Jedro

Bistveno kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP lahko pritožbeno sodišče samo odpravi.

Izrek

Pritožba zoper sklep pod točko I. se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožbi zoper sklep v 2. odstavku točke III. (odločitev o stroških) se delno ugodi. Izpodbijani sklep se v navedenem odstavku spremeni tako, da se poslej v celoti glasi: „Tožnica I. B. je dolžna povrniti toženi stranki 566,49 EUR (petsto šestinšestdeset 49/100 EUR) v 15 dneh, ostali tožniki pa so dolžni povrniti toženi stranki 3.464,48 EUR (tri tisoč štiristoštirinšestdeset 48/100 EUR) v enakem roku. Po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti morajo tožniki, torej tudi I.B., toženi stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti“.

Tožnica I. B. sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izdalo sodbo in sklep. S sklepom je odločilo, da se s pravnimi nasledniki pokojnega N. B. nadaljuje ta pravdni postopek. Med pravnimi nasledniki je navedlo tudi I. B., N. P., C. Tožbeni zahtevek je nato zavrnilo in zaradi umika tožbe za znesek 321.367,79 EUR postopek ustavilo. Odločilo je, da so tožeče stranke dolžne toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 4.330,60 EUR v 15 dneh in da po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti tečejo zakonske zamude obresti.

Zoper sklep o stroških in zoper sklep, s katerim je odločeno, kdo so pravni nasledniki pokojnega N. B., se pritožuje tožnica I. B., N. P., C. VII/115, L. Zoper točko I. se pritožuje v povezavi s pritožbo zoper odločitev o stroških in navaja, da je vprašanje, ali bo ona dedič po pokojnem N. B., glede na to, da izključna dedinja hoče biti B. B. Za pokojnega N. B. zahtevka po modifikacijah sploh ni bilo. Glede nadaljevanja postopka zoper N. B. je v formalnem delu odločitev v izhodišču napačna. Sodišče očitno priznava in obračunava stroške tožeče stranke na celoten zahtevek, ki je bil v decembru 2005 modificiran. V nobenem primeru pa ni mogoče priti do stroškov v višini 4.330,60 EUR. Ustavno sodišče je bilo v svojih odločbah jasno in nedvoumno glede tega, da so upravičenci ali dediči, ki so začeli postopke za vrnitev premoženja, upravičeni do povrnitve stroškov postopka tudi za del zahtevka, s katerim glede na spremenjene določbe ZIKS ne bodo uspeli. Iz izreka tudi ni mogoče razbrati, kako naj se stroški porazdelijo, še posebej glede na različne zahtevke in glede na to, da je I.B. k pripisalo tudi vlogo dedinje po N. B..

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbo je mogoče razumeti tako, da se glede odločitve v točki I. (glede pravnih naslednikov pokojnega N. B.) pritožuje v toliko, v kolikor bi dejstvo, da je dedinja tudi po pokojnem N. B., povzročilo, da bi morala povrniti toženi stranki več stroškov. Po prepričanju sodišče druge stopnje na višino stroškov pritožnice to vprašanje ne vpliva, kar bo povedano v nadaljevanju. Tudi sicer sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijanega sklepa v tem delu ni ugotovilo nepravilnosti in sicer ne v okviru pritožbenih trditev in tudi ne uradoma. V tem delu je zato pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo po 2. točki 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP.

Utemeljena pa je pritožba, ko gre za višino stroškov postopka. S tem, da jih mora pritožnica določen del povrniti, se sodišče druge stopnje strinja in sprejema stališče sodišča prve stopnje, da morajo tožniki, med njimi torej tudi pritožnica, stroške povrniti zato, ker tožena stranka ni zavezanka za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe.

Pritožba pa ima prav, kolikor gre za višino stroškov. Sodišče prve stopnje je o stroških odločalo v nasprotju z vsebino listin, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožba vsebinsko to uveljavlja. Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo in sklep samo spremenilo (1. odstavek 366. člena ZPP, 6. točka 358. člena ZPP in 3. točka 365. člena ZPP).

