Jedro

Toženec, ki je opravljal delo ravnatelja šole, za določeno šolsko leto z delavko ni sklenil pogodbe o zaposlitvi za določen čas enega leta, zato se je njena pogodba o zaposlitvi, ki jo je sklenila pred tem, štela za pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za nedoločen čas. Nastop te zakonske domneve je delavka uveljavljala v sodnem sporu zoper tožečo stranko, v katerem se je tožeča stranka z delavko poravnala in so ji nastali določeni stroški, torej škoda, katere povračilo je utemeljeno zahtevala od toženca kot odgovorne osebe. Toženec je dolžan plačati odškodnino le v višini stroškov, ki so bili potrebni za sodni spor, in ne v višini vseh stroškov, ki so tožeči stranki nastali v zvezi z zastopanjem njenega pooblaščenca in pooblaščenca te delavke.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se: - v 1. odstavku I. točke izreka znesek 638.950,00 SIT zniža na 2.342,12 EUR, višji tožbeni zahtevek (za plačilo 324,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.5.2005 do plačila) pa se zavrne; - v II. točki izreka znesek 154.650,00 SIT zniža na 458,78 EUR, ki ga je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v 15. dneh od vročitve te sodbe in sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 166,71 EUR v 15. dneh od vročitve te sodbe in sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžan toženec tožeči stranki plačati znesek 638.950,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.5.2005 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka), ter ji povrniti stroške postopka v znesku 154.650,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.9.2006 dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil toženec. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi je navedel, da je tožeča stranka za šolsko leto 2003/2004 razpisala prosto delovno mesto učitelja kemije, biologije, gospodinjstva in naravoslovja za določen čas, na katero se je prijavila J.M.. Pred tem ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, saj na področju vzgoje in izobraževanja omejitve glede sklepanja pogodb za določen čas ne veljajo do leta 2010. S tem, ko se je prijavila na razpis, je J.M. sprejela vse razpisne pogoje in izrazila voljo, da se sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas. Po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki se je zaposlila v Šolskem centru XY, za kar se je prijavila na razpis že 28.6.2004, 27.8.2004 je prejela predlog pogodbe o zaposlitvi, podpisala ga je 1.9.2004 ter s tem začela z delom pri novem delodajalcu. Tako je vedela, da ji 31.8.2004 poteče delovno razmerje pri tožeči stranki ter da je bil njen zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas neutemeljen, zaradi česar je tožeča stranka z njo po nepotrebnem sklenila sodno poravnavo. Ker po 1.9.2004 ni več delala pri tožeči stranki, tudi ni mogoče šteti, da je nastopila transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Glede višine škode pa je toženec navedel, da za tožečo stranko, če ne bi pristala na sodno poravnavo, ne bi nastale škodljive posledice. Neutemeljeni so tudi stroški izdelave izvedenskega mnenja, saj izvedenca ni postavilo sodišče, ampak je izdelavo njegovega mnenja naročila J.M..

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljal toženec v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pa na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 1. odstavek 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02), ki določa, da je delavec, ki na delu oziroma v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti. Ugotovilo je, da toženec, ki je opravljal delo ravnatelja šole, za šolsko leto 2003/2004 z delavko J.M. ni sklenil pogodbe o zaposlitvi za določen čas enega leta, zato se je njena pogodba o zaposlitvi, ki jo je sklenila pred tem, torej za šolsko leto 2002/2003, po določbi 54. člena ZDR štela za pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za nedoločen čas. Nastop te zakonske domneve je J.M. uveljavljala v sodnem sporu zoper tožečo stranko, v katerem so slednji nastali določeni stroški, torej škoda, katere povračilo zahteva v tem postopku od toženca kot odgovorne osebe.

Za utemeljenost zahtevka tožeče stranke je sodišče prve stopnje nadalje pravilno ugotovilo obstoj vseh predpostavk odškodninske obveznosti toženca: škode, nedopustnega ravnanja, vzročne zveze med tem ravnanjem in škodo ter odgovornosti oziroma krivde povzročitelja v obliki vsaj hude malomarnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da je bilo toženčevo ravnanje nedopustno, saj ni pravočasno poskrbel za sklenitev pogodbe o zaposlitvi z J.M., čeprav je bil kot ravnatelj po določbi 1. odstavka 49. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI; Ur. l. RS, št. 12/96 s spremembami in dopolnitvami) med drugim pristojen za odločanje o sklepanju delovnih razmerij zaposlenih. Takšno ravnanje je mogoče oceniti kot hudo malomarno, saj svoje funkcije ni opravljal dovolj skrbno, torej najmanj tako, kot se pričakuje od povprečnega človeka na tem delovnem mestu. Prav tako je podana vzročna zveza med opisanim nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo. Ker toženec ni poskrbel za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas z delavko J.M., je ta v sodnem sporu zoper tožečo stranko uveljavljala tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je na delovnem mestu učitelja zaposlena za nedoločen čas ter da jo je dolžna tožeča stranka pozvati nazaj na delo in ji za čas od 1.9.2004 dalje obračunati in izplačati vse prejemke iz delovnega razmerja. V tem postopku, ki ga je vodilo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v Novem mestu, pod opravilno številko Pd 75/2004, sta stranki dne 2.3.2005 sklenili sodno poravnavo, s katero se je tožeča stranka zavezala, da bo J.M. povrnila pravdne stroške v višini 455.955,00 SIT. Poleg tega pa je tožeča stranka morala poravnati tudi stroške svojega pooblaščenca, ki glede spora z J.M. znašajo 35.375,00 SIT in 147.620,00 SIT.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožeča stranka v sodnem postopku, ki ga je sprožila J.M., preuranjeno sklenila sodno poravnavo, saj bi sicer sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče s takšnim naziranjem ne more soglašati: že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je J.M. utemeljeno uveljavljala nastop zakonske domneve, po kateri se šteje, da je sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Do transformacije njene pogodbe o zaposlitvi je prišlo s tem, ko je po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas dne 31.8.2003, ostala na delu sledeče šolsko leto 2003/2004, vse do 31.8.2004. Glede na to je nebistveno, da se je po koncu tega šolskega leta, torej po 31.8.2004, zaposlila pri drugem delodajalcu, saj je zakonska domneva iz 54. člena ZDR nastopila že s 1.9.2003, s tožbenim zahtevkom v sporu zoper tožečo stranko pa je zahtevala reintegracijo v delovno razmerje.

