Jedro

Glede na to, da je toženka z menjavo ključavnice na vhodnih vratih spremenila dotedanji način izvrševanja posesti, njeno ravnanje predstavlja motilno ravnanje. S tem ni prišlo zgolj do bagatelne spremembe posestnega stanja, saj je bil tožnik z menjavo ključavnice iz posesti stanovanja izključen. Prav tako na navedeno ne vpliva okoliščina, koliko ključev stanovanja sta imeli pravdni stranki. Ekonomski in pravni interes tožnika za vložitev motenjske tožbe je podan.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 18. 11. 2019 na red. list. št. 61 se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da po spremembi glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 2.013,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 18. 11. 2019 na red. list. št. 61 zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 23. 10. 2019 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 149,33 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 23. 10. 2019 ugotovilo, da je tožena stranka motila zadnjo mirno posest tožeče stranke na štirisobnem stanovanju v približni izmeri 187,73m2, v prvem nadstropju (tretji etaži) stanovanjske stavbe na naslovu ..., Ljubljana, s tem, da je med 10. 11. 2016 in 13. 2. 2017 zamenjala ključavnici na dveh vhodnih vratih v navedeno stanovanje, s čimer je tožeči stranki preprečila vstop v stanovanje (I. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da tožeči stranki izroči ključe ključavnic na dveh vhodnih vratih v štirisobnem stanovanju, ki se nahaja v 3. etaži (1. nadstropje) po stopnišču levo, stanovanjske stavbe na naslovu ..., Ljubljana, ki se nahaja na parceli št. ..., k.o. ..., št. stavbe ..., v roku 8 dni (II. točka izreka) ter toženi stranki prepovedalo, da v prihodnje s takimi ali podobnimi dejanji, posebej pa z zamenjavo ključavnic na obeh vhodnih vratih v štirisobno stanovanje, posega v posest tožeče stranke (III. točka izreka).

2. S sklepom IV P 460/2017 z dne 18. 11. 2019 na red. list. št. 61 je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.758,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

3. Zoper sklep z dne 23. 10. 2019 se pritožuje tožena stranka.

4. Zoper sklep o stroških z dne 18. 11. 2019 na red. list. št. 61 se pritožujeta tožeča in tožena stranka. Zoper sklep o stroških z dne 18. 11. 2019 na red. list. št. 62 se tožnik ne pritožuje.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper sklep o stroških z dne 18. 11. 2019 na red. list. št. 61 iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je stroškovna odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, ker je toženka pravočasno vložila pritožbo zoper sklep o glavni stvari, ki tako še ni pravnomočen.

6. Tožeča stranka se pritožuje zoper sklep o stroških z dne 18. 11. 2019 na red. list. št. 61 iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 2.249,73 EUR. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za povrnitev potnih stroškov za prihod na glavno obravnavo 11. 7. 2019, prav tako pa ni odločilo o njegovem zahtevku za povrnitev stroškov prič A. P. in A. S. Tožnik živi v Belgiji, kjer ima prijavljeno tudi začasno prebivališče, s čimer je sodišče seznanjeno. Tožniku so nastali potni stroški za prevoz od začasnega bivališča v Belgiji do Okrajnega sodišča v Ljubljani v skupnem znesku 236,29 EUR, in sicer znesek 206,00 EUR za letalsko vozovnico, znesek v višini 12,00 EUR za prevoz od začasnega bivališča do letališča v Bruslju in nazaj ter znesek v višini 18,00 EUR za prevoz z letališča Jožeta Pučnika do Ljubljane in nazaj. Tožnik je potne stroške priglasil pravočasno na zadnjem naroku, na katerem je predložil tudi račun za nakup letalske vozovnice Bruselj – Ljubljana – Bruselj v znesku 206,00 EUR. Dokazila o avtobusnem prevozu pa je na istem naroku vložila priča A. P., zato se je tožnik nanje skliceval, kar izhaja iz zapisnika IV P 460/2017 z dne 11. 7. 2019. Sodišče prve stopnje je tako nepravilno odločilo, da tožniku ne prizna potnih stroškov, ker naj jih ne bi izkazal. Nadalje prvostopenjsko sodišče tudi ni odločilo o zahtevi tožnika za povrnitev stroškov, ki so mu nastali zaradi pričanja prič A. P. in A. S. Sodišče prve stopnje je namreč s sklepoma z dne 8. 8. 2019 odločilo, da mora tožnik navedenima pričama povrniti potne stroške, in sicer priči A. P. 250,00 EUR in priči A. S. 5,06 EUR. Takoj po prejemu sklepov pa je tožnik pravočasno zahteval povrnitev teh stroškov.