Kako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znašajo stroški tožene stranke 4.330,60 EUR, ni mogoče razbrati niti iz spisa niti iz obrazložitve. V spisu je stroškovnik tožene stranke z dne 9.2.2009 na list. št. 261 in 262. Iz njega izhaja, da je tožena stranka sicer prijavila več stroškov oziroma je za posamezna dejanja zahtevala večje število točk. Vendar je sodišče prve stopnje očitno odpravilo odmero tako, da je najvišjo vrednost spora upoštevalo le pri zahtevi za odgovor na tožbo 28.4.2000 in naroku 5.12.2005 (po 2000 točk), medtem ko je za nadaljnje naroke sodišče opravilo odmero od zmanjšanega zahtevka (500 točk za pripravljalno vlogo 27.9.2007, 400 točk za narok 27.9.2007, 400 točk za narok 20.11.2007, 200 točk za narok 15.1.2008, 200 točk za narok 19.2.2008, 200 točk za narok 20.5.2008, 200 točk za narok 25.9.2008 in 200 točk za narok 10.2.2009, poleg tega pa še 2 % materialnih stroškov. Seštevek tega, kar je sodišče prve stopnje obračunalo na omenjenih dveh listovnih številkah, znaša 6373 točk, oziroma 2.925,20 EUR.

Preizkus tega dela je pokazal, da je odmera v spisu pretežno pravilna, ker upošteva zmanjšano vrednost, s tem, da toženi stranki ne gredo stroški za narok 20.5.2008, ker je bil preklican. Upoštevaje zgoraj povedano gre tako toženi stranki 6171 točk, kar je 2.832,48 EUR.

V tej pravdni zadevi je v uvodu sodne odločbe navedenih šest tožnikov – J. D. B., P. B., I. B., A. L., I. M. in I. B. – medtem ko iz točke II. odločbe o zavrnitvi zahtevka izhaja, da sodišče prve stopnje P. B. ni štelo kot tožnice. Iz izreka o stroških ne izhaja, ali tudi slednjo šteje za tožnico. V obrazložitvi (list. št. 269) pa je navedlo, da P. B. pravde ni prevzela.

Sodišče druge stopnje je glede na gornje štelo, da je v obravnavani zadevi pet tožnikov, ki morajo povrniti stroške toženi stranki, ker med njimi ni P. B. Upoštevalo je tudi določbo 1. odstavka 161. člena ZPP, po katerem sosporniki krijejo stroške po enakih delih. V konkretnem primeru namreč med njimi ni precejšnje razlike glede njihovega deleža pri spornem predmetu (2. odstavek 161. člena ZPP). Obveznost sospornikov torej ni solidarna. Višina zahtevka posameznega tožnika tudi ne vpliva odločilno na stroške, kar izrecno velja glede I. B., ki se je pritožila v zvezi z vprašanjem, ali je dedinja tudi po N. B. Z drugimi besedami: v zvezi z odločitvijo o stroških glede I. B. sodišče druge stopnje ne šteje, da bi I. B. zaradi tega morala povrniti več stroškov. Upoštevati je treba tudi, da gre v tem primeru za navadno sosporništvo po 195. členu ZPP. Konkretno to pomeni, da se je I. B. pritožila le zase in da torej znaša 866,12 EUR znesek stroškov, ki je zanjo sporen (4.330,60 EUR : 5 = 866,12 EUR). Glede na odmero stroškov, ki je zgoraj prikazana, pa je I. B. dolžna plačati le 566,49 EUR (2.832,48 EUR : 5). Pritožnica je tako v pritožbi uspela za 299,63 EUR (866,12 – 566,49). Tako mora torej I. B. povrniti toženi stranki 566,49 EUR, 299,63 EUR pa tožena stranka od nje ne more zahtevati, prav tako pa tudi ne od ostalih tožnikov. Ker se ostali niso pritožili, morajo stroške nositi, nanje pa skupaj odpade še 3.464,48 EUR (4.330,60 – 566,49 – 299,63).

Ker gre v pritožbi le za delen uspeh tožnice, je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbene stroške sama krije (2. odstavek 154. člena ZPP).