Sodišče prve stopnje pa je zmotno presodilo, da je za vso škodo, ki je tožeči stranki nastala s plačilom stroškov njenega pooblaščenca in pooblaščenca J.M., odgovoren toženec. Toženec je dolžan plačati odškodnino le v višini stroškov, ki so bili potrebni za sodni spor (1. odstavek 155. člena ZPP) in odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 67/03): po računu št. 63/2004 z dne 26.10.2004 stroški odgovora na tožbo (300 točk) in sodne takse (2.375,00 SIT ali 9,91 EUR), po računu št. 18/2005 z dne 3.3.2005 pa stroški za sestavo pripravljalne vloge (225 točk), sklenitev sodne poravnave (750 točk), materialni stroški (2 %) in davek na dodano vrednost na odvetniške storitve. Glede pooblaščenca J.M. pa toženec prav tako ni zavezan povrniti celotnega zneska, za katerega se je tožeča stranka poravnala. Neutemeljeno se je namreč zavezala, da bo J.M. povrnila vse stroške zastopanja, ne le stroškov za sestavo tožbe (300 točk), za tri pripravljalne vloge (dvakrat 225 in 150 točk), sklenitev sodne poravnave (750 točk), 2 % materialnih stroškov in 20 % davka na dodano vrednost ter stroške za izdelavo izvedenskega mnenja (165.087,36 SIT ali 688,90 EUR). Skupaj znaša nastala škoda tožeče stranke, za katero je mogoče pripisati odgovornost tožencu in ki jo je dolžan povrniti glede na vrednost odvetniške točke (0,459 EUR), 2.342,12 EUR in ne 2.666,29 EUR (638.950,00 SIT), kot je zmotno razsodilo sodišče prve stopnje.

Očitek pritožbe, da pri presoji višine škode, ki je tožeči stranki nastala, sodišče ne bi smelo upoštevati stroškov izvedenskega mnenja, saj ni bilo izdelano na podlagi sklepa sodišča v postopku med tožečo stranko in J.M., ni utemeljen. Takšno mnenje, ki ga je naročil pooblaščenec J.M. za potrebe sodnega spora, sicer res ne predstavlja izvedenskega mnenja v smislu določb ZPP, je bil pa ta strošek po oceni pritožbenega sodišča potreben in tožeči stranki ni mogoče očitati, da se za njegovo plačilo ne bi smela poravnati. Šlo je za izvedenca za forenzično - kriminalistično tehnične preiskave, ki je analiziral podpis na pogodbi o zaposlitvi, za katero je tožeča stranka zatrjevala, da jo je J.M. sklenila za čas šolskega leta 2003/2004. Na podlagi njegovega mnenja, da sporne pogodbe delavka ni podpisala, ampak je podpis najverjetneje ponarejen, se je tožeča stranka odločila za sklenitev sodne poravnave, saj bi sicer sodišče zahtevku delavke za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ugodilo, ker je na delu ostala tudi izteku veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne da bi sklenila novo pogodbo o zaposlitvi.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in po določilu 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da je prisojeni znesek 638.950,00 SIT oziroma 2666,29 EUR znižalo na 2.342,12 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker v preostalem ni ugotovilo niti uveljavljanih pritožbenih razlogov niti tistih, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Zaradi delne spremembe izpodbijanega dela sodbe je pritožbeno sodišče po določilu 2. odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Upoštevalo je s strani sodišča prve stopnje pravilno priznane stroške postopka tožeče stranke in toženca ter glede na uspeh tožeče stranke (72 %) po določilu 2. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da je upravičena do povrnitve priznanih stroškov postopka do 72 %, toženec pa do 28 %. To pomeni, da je dolžan slednji tožeči stranki povrniti znesek 458,78 EUR, zaradi česar je pritožbeno sodišče delno spremenilo tudi odločitev o stroških postopka v II. točki izreka izpodbijanega dela sodbe tako, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa. Glede teka zakonskih zamudnih obrestmi od prisojenega zneska stroškov postopka je upoštevalo načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006, iz katerega izhaja, da začnejo te zakonske zamudne obresti teči šele prvi dan po poteku roka za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 154. člena ZPP. Toženec, ki je s pritožbo uspel s 50 % (glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe), je upravičen do povračila ustreznega dela utemeljeno priglašenih stroškov pritožbenega postopka glede na OT: za sestavo pritožbe (375 točk) z davkom na dodano vrednost in sodno takso za pritožbo (126,86 EUR ali 30.400,00 SIT). Upoštevaje vrednost odvetniške točke v višini 0,459 EUR, mu je tožeča stranka dolžna povrniti znesek 166,71 EUR.

V tej zadevi ne gre za spor, glede katerega bi bila revizija dovoljena na podlagi samega zakona, saj terjatev ne dosega revizijskega minimuma iz 2. odstavka 367. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 1. in 2. odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04) odločalo o tem, ali bo dopustilo revizijo. V skladu s citiranim členom ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. Ker v konkretni zadevi ne gre za nobenega izmed navedenih primerov, je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.