7. Tožena stranka se pritožuje zoper sklep z dne 23. 10. 2019 iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik kot pooblaščenec enega izmed solastnikov spornega stanovanja prevzel stanovanje v imenu očeta B. P., s čimer je postal detentor stanovanja. Tudi če je sodišče zaključilo, da je tožnik kasneje postal posestnik oz. soposestnik stanovanja s tem, da ga je uporabljal za druge namene in na drugi podlagi, pri tem ni opredelilo, kakšna naj bi bila ta uporaba za druge namene, pa toženka poudarja, da tožnikov domnevni poseg, ko je zamenjal ključavnico na enih izmed vrat, skozi katere se vstopa v sporno stanovanje, ne predstavlja motilnega ravnanja, saj gre za bagatelno spremembo posestnega stanja, ki nima ekonomskega in pravnega pomena. V konkretnem primeru se je tožnik s sinom najemnika dogovoril, da nekaj pohištva ostane v njem in je vedel, da bo to pohištvo odstranil skupaj s toženko. Tako se izkaže, da gre za neznatno spremembo obstoječega dejanskega stanja, ki nima praktičnega pomena za izvrševanje posesti. Zato toženka meni, da sodišče tožniku v tem primeru ne bi smelo nuditi pravnega varstva. Sodišče je za posest tožnika štelo neizkazano nekajkratno prisotnost tožnika v stanovanju. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje tudi v zvezi s posestjo ključev stanovanja in možnimi vstopi v to stanovanje. Toženka je jasno izpovedala, da je imela samo en ključ in da je bilo stanovanje praktično vse odprto, predlagala je tudi ogled stanovanja, vendar sodišče temu dokaznemu predlogu ni sledilo. Ti razlogi kažejo, da tožnik ni bil soposestnik stanovanja in da ravnanje toženke ni bilo motilno ravnanje.

8. Tožnik na pritožbo zoper sklep z dne 23. 10. 2019 ni odgovoril, kot tudi ne na pritožbo toženke zoper sklep z dne 18. 11. 2019 na red. list. št. 61. Toženka na pritožbo tožnika zoper sklep z dne 18. 11. 2019 na red. list. št. 61 ni odgovorila.

**O pritožbi toženke zoper sklep z dne 23. 10. 2019**

9. Pritožba ni utemeljena.

10. Pritožbeni očitek, da tožnik ni bil posestnik stanovanja, ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik postal soposestnik stanovanja po prevzemu stanovanja in ključev dne 30. 4. 2016 na podlagi dovoljenja solastnika B. P., ki je tožniku, svojemu sinu, dovolil uporabo stanovanja, prav tako nihče izmed solastnikov tožniku uporabe stanovanja ni prepovedal. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik soposestnik stanovanja, pravilen. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni opredelilo, za kakšne namene naj bi tožnik stanovanje uporabljal, ni utemeljen, saj je sodišče v 12. točki obrazložitve to izrecno ugotovilo.

11. Glede na to, da je tožnik izkazal posest na stanovanju s tem, ko se je v stanovanju zadrževal in dobival s prijatelji, ne drži pritožbeni očitek, da je tožnik posest na stanovanju izgubil z odstranitvijo svojih stvari iz stanovanja. Prav tako ni upravičena pritožbena navedba, da tožnik posesti na stanovanju ni izkazal, saj je tožnik svojo posest izkazal s svojo izpovedbo in z izpovedbami prič A. P. in N. B. 12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka zamenjala ključavnico na vhodnih vratih stanovanja. Navedeno ravnanje predstavlja motilno ravnanje, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Glede na to, da je toženka z menjavo ključavnice na vhodnih vratih spremenila dotedanji način izvrševanja posesti, njeno ravnanje predstavlja motilno ravnanje. Ne drži pritožbena navedba, da je s tem prišlo zgolj do bagatelne spremembe posestnega stanja, saj je bil tožnik z menjavo ključavnice iz posesti stanovanja izključen. Prav tako pa na utemeljenost zaključka sodišča prve stopnje ne vpliva okoliščina, koliko ključev stanovanja sta imeli pravdni stranki. Ekonomski in pravni interes tožnika za vložitev motenjske tožbe je podan. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče tožniku ne bi smelo nuditi pravnega varstva.

13. Ker pritožba toženke ni utemeljena, niti niso podani pritožbeni razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

**O pritožbi toženke zoper sklep z dne 18. 11. 2019 na red. list. št. 61**

15. Pritožba ni utemeljena.

16. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških odločilo preuranjeno, ker sklep o glavni stvari še ni pravnomočen, ni utemeljen. V skladu z določilom četrtega odstavka 163. člena ZPP sodišče o zahtevi za povrnitev stroškov odloči v odločbi, s katero se postopek konča. Ker izdaja sklepa o stroških ni pogojena s pravnomočnostjo odločbe o glavni stvari, pritožbena graja ni utemeljena.

**O pritožbi tožnika zoper sklep z dne 18. 11. 2019 na red. list. št. 61**

17. Pritožba je delno utemeljena.

18. Drži, kot navaja pritožba, da je tožnik na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 11. 7. 2019 svoje potne stroške priglasil pravočasno. Kot izhaja iz stroškovnika tožnika, je priglasil potne stroške za prihod iz Bruslja v Ljubljano v višini 206,00 EUR in prevozne stroške v višini 30,00 EUR. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da nastanka višine svojih potnih stroškov tožnik ni izkazal zato, ker svojih letalskih vozovnic ni priložil k stroškovniku. S sklicevanjem na dokazila priče A. P. tožnik višine svojih potnih stroškov ni izkazal, zato ne drži pritožbena navedba, da je tožnik na naroku dne 11. 7. 2019 priložil dokazila o višini svojih potnih stroškov.

19. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni odločilo o stroških pričnin A. P. in A. S., ki so nastali tožniku. S sklepoma z dne 8. 8. 2019 na red. list. št. 47 in 48 je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnik dolžan priči A. P. povrniti potne stroške v višini 250,00 EUR, priči A. S. pa potne stroške v višini 5,06 EUR. Sklepa sta bila pooblaščenki tožnika vročena 19. 8. 2019, tožnik pa je zahtevo za povrnitev stroškov pričnin vložil 23. 8. 2019. Ker je tožnik nastale stroške pričnin priglasil pravočasno, je upravičen tudi do povračila navedenih stroškov v skupni višini 255,06 EUR, kar je pritožbeno sodišče z delno spremembo sklepa tožniku priznalo.

**SKLEPNO**

20. Ker je pritožba tožnika v tem delu delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo tako, da je izpodbijani sklep o stroških na red. list. št. 61 na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, da je odločilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.013,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. V ostalem delu je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

21. Tožnik je s pritožbo zoper stroškovno odločitev delno uspel (njegov pritožbeni uspeh znaša približno 50%), toženka pa je s pritožbo zoper stroškovno odločitev v celoti propadla. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 200 točk ter materialne izdatke v višini 4 točke, skupaj 204 odvetniške točke, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 122,40 EUR, povečano za 22% DDV pa 149,33 EUR. Višjo priglašeno nagrado za sestavo pritožbe zoper stroške je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo. Navedeni znesek stroškov pritožbenega postopka v višini 149,33 EUR je toženka dolžna povrniti tožniku v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.