Jedro

Brez nadaljnjega ugotavljanja pogojev, pa je upoštevajoč določbo 4. člena zveznega Zakona o varstvu družinskih članov ob nesporno ugotovljenem dejanskem stanju glede pravnoformalnega razmerja med tožečo stranko in osebo, ki je bila vpoklicana na obvezno usposabljanje, moč zaključiti, da tožeče stranke ni šteti za družinskega člana po navedenem zakonu. Ker zakonska zveza ni bila sklenjena, izvenzakonska skupnost pa v zadevi po relevantnem zakonu ni priznana, je sklicevanje na uporabo določb ZZZDR in ugovarjanje, da se je v zadevi odločalo po njegovi uveljavitvi, brez ustrezne pravne podlage. Enake pravne posledice kot sklenitev zakonske zveze so za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, predvidene le po tem zakonu (ZZZDR), na drugih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice le, če zakon tako določa (določba 12. člena ZZZDR).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A. z dne 22.4.2002, s katero je ta ugodila zahtevi za priznanje pravice do oskrbnine za mladoletno A.A. za čas, ko je bil njen oče B.B. vpoklican v obvezno 30-dnevno usposabljanje za opravljanje nalog zaščite in reševanja, enako zahtevo za priznanje oskrbnine tožeči stranki - zunajzakonski partnerici B.B. pa zavrnila. V obrazložitvi tožeča stranka na podlagi pisne dokumentacije prvostopenjskega organa ugotavlja, da je tožeča stranka študentka, prijavljena na stalnem prebivališču v B., živi pa v skupnem gospodinjstvu s hčerko A.A. in zunajzakonskim partnerjem B.B.. Ta je tudi študent, prebivališče pa ima prijavljeno na naslovu na C. Nadalje ugotavlja, da je bil B.B. za čas od 26.2.2002 do 27.3.2002 udeležen na 30-dnevnem usposabljanju za opravljanje nalog zaščite in reševanja v Zavodu za gasilno in reševalno službo D. Nadalje navaja določbe Zakona o varstvu družinskih članov osebe v obvezni vojaški službi - republiški zakon, ki se v 1. členu sklicuje na zvezni Zakon o varstvu družinskih članov osebe v obvezni vojaški službi, po določbi 2. člena katerega se za hranilca šteje oseba, ki preživlja svoje družinske člane do odhoda v vojaško službo. Med družinskimi člani, ki jih opredeljuje določba 4. člena istega zakona, pa ni navedenega zunajzakonskega partnerja, zaradi česar je po njenem mnenju utemeljena odločitev prvostopenjskega organa, da tožeča stranka ni upravičena do oskrbnine. Očitke, da je zunajzakonska zveza izenačena z zakonsko že po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, pa zavrača z utemeljitvijo, da je ta izenačitev določena le za primere po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, na drugih področjih pa le, če zakon tako določa. V nadaljevanju tožena stranka navaja še postopek izračuna višine oskrbnine, ki je bil uporabljen za izračun oskrbnine za mladoletno A.A. Meni, da je bil postopek pravilno voden, materialnopravna podlaga uporabljena pravilno, dejansko stanje pa popolno ugotovljeno, zato ugotavlja, da ni podlage in razlogov za drugačno odločitev. Tožeča stranka v tožbi ponavlja ugotovitve upravnih organov v dosedanjem postopku ter navaja, da iz prvostopenjske odločbe ni niti razbrati, zakaj njej pravica do oskrbnine ni bila priznana. Ne strinja pa se niti s tem, da kot zunajzakonska partnerica ni družinski član. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je namreč zakonsko in zunajzakonsko zvezo izenačil tako dejansko kot pravno, kar vpliva na vse pravnoformalne zadeve, ki nastopijo po začetku veljavnosti zakona. Če se tožena stranka strinja s pravnimi in dejanskimi navedbami prvostopenjskega organa, potem priznava status B.B. kot hranilca. Ker usposabljanje za naloge zaščite in reševanja zapade v čas veljavnosti Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, bi morali upravni organi v skladu s tem obravnavati zunajzakonsko zvezo. Sklicevanje na zvezni in republiški Zakon o varstvu družinskih članov osebe v obvezni vojaški službi je potrebno le zato, ker Republika Slovenija še ni sprejela ustreznega zakona, ki bi nadomestil starega. Meni, da je kot partnerica hranilca po 4. členu zveznega zakona upravičenka, ki ji oskrbnina pripada v višini, ki jo določa 2. člen republiškega zakona. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo pristojnemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka se ob posredovanju upravnih spisov glede odgovora na tožbo sklicuje na razloge in navedbe, razvidne iz izpodbijane odločbe.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in v izogib ponavljanju ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - ZUS)), v zvezi z ugovori v tožbi pa še dodaja: V obravnavani zadevi je nesporno dejstvo, da tožeča stranka in B.B. (oseba, ki je bila vpoklicana na obvezno usposabljanje za opravljanje nalog zaščite in reševanja oziroma hranilec po Zakonu o varstvu družinskih članov osebe v obvezni vojaški službi) nista sklenila zakonske zveze. To dejstvo pa je za odločitev v obravnavani zadevi odločilno. Uveljavljanje pravice do oskrbnine z vsemi pogoji in merili urejata Zakon o varstvu družinskih članov osebe v obvezni vojaški službi (Uradni list SFRJ, št. 18/76; v nadaljevanju: zvezni zakon o varstvu družinskih članov) in Zakon o varstvu družinskih članov osebe v obvezni vojaški službi (Uradni list SRS, št. 8/78; v nadaljevanju: republiški zakon o varstvu družinskih članov). Kot je že tožena stranka navedla, opredeljuje družinske člane, ki se jim še pod ostalimi pogoji lahko prizna pravica do oskrbnine za čas usposabljanja oziroma obvezne vojaške službe družinskega hranilca, določba 4. člena zveznega Zakona o varstvu družinskih članov, kjer so taksativno našteti družinski člani oziroma sorodstvena razmerja, po katerih lahko navedene osebe štejemo za družinske člane po tem zakonu (zakonec, zakonski in nezakonski otroci ter posvojenci, pastorki in otroci brez staršev, ki jih je hranilec vzel k sebi, da jih preživlja, starši ter posvojitelj, stari oče, stara mati, praded in prababica po očetu in materi, bratje in sestre). Šele ob izpolnjeni osnovni predpostavki, da se oseba, ki uveljavlja pravico do oskrbnine, šteje za družinskega člana, upravni organ preveri še izpolnjevanje ostalih pogojev, ki so urejeni v nadaljnjih določbah (skupno gospodinjstvo, pridobitna zmožnost družinskega člana, dosedanje zagotavljanje sredstev za preživljanje, ipd). Med temi je tudi določba 9. člena, ki glede ugotavljanja pridobitne zmožnosti oziroma nezmožnosti celo izrecno govori o zakonski ženi. Brez nadaljnjega ugotavljanja navedenih pogojev, pa je upoštevajoč določbo 4. člena zveznega Zakona o varstvu družinskih članov ob nesporno ugotovljenem dejanskem stanju glede pravnoformalnega razmerja med tožečo stranko in osebo, ki je bila vpoklicana na obvezno usposabljanje, moč zaključiti, da tožeče stranke ni šteti za družinskega člana po navedenem zakonu. Ker zakonska zveza ni bila sklenjena, izvenzakonska skupnost pa v zadevi po relevantnem zakonu ni priznana, je sklicevanje na uporabo določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76, 1/89, 14/89, Uradni list RS, št. 64/01, 16/04 - ZZZDR) in ugovarjanje, da se je v zadevi odločalo po njegovi uveljavitvi, brez ustrezne pravne podlage. Enake pravne posledice kot sklenitev zakonske zveze so za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, predvidene le po tem zakonu (ZZZDR), na drugih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice le, če zakon tako določa (določba 12. člena ZZZDR). Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 59. člena Zakona o upravnem sporu.