatki in listinami v upravnih spisih ter imajo podlago v določbah ZZVN.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe in jih ne navaja ponovno.

V času odločanja tožene stranke je ZZVN kot žrtve vojnega nasilja opredelil državljane Republike Slovenije, ki so bili v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljeni nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Med žrtve vojnega nasilja zakon šteje tudi osebe, ki so morale zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov pobegniti pred vojnim nasiljem (begunec). Begunec je po določbi 2. odstavka 2. člena ZZVN tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo. Za priznanje statusa begunca je potrebno dokazati konkretno in neposredno vojno nasilje, pred katerim je oseba pobegnila. Splošne okoliščine vojne, s posledicami (množične aretacije, taborišča, internacije, prisilno delo, izgoni), ki osebe niso neposredno ogrožale, še ne morejo biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

V obravnavanem primeru, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov v upravnih spisih, tožnica ni izkazala in ne dokazala, da ji je neposredno grozil prisilni ukrep ali nasilno dejanje okupatorja iz razlogov po 2. členu ZZVN in da je pred tem prisilnim ukrepom pobegnila. Zgolj navedba, da je tožničin oče sodeloval v NOV in je bila zato družina prisiljena bežati, ker ji je grozila izselitev in celo iztrebljenje, tudi po po presoji pritožbenega sodišča, ne more vplivati na drugačno uporabo materialnega predpisa in na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.