Jedro

Zgolj tožnikovo materialno prikrajšanje (v višini mesečne najemnine, stroškov nakupa novih oblačil oz. drugih stvari) ne zadostuje za izkaz verjetnosti nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode, ki bi lahko opravičevala izdajo t.i. regulacijske začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožnika za izdajo začasne odredbe zavrnilo (I. točka izreka sklepa), sklenilo, da se odločitev o stroških v zvezi z odločanjem o predlagani začasni odredbi pridrži za končno odločbo (II. točka izreka sklepa) ter postopek z dnem 22.11.2011 prekinilo (III. točka izreka sklepa).

2.Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je z zadostno verjetnostjo izkazano, da bi v primeru, da sodišče predlagane začasne odredbe ne bi izdalo, utrpel škodljive posledice v smislu nepotrebnega plačevanja 840,00 EUR najemnine, stroškov za najeto stanovanje, oblačil ter drugih stvari. Tožnik je takšne posledice ustrezno zatrjeval, toženka pa teh dejstev ni prerekala. Nadalje je tožnik trdil, da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo trpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki jih s plačevanjem najemnine, oblačil in osebnih stvari trpi tožnik. Toženka je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe sicer zatrjevala, da bi lahko trpela hujše škodljive posledice od tožnikovih, vendar pa za svoje trditve ni predložila dokazov. Naslovno sodišče je navedeni odgovor toženke vročilo tožniku dne 21.11.2011, o predlogu za izdajo začasne odredbe pa je odločilo že dne 22.11.2011, pri tem pa tožniku sploh ni dalo možnosti, da se izjavi o trditvah toženke glede škodljivih posledic, ki naj bi ji z izdajo začasne odredbe grozile. Glede stroškov postopka v zvezi z začasno odredbo pritožba opozarja, da je sodišče v obrazložitev tega dela sklepa zgolj prepisalo izrek v delu, ki se nanaša na stroške. Tak izrek pa se ne more preizkusiti, kar predstavlja kršitev po ZPP. Napadeni sklep nima razlogov glede odločitve o prekinitvi postopka in se izrek tudi v tem delu ne more preizkusiti, kar predstavlja kršitev po ZPP. Glede na dejstvo, da toženka ni podala obrazloženega odgovora na tožbo in bi zato moralo naslovno sodišče izdati zamudno sodbo, je odločanje o predhodnem vprašanju nepotrebno. Sodišče bi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa moralo navesti razloge v zvezi s predlogom tožnika za izdajo zamudne sodbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je res postopalo v nasprotju z razpravnim načelom, ko je odločitev o zavrnitvi predloga oprlo na navedbe toženke, ki jih je podala v odgovoru na predlog tožnika, pri tem pa tožniku ni dalo možnosti, da se o njenih navedbah izjavi. Vendar pa s tem tožnik ni bil v ničemer onemogočen pri uveljavljanju svojih pravic, saj je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev prvega sodišča iz drugih materialnopravnih razlogov in je pri tem svojo odločitev oprlo zgolj na navedbe tožnika, ki jih je podal v predlogu za izdajo začasne odredbe.

5.Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve (izselitev toženke iz nepremičnine ter izročitev nepremičnine v njegovo posest). S predlogom za izdajo začasne odredbe (izročitev nepremičnine v soposest) tožnik predlaga izdajo t.i. ureditvene začasne odredbe, saj se njena vsebina delno pokriva s tožbenim zahtevkom. Namen takšne začasne odredbe pa ni zavarovanje zahtevka, pač pa začasna ureditev spornega razmerja, da sodno varstvo zaradi nevarnosti uporabe sile ali nevarnosti nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode ne bi ostalo brez pomena. Takšne začasne odredbe pa so glede na razloge odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 275/97 in glede na sodno prakso dovoljene le izjemoma. Iz tožnikove trditvene podlage ne izhaja, da bi tožniku grozilo nasilje oziroma nevarnost uporabe sile ali nevarnost nastanka težko nadomestljive škode. Zgolj njegovo materialno prikrajšanje (v višini mesečne najemnine, stroškov nakupa novih oblačil oz. drugih stvari) pa ne zadostuje za izkaz verjetnosti nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode, ki bi lahko opravičevala izdajo t.i. regulacijske začasne odredbe. Zato tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

6.Pritožbeno izvajanje, da bi moralo prvo sodišče odločiti o predlogu tožnika za izdajo zamudne sodbe ni utemeljeno. Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007; ZPP-UPB 3, v nadaljevanju ZPP) namreč ne predvideva niti predloga strank sodišču za izdajo zamudne sodbe niti izdaje sklepa sodišča o takšnem predlogu. Zato prvemu sodišču na predlog tožnika za izdajo zamudne sodbe ni bilo potrebno odgovoriti.

7.Odločitev sodišča, da se stroški v zvezi z odločanjem o predlagani začasni odredbi pridržijo za končno odločbo, je v skladu s pravilom iz 163/4 čl. ZPP.

8.Sodišče prve stopnje je prekinilo postopek, ker je sklenilo, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (1. točka 1. odst. 206. čl. v zvezi s 13. čl. ZPP), pri tem pa je svojo odločitev tudi obrazložilo. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je prekinitev postopka smotrna, saj o vprašanju lastništva spornega stanovanja pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani že teče postopek zaradi ugotovitve deležev strank na premoženju v skupni lastnini.

9.Pritožbeno sodišče po navedenem zaključuje, da razlogi, iz katerih se sklep izpodbija, in tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niso podani, zato je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

10.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen.